Količine berkelija-249 (razpolovni čas 314 dni), ki jih je moč tehtati, omogočajo odkritje nekaterih lastnosti s pomočjo makroskopskih količin. Leta 2004 berkelij še ni bil izoliran v svoji elementarni obliki, vendar domnevajo, da je srebrna kovina, ki pri povišanih temperaturah na zraku zlahka oksidira in je topna v raztopinah mineralnih kislin. Za identifikacijo različnih spojin berkelija se uporabljajo tehnike loma žarkov X; z njimi je moč odkriti berkelijev dioksid (BkO2), berkelijev fluorid (BkF3), berkelijev oksiklorid (BkOCl), in berkelijev trioksid (BkO3). Leta 1962 so izolirali vidno količino berkelijevega klorida, ki je tehtala 3 milijardinke grama. To je bila prva vidna količina čiste berkelijeve spojine.
Kot drugi aktinoidi se tudi berkelij kopiči v okostnih tkivih. Ta element nima znane rabe izven temeljnih raziskav in ne igra nobene biološke vloge.
Podrobneje je opisano 19 radioizotopov berkelija, najstabilnejši od njih so Bk-247 z razpolovno dobo1380 let, Bk-248 z razpolovno dobo več kot 9 let in Bk-249 z razpolovno dobo 320 dni. Vsi ostali radioaktivni izotopi imajo razpolovne dobe krajše od 5 dni, večina od njih celo krajše od 5 ur. Ta element ima tudi dve stanji meta, najstabilnejše je Bk-248m (t½ 23,7 ur). Atomska teža izotopov berkelija je med 235,057 a. m. e. (Bk-235) do 254,091 a. m. e. (Bk-254).
↑Kovács, Attila; Dau, Phuong D.; Marçalo, Joaquim; Gibson, John K. (2018). »Pentavalent Curium, Berkelium, and Californium in Nitrate Complexes: Extending Actinide Chemistry and Oxidation States«. Inorg. Chem. American Chemical Society. 57 (15): 9453–9467. doi:10.1021/acs.inorgchem.8b01450. PMID30040397.