Alumínij (iz latiskegaalumen – grenka sol, galun) je kemijski element s simbolom Al in vrstnim številom 13. Je mehka, nemagnetna in kovna srebrno bela kovina. V Zemljini skorji je za kisikom in silicijem tretji najpogostejši element in najpogostejša kovina, ki tvori približno 8 % njene mase. Zaradi velike reaktivnosti je v elementarni obliki izjemno redek in omejen samo na ekstremno reduktivna okolja. Udeležen je v več kot 270 različnih mineralih.[5] Glavna aluminijeva ruda je boksit, najpomembnejše spojine pa oksidi in sulfati.
Pomemben je predvsem zaradi majhne gostote in velike odpornosti proti koroziji, ki je posledica pasivacije površine. Njegove zlitine so ključno gradivo v letalski industriji. Pomemben je tudi na področju transporta in konstrukcij.
Zanimivo je, da kljub temu, da je v naravi zelo razširjen, nobena njegova sol ne sodeluje v nobenem presnovnem procesu nobenega živega organizma. Rastline in živali ga kljub temu dobro prenašajo.[6] Njegove soli se zaradi razširjenosti in kakšne druge, morda koristne, biološke vloge še vedno preučujejo.
Grki so ga uporabljali tudi v zdravstvene namene, za prekrivanje ran.
Lastnosti
Fizikalne lastnosti
Aluminij je relativno mehka, trajna, lahka, žilava in kovna kovina s srebrnim do motno sivim sijajem, ki je odvisen od hrapavosti površine. Je nemagneten in težko vnetljiv. Neoksidirana folija aluminija je dober reflektor vidne svetlobe (odbojnost je približno 92 %) in odličen reflektor infrardečega sevanja (odbojnost je približno 98 %). Meja plastičnosti čistega aluminija je od 200 MPa do 600 MPa.[7] Ima približno tretjino gostote in prožnostnega modulaželeza in se zlahka strojno obdeluje, kuje, uliva in iztiska.
Osnovna celica kovinskega aluminija je ploskovno centrirana kocka.
Odlična korozijska obstojnost aluminija je posledica tankega površinskega sloja aluminijevega oksida, ki nastane v stiku z zrakom in ščiti kovino pred nadaljnjo oksidacijo:[9]
4 Al + 3 O2 → 2 Al2O3
Njegove zlitine z bakrom so manj obstojne proti koroziji zaradi galvanskih reakcij s primešanim bakrom.[7] Obstojnost močno zmanjšajo tudi vodotopne soli, zlasti v prisotnosti drugih kovin.
V zelo kislih raztopinah reagira z vodo in tvori vodik, v močno alkalnih raztopinah pa aluminate:
2 Al + 6 HCl → 2 AlCl3 + 3 H2
2 Al + 2 NaOH + 2 H2O → 2 NaAlO2 + 3 H2
Pasivna zaščita v teh primerih ni učinkovita. Korozijo aluminija povzročajo tudi kloridi, na primer natrijev klorid, kar je eden od glavnih razlogov, da se kuhinjske instalacije nikoli niso izdelovale iz aluminija.[10]
Zaradi na splošno dobre obstojnosti proti koroziji je aluminij ena od redkih kovin, ki v fino uprašenem stanju obdrži odbojnost svetlobe, zato je pogosta sestavina srebrnih zaščitnih premazov. Aluminijeva zrcala imajo med vsemi kovinami največjo odbojnost za svetlobo z valovno dolžino 200-400 nm (UV sevanje) in 3000-10000 nm (dolgovalovno IR sevanje). V vidnem delu svetlobnega spektra (400-700 nm) ga rahlo prekašata kositer in srebro, v delu spektra blizu IR sevanja pa srebro, zlato in baker.[11]
Reakcija je zanimiva predvsem za proizvodnjo vodika iz odpadnega aluminija.[12]
Izotopi
Aluminij ima mnogo znanih izotopov z masnimi števili 21 do 42. V naravi se pojavljata samo stabilni 27Al in radioaktivni26Al z razpolovnim časom 7,2x105 let. 27Al je udeležen z več kot 99,9 %. 26Al nastaja v ozračju z razpadom argona zaradi obstreljevanja s protoni iz kozmičnega sevanja. Aluminijevi izotopi so pomembni za datiranje oceanskih sedimentov, manganovih nodulov, ledeniškega ledu, kremena in meteoritov. Rezmerje med 26Al in 10Be se uporablja za preučevanje transporta, odlaganja in shranjevanja depozitov ter erozije na časovni skali 105 do 106 let.[13] Kozmogeni 26Al se je prvič uporabil za preučevanje Lune in meteoritov. Odlomki meteoritov so bili potem, ko so zapustili matična telesa, na potovanju skozi vesolje izpostavljeni intenzivnemu kozmičnemu sevanju, ki je povzročilo masovno nastajanje 26Al. Po padcu na Zemljo se je zaradi Zemljinega zaščitnega plašča nastajanje 26Al močno zmanjšalo, iz česar je mogoče izračunati čas od padca meteorita na Zemljo. Raziskave meteoritov so pokazale, da je bil 26Al pogost izotop v času nastanka planetarnega sistema. Večina znanstvenikov, ki preučujejo meteorite, je prepričanih, da je bila energija, ki se je sprostila z razpadom 26Al, odgovorna za taljenje in diferenciacijo nekaterih asteroidov po njihovem nastanku pred približno 4,55 milijarde let.[14]
V Zemljini skorji je z 8,3 utežnimi % najpogostejši kovinski element in za kisikom in silicijem tretji najpogostejši element.[16] Zaradi velike afinitete do kisika so najdbe elementarnega aluminija zelo redke. Pojavlja se predvsem v oksidih in silikatih. Alumosilikati so na primer glinenci, ki so najpogostejša kamnina v Zemljini skorji. Elementarni aluminij se lahko najde samo v okoljih z majhno fugasnostjo kisika, kakršne so notranjosti nekaterih vulkanov.[17] Samorodni aluminij so odkrili v hladnih izvirih v severovzhodnih kontinentalnih pobočjih Južnokitajskega morja. Chen in sodelavci [18] so leta 2011 postavili teorijo, da je nastal z bakterijsko redukcijo tetrahidroksialuminata (Al(OH)− 4).[18]
Aluminijevi minerali kljub razširjenosti aluminijevih spojin niso gospodarski vir kovinskega aluminija. Skoraj ves aluminij se proizvede iz rude boksita (AlOx(OH)3–2x), ki je nastal s preperevanjem kamnin z majhno vsebnostjo železa in silicija v tropskih klimatskih pogojih.[19] Veliki depoziti boksita so v Avstraliji, Braziliji, Gvineji in na Jamajki. Največja rudarska področja so v Avstraliji, Braziliji, Kitajski, Indiji, Gvineji, Indoneziji, Rusiji in Surinamu.
Proizvodnja
Kos boksita; rdečerjavo barvo mu dajejo železovi oksidi
Najpomembnejša aluminijeva ruda je boksit, ki vsebuje 30-55 % aluminijevega oksida. Ostalo je večinoma kremen in železovi oksidi, ki dajejo boksitu značilno rdečo barvo. Aluminijev oksid se iz rude pridobiva po Bayerjevem postopku,[6] v katerem potekata naslednji glavni kemični reakciji:
Al2O3 + 2 NaOH → 2 NaAlO2 + H2O
2 H2O + NaAlO2 → Al(OH)3 + NaOH
Vmesni produkt natrijev aluminat s poenostavljeno formulo NaAlO2 je topen v zelo alkalni vodi, druge komponente (nečistoče) pa ne. Raztopina aluminijevega hidroksida se s sedimentiranjem in filtriranjem loči od rdečega blata. Hidroksid se nato izkristalizira in s kalciniranjem pretvori v aluminijev oksid – glinico.
