Njihovo ime pomeni "rudotvorni" (iz grškegahalkos = ruda in –gen = tvoriti).
Čeprav je cela skupina, vključno s kisikom, definirana kot halkogena, se kisik in oksidi običajno ločujejo od halkogenov in halkogenidov. Izraz halkogenid je po navadi rezerviran za sulfide, selenide in teluride, ne pa tudi za okside. Oksidi se običajno ne razvrščajo med halkogenide.[1][2][3][4]
Kisik in žveplo sta nekovini, selen, telur in polonij pa so polprevodnepolkovine. To pomeni, da so njihove električne lastnosti nekje med lastnostmi kovin in izolatorjev. Telur, pa tudi selen, se kljub temu pogosto razvrščata med kovine.
Kovinski halkogenidi se v naravi pojavljajo kot minerali. Nekateri so zelo pogosti, na primer pirit (FeS), ki je železova ruda, nekateri pa so zelo redki, na primer zlatov ditelurid kalaverit (AuTe2).
Najboolj pogosto formalno oksidacijsko stanje halkogenih spojin je 2-. Pogosta so tudi druga oksidacijska stanja, na primer 1- v piritu. Najvišje formalno oksidacijsko stanje je 6+ v sulfatih (žveplova kislinaH2SO4), selenatih (natrijev selenat Na2SeO4) in teluratih.