2 Al(OH)3 → Al2O3 + H2O
Deponija rdečega blata v Stadeju, Nemčija; industrija aluminija proizvede približno 70 milijonov ton rdečega blata letno
Količina zelo alkalnega odpadnega rdečega blata dvakrat presega količino glinice.
V Sloveniji je glinico po Bayerjevem postopku proizvajala Kemična tovarna Moste v Ljubljani, ustanovljena leta 1906. Boksit so po železnici vozili iz rudnikov v Istri.[20]
Kovinski aluminij se iz glinice proizvaja po Hall-Héroultovem postopku, ki je velik potrošnik električne energije. Glinici se kot talilo primešata kriolit (Na3AlF6) in fluorit (CaF2), ki znižata njeno tališče na 950-980 °C. Sledi elektroliza nastale taline. Na katodi se izloča kovinski aluminij
Nastali raztaljeni aluminij se zbira na dnu elektrolitske celice in občasno odlije v različno velike bloke, primerne za nadaljnjo predelavo. Ogljena anoda se zaradi zgorevanja s kisikom troši in jo je treba občasno zamenjati. Elektrolitske celice se obnavljajo vsakih pet do deset let, odvisno od jakosti toka.
Svetovna proizvodnja aluminija
Elektroliza aluminija je ogromen porabnik električne energije. Za kilogram aluminija se v svetovnem povprečju porabi 14,5-15,5 kWh oziroma 52-56 MJ električne energije. Najmodernejše elektrolitske peči so nekoliko varčnejše in porabijo približno 12,8 kWh/kg aluminija. V starejših elektrolizah teče pri napetosti 4-6 V tok 100-200 kA, v modernejših pa približno 350 kA.
Elektrolitski aluminij je več kot 99 %. Večjo čistočo se doseže z elektrolizo raztaljenega aluminija v elektrolitu iz natrijevega, barijevega in aluminijevega fluorida. Tako prečiščen aluminij je 99,99 %.[6][21]
Gibanje cen aluminija 1987–2012
Električna energija predstavlja 20-40 % proizvodne cene aluminija. V ZDA se za njegovo proizvodnjo porabi približno 5 % celotne porabe električne energije.[22] Proizvajalci aluminija zato postavljajo elektrolize na mestih s poceni električno energijo, na primer v Združenih arabskih emiratih, ki imajo ogromne zaloge naftnega plina,[23] ter Islandiji[24] in Norveški,[25] ki imata obnovljive vire energije. Največji proizvalajci aluminija so Kitajska in Ruska federacija ter Quebec in Britanska Kolumbija (Kanada).[22][26][27]
Za proizvodnjjo tone aluminija so potrebne 4 tone boksita, 50 do 60 kg kriolita in fluorita,
60–800 kg elektrodnega materiala in 15 000 kWh električne energije. Svetovna proizvodnja aluminija leta 2012 je bila 45 milijonov ton, kar je približno 4 % proizvodnje železa.
Do leta 2007 je bila največja svetovna proizvajalka boksita in največja proizvajalka in izvoznica glinice Avstralija, potem pa je njeno vlogo prevzela Kitajska.[26][28] Avstralija je leta 2013 proizvedla 77 milijonov ton boksita.[29] Pomanjkljivost avstralskih boksitov je visoka vsebnost silikatov, njihova prednost pa da ležijo tik pod površino in so zato lahko dostopni.[30]
Recikliranje
Reciklacijska oznaka aluminija
Odpadni aluminij je teoretično mogoče v celoti reciklirati, pri čemer ne izgubi nobene svoje lastnosti. Po podatkih Metal Stocks in Society report je na svetu v avtomobilih, zgradbah, elektroniki in drugod vgrajenega 80 kg aluminija na prebivalca. V razvitem svetu je vgrajenega 350–500 kg na prebivalca, v nerazvitem pa samo 35 kg na prebivalca.
Reciklirani aluminij je pomembna surovina za industrijo aluminija. Obsežno recikliranje se je začelo šele v poznih 1960. letih, ko je začela strmo naraščati poraba aluminijastih pločevink za različne napitke. Postopek je sorazmerno preprost, saj zahteva samo taljenje aluminijastih odpadkov, pri čemer se porabi samo 5 % energije, potrebne za proizvodnjo aluminija iz rude. V procesu nastane do 15 % pepelu podobne žlindre.[31] V sodobnih kontinuirnih talilnikih nastaja mnogo manj žlindre, pogosto manj kot 1 %.[32]
V Evropi je recikliranje aluminija na zelo visoki ravni, saj se reciklira 42 % pločevink, 85 % gradbenega materiala in 95 % transportnih vozil.[33] Reciklirani ali sekundarni aluminij ima povsem enake fizikalne lastnosti kot primarni. Proizvaja se v zelo različnih oblikah. Uporablja se predvsem v zlitinah in za ekstrudiranje.
Belo žlindro iz proizvodnje primarnega aluminija in procesov recikliranja, ki še vedno vsebuje znatne količine aluminija, se lahko na industrijski način predela v aluminij.[34] V tem procesu nastala žlindra je zelo kompleksen odpadni material, s katerim je težko ravnati. Reagira z vodo, pri čemer nastaja mešanica plinov, med njimi vodik, acetilen in amonijak, ki se na zraku spontano vžge.[35] V stiku z vlažnim zrakom se sprostijo znantne količine amonijaka. Žlindra se kljub omenjenim težavam uporablja kot polnilo za asfalt in beton.[36]
Spojine
Oksidacijsko stanje +3
V veliki večini spojin, vključno z vsemi aluminij vsebujočimi minerali in tržno zanimivimi solmi, je aluminij v oksidacijskem stanju +3. Koordinacijsko število Al3+ v teh spojinah je različno, vendar prevladujeta števili 6 in 4. Skoraj vse njegove spojine so brezbarvne.[16]
Halidi
Vsi štirje aluminijevi halidi so dobro znani. Koordinacijsko število Al3+ v AlF3 je 6. Oktaedrična koordinacija je posledica kompaktnosti fluoridnega iona, ki je dovolj majhen, da se okrog majhnega centra Al3+ zbere šest F- ionov. AlF3sublimira in pri 1291 °C razpade. Trije težji halidi imajo nižja koordinacijsa števila in so dimeri ali polimeri s tetraedričnimi Al centri.
Halidi se pripravljajo z reakcijami kovinskega aluminija s halogeni, vendar so mogoče tudi druge metode. V vodnih raztopinah halidi pogosto tvorijo zmesi, ki na splošno vsebujejo šestkrat koordinirane Al centre, na katere so vezani tako halidi kot vodni ligandi. Aluminij v vodnih raztopinah fluoridov rad tvori kompleksne ione, med njimi [AlF(H2O)5]2+, AlF3(H2O)3 in [AlF6]3−. V prisotnosti kloridnega iona tvori polialuminijeve klastre, kakršen je na primer [Al13O4(OH)24(H2O)12]7+.
Oksidi in hidroksidi
Aluminij tvori samo en stabilen oksid, ki je v mineralni obliki znan kot korund. Safir in rubin sta različico korunda, onesnaženi s sledovi železa oziroma kroma. Tvori tudi dva oksi hidroksida (AlO(OH)) - minerala bemit in diaspor, in tri trihidrokside – polimorfebajerit, gibsit in nordstrandit. Vsi minerali so nastali iz rud v različnih mokrih kislih in bazičnih procesih. S segrevanjem hidroksidov nastane korund. Vsi našteti minerali uporabni in pomembni za proizvodnjo aluminija.
Karbid, nitrid in sorodne spojine
Aluminijev karbid (Al4C3) nastane s segrevanjem zmesi obeh elementov nad 1000 °C. Bledo rumeni kristali karbida imajo tetraedrično koordinirane aluminijeve centre. V reakcijah z vodo in razredčenimi kislinami nastaja metan. S prepihovanjem acetilena preko segretega aluminija nastane acetilid Al2(C2)3.
Aluminijev nitrid (AlN) je edini znani aluminijev nitrid, ki ima, v nasprotju z oksidi, tetraedrične Al centre. Sintetizira se s segrevanjem elementov pri 800 °C. Na zraku je stabilen. Uporaben je predvsem zaradi velike toplotne prevodnosti.
Struktura trimetiluminija s petkrat koordiniranim ogljikovim atomom
Obstaja več različnih spojin z empiričnima formulama AlR3 in AlR1.5Cl1.5.[37] Spojine imajo običajno tetraedrične Al centre. Takšen je na primer trimetilaluminij s formulo Al2(CH3)6. V spojinah z velikimi organskimi skupinami ima aluminij zaradi prostorske stiske koordinacijo tri. Takšen je na primer triizobutilaluminij. Spojine se na veliko uporabljajo v industrijski kemiji, čeprav so pogosto zelo samovnetljive. Obstaja tudi nekaj analognih borovih organskih spojin, vendar samo z majhnimi organskimi skupinami.
Uporabnih je tudi več derivatov LiAlH4, na primer natrijev bis(2-metoksietoksi)dihidridoaluminat. Najenostavnejši hidrid je aluminijev hidrid ali alan, ki ostaja v domeni laboratorijev. Hidrid je v nasprotju z borovim hidridom (BH3)2 polimer s formulo (AlH3)n.
Oksidacijski stanji +1 in +2
Aluminij je v veliki večini spojin v oksidacijskem stanju +3, vendar tvori tudi nekaj spojin v nižjih oksidacijskih stanjih. Nekatere so pomembni prekurzorji trovalentnih aluminijevih spojin.
Aluminij(I)
V plinski fazi obstajajo spojine AlF, AlCl in AlBr, ki nastanejo s segrevnjem trihalidov z aluminijem. AlI pri sobni temperaturi ni stabilen in razpade v trijodid in aluminij:[38]
3 AlI → AlI3 + 2 Al
Stabilen derivat aluminijevega monojodida je ciklični adukt s trietilaminom Al4I4(NEt3)4. Teoretično zanimiva sta tudi izjemno nestabilna Al2O in Al2S. Al2O nastaja s segrevanjem aluminijevega oksida s silicijem pri 1800 °C v vakuumu.[38] Produkt hitro disproporcionira v reaktante.
Aluminij(II)
Zelo enostavne Al(II) spojine so odkrili v reakcijah kovinskega aluminija z oksidanti. Aluminijev monoksid (AlO), na primer, so odkrili v plinski fazi po eksploziji zvezde[39] in v zvezdnem absorbcijskem spektru.[40] Bolj temeljito so raziskane spojine s formulo R4Al2, ki vsebujejo vez Al-Al. R so veliki organski ligandi.[41]
Uporaba
Aluminij
Aluminij je najbolj razširjena barvna kovina.[42] Svetovna proizvodnja aluminija leta 2005 je znašala 31,9 milijonov ton. Presegala jo je edino proizvodnja železa z 837,5 milijona ton.[43]
Večina aluminija je v zlitinah, ki imajo bistveno boljše mehanske lastnosti, predvsem če so temprane. Aluminijeve folije in pločevinke so zlitine z 92-98 % aluminija.[44] Glavni legirni elementi so baker, cink, magnezij, mangan in silicij (duraluminij). Vsebnost drugih legirnih kovin je največ nekaj odstotkov.[45]
Največji porabniki aluminija so:
industrija vozil (osebni avtomobili in tovornjaki, letala, železniški vagoni, plovila, kolesa ipd.), v katerih je vgrajen v obliki plošč, cevi in odlitkov
glasbila, na primer kitare; proizvajalca Kramer Guitars in Travis Bean izdelujeta nekaj modelov kitar z aluminijstimi vratovi, ki dajejo glasbilom zelo značilen zvok
Na vseh področjih, kjer sta bolj kot obstojnost proti koroziji in obdelovalnost pomembni trdota in trdnost, se uporabljajo aluminijeve zlitine. Na ravne podlage se z naparevanjem ali kakšnim kemijskim postopkom lahko nanese zelo tanek sloj aluminija, ki služi kot zaščitna prevleka ali kot zrcalo.
Spojine
Večina aluminijevih spojin je dokaj nestrupenih, zato se na veliko uporabljajo na več področjih.
Glinica
Glinica (Al2O3) in spremljajoči oksihidroksidi in trihidroksidi se v velikih količinah rudarijo ali proizvajajo iz aluminijevih mineralov. Velika večina glinice se porabi za proizvodnjo aluminija. Glinica kot taka se uporablja predvsem kot adsorbent, na primer za odstranjevanje vode iz ogljikovodikov. Vlaga v ogljikovodikih lahko onemogoči njihovo uporabo v nekaterih industrijskih procesih. Aluminijevi oksidi so katalizatorji na primer v Clausovem procesu za odstranjevanje vodikovega sulfida iz naftnih derivatov in alkiliranjeaminov. Služi lahko tudi kot nosilec za fino dispergirane katalizatorje, na primer platino. Glinica je tudi zelo trda (trdota po Mohsovi lesvici = 9), zato se uporablja kot abraziv, zaradi inertnosti pa na primer v visokotlačnih natrijevih svetilkah.
Sulfati
Uporabnih je več aluminijevih sulfatov. Letna proizvodnja aluminijevega sulfata (Al2(SO4)3•18H2O) je nekaj milijonov ton. Približno polovica se ga porabi za obdelavo vode. Naslednje največje področje njegove uporabe je papirništvo. Uporablja se tudi kot sredstvo za jedkanje, zaviralec gorenja, aditiv v prehrambenih proizvodih in strojilo za usnje. Aluminijev amonijev sulfat (NH4)Al(SO4)2•12H2O), znan tudi kot amonijev galun, se uporablja za jedkanje in strojenje usnja.[6] podobno uporabnost ima aluminijev kalijev sulfat ([Al(K)](SO4)2)•12H2O) ali kalijev galun. Uporaba obeh galunov se zmanjšuje.
Kloridi
Aluminijev klorid (AlCl3) se uporablja za rafiniranje nafte in proizvodnjo sintetične gume in polimerov. Aluminijev klorohidrat, ki ima podobno ime, ima manj obsežno in povsem drugačno uporabnost. Uporablja se kot trdilec in sredstvo proti znojenju. Je vmesni produkt v proizvodnji kovinskega aluminija.
Manj pomembne spojine
Manj pomembne spojine kljub omejeni uporabnosti dosegajo letno proizvodnjo nekaj tisoč ton. Ena do njiih je aluminijev acetat, ki se v vodni raztopini uporablja kot astringent. Aluminijev borat (Al2O3•B2O3) se uporablja za proizvodnjo stekla in keramike, aluminijev fluorosilikat (Al2(SiF6)3) pa za proizvodnjo sintetskih dragih kamnov, stekla in keramike. Aluminijev fosfat (AlPO4) se uporablja v proizvodnji stekla in keramike, papirne kaše in papirnih proizvodov, kozmetike, premazov, firneža in zobnega cementa. Aluminijev hidroksid (Al(OH)3) se uporablja kot antacid, lužilo, sredstvo za čiščenje vode, v proizvodnji stekla in keramike in vodoodpornih tkanin. Litijev aluminijev hidrid je močan reducent o organski kemiji. Organske aluminijeve spojine so močne Lewisove kisline in kokatalizatorji. Metilaluminoksan, na primer, je kokatalizator v Ziegler-Nattovi polimerizaciji olefinov, na primer polietilena.
Zlitine
Aluminijeve zlitine imajo veliko različnih uporabnih lastnosti. Sistemetično se označujejo s številkami (ANSI) ali z imeni, v katerih je navedena najpomembnejša legirna kovina (DIN in ISO).
Trdnost in trajnost zlitin je zelo različna in ni odvisna samo od legirnih elementov, ampak tudi od proizvodnega procesa in toplotne obdelave. Slabo poznavanje teh vidikov je večkrat povzročilo njihovo napačno uporabo, kar je zlitine spravilo na slab glas.
Pomembna omejitev aluminijevih zlitin je dinamična vzdržljivost oziroma utrujenost. Aluminijeve zlitine, za razliko od jekel, nimajo nobene dobro definirane meje dinamične vzdržljivosti, kar pomeni, da lahko do zloma zaradi utrujenosti materiala pride tudi po zelo majhnem številu cikličnih obremenitev. Načrtovalci morajo zato obremenitve oceniti in izdelek načrtovati za omejeno in ne za neomejeno življenjsko dobo.
Druga pomembna lastnost aluminijevih zlitin je njihova občutljivost na toploto. Postopke, v katere je vključena toplotna obdelava, otežuje dejstvo, da se aluminij stali brez predhodnega žarenja, ki je značilno za železo. Avtogeno varjenje zato zateva veliko izkušenj, ker ni nobenih vidnih predhodnih znakov, kdaj se bo material raztalil. Zlitine so po toplotni obdelavi, kakršni sta na primer varjenje in spajkanje, podvržene notranjim napetostim. Težave povzročajo tudi nizka tališča, zaradi katerih so bolj občutljive na zvitje zaradi povišane temperature v okolici. Notranje napetosti se lahko zmanjšajo z naknadno toplotno obdelavo, v kateri se toplotno obdelani deli ponovno segrejajo in nato počasi ohladijo (popuščanje).
Nizka tališča aluminijevih zlitin ne izključujejo njihove uporabe v raketarstvu. Uporabljajo se celo v zgorevalnih komorah, v katerih se lahko plini segrejejo do temperature 3500 K.
Pomembna zlitina je tudi aluminijev bron, ki spada med bakrove zlitine.
Zgodovina
Kip Anterosa na londonskem Piccadilly Circusu je bil izdelan leta 1893 in spada med prve kipe iz litega aluminija
Stari Grki in Rimljani so uporabljali aluminijeve spojine kot pomožno sredstvo za barvanje tkanin in sredstvo za ustavljanje krvavenja pri obvezovanju ran. Galun se še vedno uporablja za ustavljanje krvavenja. Kovinski aluminij je odkril Humphry Davy leta 1808. Imenoval ga je alumium in ga kasneje preimenoval v aluminium.
Nečist aluminij je prvi proizvedel danski fizik in kemik Hans Christian Ørsted, ki je brezvodni aluminijev klorid pomešal s kalijevimamalgamom dobil kepo kovine, podobne kositru.[48] Friedrich Wöhler je poznal Ørstedove eksperimente, ko jih je sam ponovil pa je ugotovil, da je kovina čist kalij. Leta 1827 je poskus ponovil z brezvodnim aluminijevim kloridom in kalijem in dobil aluminij.[48] Izolacijo aluminija se običajno pripisuje Wöhlerju. Aluminij v boksitu je odkril Pierre Berthier. Wöhlerjev postopek je leta 1846 izboljšal Henri Sainte-Claire Deville. V svoji knjigi iz leta 1859 je zapisal, da se aluminijev klorid lahko reducira tudi z natrijem, ki je bolj dostopen in cenejši od kalija.[49] V 19. stoletju je bila do 1880. let proizvodnja kovinskega aluminija izredno težavna, zato je njegova cena presegala ceno zlata.[50] Kovina je bila tako dragocena, da so na Svetovni razstavi leta 1855 v Parizu palice aluminija razstavili skupaj s francoskimi kronskimi dragulji.[51] Na pojedinah cesarja Napoleona III. so z aluminijastim priborom lahko jedli samo izbrani gosti, drugi pa so se morali zadovoljiti z zlatim.[52][53]
Elektrolitski proces za proizvodnjo aluminija sta neodvisno eden od drugega razvila Charles Martin Hall v Ohiu, ZDA, in Paul Héroult v Franciji. Proces, ki se še vedno uporablja, je omogočil masovno proizvodnjo in veliko pocenitev aluminija.[54] Ameriška Pittsburgh Reduction Company, iz katere se je razvila sedanja Alcoa, je začela proizvajati aluminij leta 1888. V Švici je proizvodnja stekla leta 1889 (sedanja družba Alcan), v Veliki Britaniji pa na Škotskem leta 1896 (British Aluminium, sedanji družbi Luxfer Group in Alcoa).[55]
Leta 1895 je aluminij prodrl že do Sydneya v Avstraliji, kjer so iz njega zgradili kupolo Chief Secretary's Building, v kateri je bil sedež britanske kolonialne uprave.
V prvi svetovni vojni (1914-1918) so zaradi izjemno hitre rasti letalske industrije vlade velikih vojskujočih se držav zahtevale vedno večje dobave aluminija za gradnjo lahkih okvirjev za letala. Proizvajalce so zato pogosto finančno podprle in zgradile potrebno električno omrežje.[56]
V nekaterih državah so zaradi njegove majhne gostote iz aluminija gradili tudi nadgradnje vojnih ladij. Po požaru na ladji USS Belknap leta 1975, ki je uničil celotno aluminijasto nadgradnjo, in po pregledu poškodb na britanskih ladjah po falklandski vojni so prešli z aluminija nazaj na jeklo.
Aluminijasti električni kabli so se v preteklosti na veliko uporabljali za električne napeljave v stanovanjih. Po več požarih, ki so bili posledica korozije, so aluminijaste kable opustili.
Vpliv na zdravje
Shematski prikaz absorpcije aluminija skozi človeško kožo[57]Človeški organizem absorbira pet glavnih oblik aluminija: proste solvatirane trivalentne katione (Al3+(aq)), nizkomolekularne nevtralne topne komplekse (LMW-Al0(aq)), visokomolekularne nevtralne topne komplekse (HMW-Al0(aq)), nizkomolekularne naelektrene topne komplekse (LMW-Al(L)n+/−(aq)) ter nano in mikro delce (Al(L)n(s)). Preko celičnih membran ali celičnih epitelijev/endotelijev prehajajo na pet glavnih načinov: paracelično, transcelično, z aktivnim prenosom, po kanalih in z adsorptivno ali receptorsko posredovano endocitozo[57]
Kljub temu, da je aluminij v naravi zelo razširjen, nima v biologiji nobene znane vloge. Aluminijeve soli so nenavadno nestrupene. LD50 na primer aluminijevega sulfata je 6207 mg/kg (oralno, miš), kar za 80 kg težko osebo pomeni 500 g.[6] Vpliv aluminija na zdravje se zaradi njegove razširjenosti v naravi in rabi kljub temu še vedno preučuje.
Nekaj toksičnosti se kaže v odlaganju aluminija v kosti in osrednje živčevje, ki se zelo poveča predvsem pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic. Ker aluminij pri absorbciji konkurira kalciju, lahko prehrana z veliko vsebnostjo aluminija prispeva k zmanjšanju mineralizacije kosti (osteopenija), ki so jo opazili pri prezgodaj rojenih otrocih in otrocih z zavrto rastjo. Aluminij v zelo visokih odmerkih se povezuje tudi s spremembo funkcije krvno-možganske pregrade.[58]
Na aluminij je alergičnih zelo malo ljudi. Pri njih povzroča kontaktni dermatitis, motnje v prebavi, bruhanje in druge težave, ki se pojavijo tudi pri stiku ali zaužitju na primer sredstev proti potenju in antacidov, ki vsebujejo aluminij. Za osebe brez alergije aluminij vsekakor ni tako toksičen kot težke kovine. Obstaja nekaj dokazov, da je toksičen pri zaužitju več kot 40 mg/dan na kilogram telesne mase.[59] Uporaba aluminijaste kuhinjske posode ne kaže nobene toksičnosti. Bolj nevarna bi lahko bila pretirana uporaba aluminij vsebujočih antacidov in sredstev proti potenju. Študije so pokazale, da absorpcijo aluminija znatno poveča uživanje kisle hrane ali napitkov,[60]maltol, ki se uporablja kot ojačevalec arome, pa poveča akumulacijo aluminija v živčnih tkivih in kosteh.[61] Aluminij poleg tega poviša z estrogenom povezano ekspresijo genov v laboratorijsko gojenih celicah človeškega raka dojk.[62] Zaradi estrogenu podobnih učinkov so te soli razvrščene med kovinoestrogene.
Učinek aluminija v sredstvih proti potenju se je preučeval več desetletij. Raziskave niso dale otipljivih dokazov za draženju kože.[6] Nekaj zaskrbljenosti so povzročila prehranska barvila in aditivi.[63] Četudi normalna izpostavljenost aluminiju ne predstavlja velike nevarnosti za zdravje odraslih oseb,[64][65] nekaj raziskav le kaže na možne rizike pri prekomerni izpostavljenosti.[63] Aluminij iz hrane se laže absorbira kot aluminij iz vode.[65] Aluminij je kljub temu klasificiran kot nekarcinogen.[59]
Pri sumu na zaužitje velike količine aluminija, se poškodovanca zdravi z diferoksamin mesilatom, ki tvori aluminijeve kelate in pomaga odstraniti aluminij iz telesa.[66]
Alzheimerjeva bolezen
Aluminij so dolgo časa imeli za faktor tveganja za Alzheimerjevo bolezen.[67] Zaradi onesnaže vode po incidentu v Camelfordu je veliko ljudi zaužilo velike količine aluminijevega sulfata. Raziskave njegovega daljnoročnega vpliva na zdravje so še v teku, pri obdukcijah žrtev pa so v njihovih možganih odkrili povečano vsebnost aluminija. Z nadaljnjimi raziskavami se poskuša ugotoviti, ali obstaja kakšna povezava med aluminijem in cerebralno amiloidno angiopatijo.[68]
Trenutno med zdravniki in znanstveniki prevladuje mnenje, da rezultati dosedanjih raziskav niso prepričljivo dokazali vzročne povezave med aluminijem in Alzheimerjevo boleznijo.[69] Nekatere študije kljub temu kažejo, da vzročna povezava obstaja,[70] in navajajo aluminij kot dejavnik tveganja za Alzheimerjevo bolezen. V nekaterih delih možganov so sicer odkrili povečano vsebnost aluminija,[71] vendar bi ta lahko bila posledica in ne povzročitelj bolezni.[72][73]
Vpliv na rastline
Aluminij spada med primarne dejavnike, ki zmanjšujejo rast rastlin na kislih tleh. Na nevtralnih tleh je za rast rastlin na splošno nenevaren, v kislih tleh pa nastajajo Al3+ ioni, ki očitno zmotijo rast korenin in njihovo funkcijo.[74][75][76][77]
Večina kislih tal je prisotnosti aluminija nasičena z aluminijevimi namesto z vodikovimi ioni. Kislost tal je torej posledica hidrolize aluminijevih spojin.[78]
Pojem »korigiranega potenciala apna«,[79] s katerim se opredeljuje bazičnost tal, je postal podlaga za postopke, s katerimi se laboratorijsko določa potrebe tal po apnu.[80][81]
Pšenico se poskuša gensko prilagoditi tako, da bi aluminij sprožil sproščanje organskih spojin, ki se vežejo na škodljive aluminijeve katione. Za sirek velja, da že ima takšen mehanizem tolerance. Prvi gen aluminijeve tolerance pri pšenici so že odkrili. Pokazalo se je, da je enak genu aluminijeve tolerance sirka,[82] kar pa ne veja tudo za vse druge rastline.
Biološka razgradnja
Špansko znanstveno poročilo iz leta 2001 trdi, da glivaGeotrichum candidum uničuje aluminij v zgoščenkah.[83][84] Po letu 2001 ni bila opravljena nobena druga raziskava, zato se vse kasnejše omembe sklicujejo nanj. Bolj dokumentirano je delovanje bakterijePseudomonas aeruginosa in glive Cladosporium resinaeare, kateri pogosto odkrijejo v rezervoarjih za letalska goriva na osnovi kerozina in na gojišču lahko razgrajujeta aluminij.[85] Razgradnja aluminija ni posledica neposrednega napada bakterije oziroma glive, temveč rezultat njihovih korozivnih odpadkov.[86]
Opombe
↑Davy je leta 1812 prvič zapisal ime kot alumin, vendar so pred njim že uporabljali aluminij. Kakor koli že, Davy je pogosto omenjen kot boter za ime element; kot prvi je leta 1808 za aluminij skoval ime alumij in 1808. Drugi avtorji so se namesto tega odločili za aluminij. Glej spodaj za več o tem.
↑A.P. Dickin (2005). In situ Cosmogenic Isotopes. Radiogenic Isotope Geology. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-53017-0.
↑R.T. Dodd (1986). Thunderstones and Shooting Stars. Harvard University Press. str. 89–90. ISBN 0-674-89137-6.
↑A.G.W. Cameron (1957). Stellar Evolution, Nuclear Astrophysics, and Nucleogenesis. 2. izdaja. Atomic Energy of Canada.
↑ 16,016,1N.N. Greenwood, A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements. 2. izdaja. Butterworth-Heinemann. str. 217. ISBN 0080379419.
↑D. Barthelmy. Aluminum Mineral Data. Mineralogy Database. Pridobljeno 9. julija 2008.
↑ 18,018,1Z. Chen, Huang, Chi-Yue; Zhao, Meixun; Yan, Wen; Chien, Chih-Wei; Chen, Muhong; Yang, Huaping; Machiyama, Hideaki; Lin, Saulwood (2011). Characteristics and possible origin of native aluminum in cold seep sediments from the northeastern South China Sea. Journal of Asian Earth Sciences 40 (1): 363–370. Bibcode: 2011JAESc..40..363C. doi:10.1016/j.jseaes.2010.06.006.
↑J.F. Guilbert, C.F. Park (1986). The Geology of Ore Deposits. W. H. Freeman. str. 774–795. ISBN 0-7167-1456-6.
↑ 26,026,1T.J. Brown (2009). World Mineral Production 2003–2007. British Geological Survey.
↑C. Schmitz, J. Domagala, P. Haag (2006). Handbook of Aluminium Recycling. Vulkan-Verlag. str. 27. ISBN 3-8027-2936-6.
↑The Australian Industry. Australian Aluminium Council. Pridobljeno 11. Avgusta 2007.
↑Bauxite and Alumina, U.S. Geological Survey, Mineral Commodity Summaries. USGS. Februar 2014. str. 26. Pridobljeno 2. junija 2014.
↑Australian Bauxite. Australian Aluminium Council. Pridobljeno 11. avgusta 2007.
↑Benefits of Recycling. Ohio Department of Natural Resources.
↑Theoretical/Best Practice Energy Use In Metalcasting Operations.
↑Reciclado del aluminio. Confemetal.es ASERAL. Arhivirano 20. julija 2011.
↑J.Y. Hwang, X. Huang, Z. Xu (2006). Recovery of Metals from Aluminium Dross and Salt cake. Journal of Minerals & Materials Characterization & Engineering 5 (1): 47.
↑Why are dross & saltcake a concern?. www.experts123.com.
↑A.M. Dunster in drugi (2005). Added value of using new industrial waste streams as secondary aggregates in both concrete and asphalt. Waste & Resources Action Programme.
↑ 38,038,1C. Dohmeier, D. Loos, H. Schnöckel (1996). Aluminum(I) and Gallium(I) Compounds: Syntheses, Structures, and Reactions. Angewandte Chemie International Edition 35 (2): 129. doi: 10.1002/anie.199601291.
↑D.C. Tyte (1964). Red (B2Π–A2σ) Band System of Aluminium Monoxide. Nature 202 (4930): 383. Bibcode: 1964Natur.202..383T. doi:10.1038/202383a0.
↑P.W. Merrill, A.J. Deutsch, P.C. Keenan (1962). Absorption Spectra of M-Type Mira Variables. The Astrophysical Journal 136: 21. Bibcode: 1962ApJ...136...21M. doi:10.1086/147348.
↑W. Uhl (2004). Organoelement Compounds Possessing Al—Al, Ga—Ga, In—In, and Tl—Tl Single Bonds. Advances in Organometallic Chemistry. Advances in Organometallic Chemistry 51: 53–108. doi: 10.1016/S0065-3055(03)51002-4. ISBN 0-12-031151-8.
↑Aluminum. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 6. marca 2012.
↑L.E. Hetherington (2007). World Mineral Production: 2001–2005. British Geological Survey. ISBN 978-0-85272-592-4.
↑L.S. Millberg. Aluminum Foil. How Products are Made 1. Pridobljeno 11. avgusta 2007.
↑Sustainability of Aluminium in Buildings. European Aluminium Association. Pridobljeno 6. marca 2012.
↑Materials in Watchmaking – From Traditional to Exotic. Watches. Infoniac.com. Pridobljeno 6. junija 2012.
↑ 48,048,1F. Wöhler (1827). Űber das Aluminium. Annalen der Physik und Chemie 11: 146–161.
↑H.E. Sainte-Claire Deville (1859). De l'aluminium, ses propriétés, sa fabrication. Pariz: Mallet-Bachelier.
↑I.J. Polmear (2006). Production of Aluminium. Light Alloys from Traditional Alloys to Nanocrystals. Elsevier/Butterworth-Heinemann. str. 15–16. ISBN 978-0-7506-6371-7.
↑C. Karmarsch (1864). Fernerer Beitrag zur Geschichte des Aluminiums. Polytechnisches Journal 171 (1): 49.
↑Friedrich Wohler's Lost Aluminum. ChemMatters: 14. oktober 1990.
↑Charles Martin Hall. Process of Reducing Aluminium from its Fluoride Salts by Electrolysis. US patent 400664, izdan 2. Aprila 1889.
↑D.H. Wallace (1977) [1937]. Market Control in the Aluminum Industry (ponatis). Arno Press. str. 6. ISBN 0-405-09786-7.
↑M. Ingulstad. We Want Aluminum, No Excuses: Business-Government Relations in the American Aluminum Industry, 1917–1957. From Warfare to Welfare: Business-Government Relations in the Aluminium Industry. Urednika Mats Ingulstad in Hans Otto Frøland, 33–68. Oslo: Tapir Academic Press, 2012.
↑ 57,057,1C. Exley (2013). Human exposure to aluminium. Environmental Science: Processes & Impacts 15 (10): 1807. doi:10.1039/C3EM00374D.
↑W.A. Banks, A.J. Kastin (1989). Aluminum-induced neurotoxicity: alterations in membrane function at the blood–brain barrier. Neurosci Biobehav Rev 13 (1): 47–53. doi: 10.1016/S0149-7634(89)80051-X. PMID 2671833.
↑ 59,059,1P. Dolara (21. julij 2014). Occurrence, exposure, effects, recommended intake and possible dietary use of selected trace compounds (aluminium, bismuth, cobalt, gold, lithium, nickel, silver). International Journal of Food Sciences and Nutrition (Informa Plc.). doi: 10.3109/09637486.2014.937801. ISSN 1465-3478. Pridobljeno 8. avgusta 2014.
↑P. Slanina, W. French, L.G. Ekström, L. Lööf, S. Slorach, A. Cedergren (1986). Dietary citric acid enhances absorption of aluminum in antacids. Clinical Chemistry (American Association for Clinical Chemistry) 32 (3): 539–541. PMID 3948402.
↑M.F- Van Ginkel, G.B. Van Der Voet, P.C. D'haese, M.E. De Broe, F.A. De Wolff (1993). Effect of citric acid and maltol on the accumulation of aluminum in rat brain and bone. The Journal of laboratory and clinical medicine 121 (3): 453–460. PMID 8445293.
↑P.D. Darbre (2006). Metalloestrogens: an emerging class of inorganic xenoestrogens with potential to add to the oestrogenic burden of the human breast. Journal of Applied Toxicology 26 (3): 191–197. doi: 10.1002/jat.1135. PMID 16489580.
↑ 63,063,1P.C. Ferreira, A. Piai Kde, A.M. Takayanagui, S.I. Segura-Muñoz (2008). Aluminum as a risk factor for Alzheimer's disease. Revista Latino-americana de enfermagem 16 (1): 151–7. doi: 10.1590/S0104-11692008000100023. PMID 18392545.
↑H.J. Gitelman. Physiology of Aluminum in Man. Aluminum and Health, CRC Press, 1988, str, 90, ISBN 0-8247-8026-4.
↑ 65,065,1R.A. Yokel, C.L. Hicks, R.L. Florence (2008). Aluminum bioavailability from basic sodium aluminum phosphate, an approved food additive emulsifying agent, incorporated in cheese. Food and Chemical Toxicology 46 (6): 2261–6. doi:1 0.1016/j.fct.2008.03.004. PMC 2449821. PMID 18436363.
↑Aluminum Toxicity. NYU Langone Medical Center. Zadnja posodobitev novembra 2012.
↑P.C. Ferreira, A. Piai Kde, A.M. Takayanagui, S.I. Segura-Muñoz (2008). Aluminum as a risk factor for Alzheimer's disease. Rev Lat Am Enfermagem 16 (1): 151–157. doi: 10.1590/S0104-11692008000100023. PMID 18392545.
↑N. Hawkes (20. april 2006). Alzheimers linked to aluminium pollution in tap water. The Times (London). Pridobljeno 7. aprila 2010.
↑Aluminium and Alzheimer's disease. The Alzheimer's Society. Pridobljeno 30. januarja 2009.
↑V. Rondeau, H. Jacqmin-Gadda, D. Commenges, C. Helmer, J.-F. Dartigues (2008). Aluminum and Silica in Drinking Water and the Risk of Alzheimer's Disease or Cognitive Decline: Findings From 15-Year Follow-up of the PAQUID Cohort. American Journal of Epidemiology 169 (4): 489–96. doi: 10.1093/aje/kwn348. PMC 2809081. PMID 19064650.
↑S. Sakae, S. Kakimi, A. Ohsaki, A. Ishikawa Akira (2009). Demonstration of aluminum in amyloid fibers in the cores of senile plaques in the brains of patients with Alzheimer's disease. Journal of Inorganic Biochemistry 103 (11): 1579–84. doi: 10.1016/j.jinorgbio.2009.07.023. PMID 19744735.
↑Alzheimer's Disease and Aluminum. National Institute of Environmental Health Sciences. 2005.
↑M. Hopkin (21. april 2006). Death of Alzheimer victim linked to aluminium pollution. News@nature. doi: 10.1038/news060417-10.
↑L. Belmonte Pereira, A. Tabaldi, F. Gonçalves, J. Jucoski, G. Oliveira, P.M. Mareni, S.N. Weis, N.F. Texeiraloso, D. Brother, T.R. Batista, C. Schetinger, M.R. Chitolina (2006). Effect of aluminum on δ-aminolevulinic acid dehydratase (ALA-D) and the development of cucumber (Cucumis sativus). Environmental and experimental botany 57 (1–2): 106–115. doi:10.1016/j.envexpbot.2005.05.004.
↑M. Andersson (1988). Toxicity and tolerance of aluminium in vascular plants. Water, Air, & Soil Pollution 39 (3–4): 439–462. doi: 10.1007/BF00279487.
↑E.J. Horst (1995). The role of the apoplast in aluminium toxicity and resistance of higher plants: A review. Zeitschrift für Pflanzenernährung und Bodenkunde 158 (5): 419–428. doi: 10.1002/jpln.19951580503.
↑Ma, Jian Feng; Ryan, PR; Delhaize, E (2001). Aluminium tolerance in plants and the complexing role of organic acids. Trends in Plant Science 6 (6): 273–278. doi:10.1016/S1360-1385(01)01961-6. PMID 11378470.
↑R.C. Turner, J.S. Clark (1966). Lime potential in acid clay and soil suspensions. Trans. Comm. II & IV Int. Soc. Soil Science: 208–215.
↑Corrected lime potential (formula). Sis.agr.gc.ca. 27. november 2008. Pridobljeno 3. maja 2010.
↑R.C. Turner (1965). A Study of the Lime Potential. Research Branch, Department Of Agriculture.
↑Applying lime to soils reduces the Aluminum toxicity to plants. One Hundred Harvests Research Branch Agriculture Canada 1886–1986. Historical series/Agriculture Canada – Série historique/Agriculture Canada. Government of Canada. Pridobljeno 22. decembra 2008.
↑J. V. Magalhaes, D.F. Garvin, Y. Wang, M.E. Sorrells,P.E. Klein, R.E. Schaffert, L. Li, L.V. Kochian (2004). Comparative Mapping of a Major Aluminum Tolerance Gene in Sorghum and Other Species in the Poaceae. Genetics 167 (4): 1905–14. doi: 10.1534/genetics.103.023580. PMC 1471010. PMID 15342528.
↑J.E. Sheridan, J. Nelson, Y.L. Tan. Studies on the ‘Kerosene Fungus’ Cladosporium Resinae. Lindau de Vries. I. del: The Problem of Microbial Contamination of Aviation Fuels. Tuatara 29.
↑Fuel System Contamination & Starvation. Duncan Aviation. 2011.
Artikel ini bukan mengenai Kronos. Patung Khronos di makam Georg Wolff. Dalam mitologi Yunani (terutama mitos Orfik), Khronos (Χρόνος) adalah dewa waktu. Berbeda dengan sumber lain yang menyatakan bahwa Khaos adalah awal segala sesuatu, mitos Orfik menyebutkan bahwa dunia berawal dari Khronos (waktu) dan Ananke atau Adrasteia (keniscayaan). Dalam mitos Orfik Sebelum dunia tercipta, ada sebuah periode ketika waktu adalah sesuatu yang tidak terbatas dan tidak ada yang bertambah tua (beber...
Cumulative effect produced when one event sets off a chain of other events For other uses, see Domino effect (disambiguation). Not to be confused with Domino theory. A falling line of dominoes, each knocking the next over A domino effect is the cumulative effect produced when one event sets off a series of similar[1] or related events, a form of chain reaction. The term is an analogy to a falling row of dominoes. It typically refers to a linked sequence of events where the time betwee...
County in Arkansas, United States County in ArkansasHoward CountyCountyHoward County Courthouse in Nashville, ArkansasLocation within the U.S. state of ArkansasArkansas's location within the U.S.Coordinates: 34°08′10″N 93°59′14″W / 34.136111111111°N 93.987222222222°W / 34.136111111111; -93.987222222222Country United StatesState ArkansasFoundedApril 17, 1873SeatNashvilleLargest cityNashvilleArea • Total595 sq mi (1,540 km...
National Park Service site in Nebraska, US Scotts Bluff National MonumentIUCN category III (natural monument or feature)Covered Wagon on the Oregon Trail at Scotts BluffScotts BluffShow map of NebraskaScotts BluffShow map of the United StatesLocationScotts Bluff County, Nebraska, U.S.Nearest cityGering, NebraskaCoordinates41°50′05″N 103°42′26″W / 41.83472°N 103.70722°W / 41.83472; -103.70722[1]Area3,005 acres (12.16 km2)[2]CreatedD...
Giuseppe Wilson kapten Lazio, 1970sInformasi pribadiNama lengkap Joseph WilsonTanggal lahir (1945-10-27)27 Oktober 1945Tempat lahir Darlington, InggrisTanggal meninggal 6 Maret 2022(2022-03-06) (umur 76)Tempat meninggal Roma, ItaliaPosisi bermain BekKarier senior*Tahun Tim Tampil (Gol)1964–1965 Cirio 18 (0)1965–1969 Internapoli 138 (0)1969–1979 Lazio[1] 296 (4)1978–1979 New York Cosmos 16 (0)Tim nasional1974 Italia 3 (0) * Penampilan dan gol di klub senior hanya dihitung...
Artikel ini bukan mengenai Kucing. Kuching کوچيڠ 古晉Kota Ibukota negara bagian dan Ibukota DaerahKota KuchingBandar Raya KuchingDari kanan atas searah jarum jam: Astana, bangunan legislatif Serawak, Tugu Kucing, Jembatan Pending, Museum Serawak, dan Fort Margherita. Lambang-Lambang Resmi Bandaraya KuchingMajilis Bandaraya Kuching Utara Majilis Bandaraya Kuching Selatan Julukan: Kota Kucing, Bandaraya Perpaduan (Kota Persatuan)KuchingLokasi Kuching di KalimantanTampilkan peta Sara...
ABNJK38JU04JA15JS22Stasiun Akabane赤羽駅Pintu keluar timur Stasiun Akabane, Mei 2010Lokasi1 Akabane, Kita, Tokyo（東京都北区赤羽1丁目）JepangOperatorJR EastJalurTōhoku Main LineLayanan Bus terminal SejarahDibuka1885PenumpangFY201389,742 perhari Operasi layanan Stasiun sebelumnya JR East Stasiun berikutnya Higashi-JūjōJK37kearah Yokohama Jalur Keihin–Tōhoku RapidLocal KawaguchiJK39kearah Ōmiya UenoUENJU02kearah Tokyo Jalur Utsunomiya / TakasakiRapid Rabbit & Urba...
St Chad's CollegeUniversitas DurhamJohnson's Dining Hall, St Chad's CollegeLambang kebesaran St Chad's CollegeSenjata: Hijau Belukar, sebuah Salib kuadrat yang kuat Atau yang utama Mitra Durham yang terakhir di antara dua Singa Perak yang merajalela Lokasi18 North Bailey, Durham DH1 3RHJulukanChadsianMotobahasa Latin: Non vestra sed vosWe Bleed Green (tidak resmi)Moto dalam bah...
Christopher Young al Tribeca Film Festival 2007 Christopher Young (Red Bank, 28 aprile 1957) è un compositore statunitense. Indice 1 Biografia 2 Filmografia parziale 2.1 Cinema 3 Altri progetti 4 Collegamenti esterni Biografia Nato nel New Jersey, ha studiato al Hampshire College nel Massachusetts, completa la sua istruzione alla North Texas State University. Trasferitosi a Los Angeles nel 1980, viene convinto a diventare compositore, tanto che studia alla UCLA Film School, sotto la supervis...
Swiss Basketball League (SBL) Datos generalesDeporte BaloncestoSede Suiza SuizaContinente EuropaEquipos participantes 9Datos históricosFundación 2001Datos estadísticosCampeón actual Fribourg OlympicOtros datosSitio web oficial swiss.basketball[editar datos en Wikidata] La Liga Nacional de Baloncesto de Suiza (en francés: Ligue Nationale de Basket-Ball y conocida oficialmente como Swiss Basketball League) es la máxima competición de baloncesto de Suiza. La temporada comie...
Satellite ground station operated by the U.S. National Reconnaissance Office Aerospace Data Facility-ColoradoCountry United StatesBranch United States Space ForceTypeSatellite ground stationPart of National Reconnaissance OfficeHeadquartersBuckley Space Force Base, Colorado, U.S.CommandersCurrentcommanderCol Robert J. SchreinerInsigniaSpace Delta 20Military unit Aerospace Data Facility-Colorado (ADF-C) or Space Delta 20 (DEL 20) one of three satellite ground stations operated b...
Radio stations of RNS / safety service, VOR/ DME Safety service (also: safety radiocommunication service or safety-of-life service) is – according to Article 1.59 of the International Telecommunication Union's (ITU) Radio Regulations (RR)[1] – defined as «A radiocommunication service used permanently or temporarily for the safeguarding of human life and property.» Few typical examples of safety services are as follows: Aeronautical mobile service (article 1.32) Aeronautical mobi...
This article's lead section may be too short to adequately summarize the key points. Please consider expanding the lead to provide an accessible overview of all important aspects of the article. (April 2022) United Kingdom: Water and Sanitation Data Access to an improved water source 100% (2015)[1] Access to improved sanitation 99% (2015)[1] Continuity of supply (%) 100% Average urban water use (l/c/d) 150 Average urban domestic water and sewer bill for 20m3 n/a Share of hous...
Overview of the role of the Confederate state of Georgia during the American Civil War This article is about the Confederate state of Georgia between 1861 and 1865. For the ships, see CSS Georgia. For other uses, see Georgia (disambiguation). Georgia Variant flag (de facto)[FN 1]Seal (1863–1865) Map of the Confederate StatesCapitalMilledgevilleLargest citySavannahAdmitted to the ConfederacyMarch 16, 1861 (2nd)Population1,082,757 total • 620,527 (57.31%) free •...
Rape case leading to anti-American movement in China (1946) You can help expand this article with text translated from the corresponding article in Chinese. (January 2023) Click [show] for important translation instructions. Machine translation, like DeepL or Google Translate, is a useful starting point for translations, but translators must revise errors as necessary and confirm that the translation is accurate, rather than simply copy-pasting machine-translated text into the English Wi...
Bernard Pyne Grenfell BiografiKelahiran16 Desember 1869 Birmingham Kematian18 Mei 1926 (56 tahun)Oxford Data pribadiPendidikanThe Queen's College, Oxford KegiatanPekerjaanDaftar ahli Mesir Kuno, dosen, arkeolog, papyrologist (en) , classical philologist (en) Bekerja diUniversitas Oxford Related artists (en) Arthur Surridge Hunt KeluargaIbuAlice Grenfell (en) Penghargaan Fellow of the British Academy Bernard Pyne Grenfell (16 Desember 1869 – 18 Mei 1926) a...
American lawyer and politician (born 1950) Dean BarkleyUnited States Senatorfrom MinnesotaIn officeNovember 4, 2002 – January 3, 2003Appointed byJesse VenturaPreceded byPaul WellstoneSucceeded byNorm Coleman Personal detailsBornDean Malcolm Barkley (1950-08-31) August 31, 1950 (age 73)Annandale, Minnesota, U.S.Political partyIndependence (1992–present)Other politicalaffiliationsDemocratic (before 1980)Independent (1980–1992)EducationUniversity of Minnesota (BA, JD) Dean Ma...
French submarine For other ships with the same name, see French ship Surcouf. This article needs additional citations for verification. Please help improve this article by adding citations to reliable sources. Unsourced material may be challenged and removed.Find sources: French submarine Surcouf – news · newspapers · books · scholar · JSTOR (April 2022) (Learn how and when to remove this message) Surcouf c. 1935 History France NameSurcouf NamesakeRobe...
Si ce bandeau n'est plus pertinent, retirez-le. Cliquez ici pour en savoir plus. Cet article ne s'appuie pas, ou pas assez, sur des sources secondaires ou tertiaires (août 2020). Pour améliorer la vérifiabilité de l'article ainsi que son intérêt encyclopédique, il est nécessaire, quand des sources primaires sont citées, de les associer à des analyses faites par des sources secondaires. Deux Français sur troisPremière de couverture de l'édition 1992 chez Flammarion.Auteur Valéry ...
Pour les articles homonymes, voir Condamine. Condamine Mairie. Administration Pays France Région Bourgogne-Franche-Comté Département Jura Arrondissement Lons-le-Saunier Intercommunalité Espace Communautaire Lons Agglomération Maire Mandat Hervé Guy 2020-2026 Code postal 39570 Code commune 39162 Démographie Populationmunicipale 249 hab. (2021 ) Densité 68 hab./km2 Géographie Coordonnées 46° 39′ 04″ nord, 5° 26′ 26″ est Altitude Min. ...
