Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je Ruska SFSR postala neodvisna Ruska federacija. Sprejeta je bila nova ustava, ki je uveljavila federalni polpredsedniški sistem. Od preloma stoletja v ruskem političnem sistemu dominira Vladimir Putin, pod komer je država doživela demokratično nazadovanje in premik proti avtoritarizmu. Rusija je bila vpletena v več vojn v bivših sovjetskih in drugih državah, vključno s prvo in drugo čečensko vojno, rusko-gruzijsko vojno, sirsko državljansko vojno ter rusko-ukrajinsko vojno. Leta 2014 je okupirala in si po mednarodno nepriznanem referendumu priključila Krimski polotok, leta 2022 pa še štiri ukrajinske oblasti. Zaradi agresije na Ukrajino je Rusija od 2014 in zlasti od 2022 podvržena večjemu številu mednarodnih sankcij.
Rusko ime države Россия (Rossija) izhaja iz bizantinskega grškega imena za Kijevsko RusijoΡωσία (Rosía).[8] Nova oblika imena Rus', Росия (Rosija), je bila izposojena iz grškega izraza in je bila prvič uporabljena leta 1387.[9] Ime Rossija se je v ruskih virih pojavilo konec 15. stoletja, vendar so državo njeni prebivalci do konca 17. stoletja pogosteje imenovali med drugim »Rus'«, »ruska zemlja« (Russkaja zemlja) ali »Moskovska država« (Moskovskoje gosudarstvo).[10][11][12] Leta 1721 je Peter Veliki spremenil ime države iz Ruskega carstva (Russkoje carstvo) v Ruski imperij (Rossijskaja imperija).[10][12]
Čeprav v slovenščini tudi v zgodovinskem kontekstu (še posebno pri Kijevski Rusiji) uporabljamo besede Rusija/Rus'/Rusi, ki so po zapisu enake oz. podobne sodobnemu pomenu teh besed, jih ne moremo enačiti, saj se nanašajo na skupno prednico sodobne Ukrajine, Belorusije ter Rusije.[13] Belorusi in Rusi so šele kasneje prevzeli to ime.[14] Za ločeno rusko državo se je beseda Rus/Rusija v sodobnem pomenu deloma začela uporabljati v 15. stoletju,[11] vse do 18. stoletja se je zanjo predvsem v Evropi uporabljalo ime Moskovija (latinskoMoscovia).[13][15]
V ruščini je več besed, ki se v slovenščino prevedejo kot »Rusi«: – русские, russkije, ki se nanaša na narodnostne Ruse, российские, rossijskije, državljani Rusije ne glede na narodnost, in v zadnjem času priljubljeno россияне, rossijane, ruski državljani ruske države.[11][16] Po Zgodovini minulih let izhaja beseda Rus' iz Ruskih ljudi, ki so bili švedsko pleme in so bili izvorni trije člani dinastije Rurikidov.[17]Finska beseda za Švede, ruotsi, ima isti izvor.[18]
Poznejše arheološke študije večinoma potrjujejo to teorijo.[19]
Prve sledi zgodnjih sodobnih ljudi v Rusiji segajo 45.000 let nazaj v Zahodno Sibirijo.[25] Gosto posejane kulturne ostanke anatomsko sodobnih ljudi, stare vsaj 40.000 let, so odkrili v Kostjonki-Borščjovem[26] in stare 34.600 let pri Sungirju, oboje v Evropski Rusiji.[27] Arktično Rusijo so ljudje dosegli vsaj 40.000 let nazaj v Mamontovi Kurji.[28] Antično severnoevrazijsko prebivalstvo Sibirije, genetsko podobno maltinsko-buretski in afontovski kulturi, je bilo pomemben genetski darovalec antičnim ameriškim domorodcem in vzhodnoevropskim lovcem-nabiralcem.[29]
Bronastodobna širitev Jamne kulture stepskega pastirskega porekla med 3300 in 1500 pr. n. št.,[30] vključno z Afanasijevo kulturo južne Sibirije
Med 3. in 4. stoletjem našega štetja je v južni Rusiji obstajalo gotsko kraljestvo Ojum, ki so ga pozneje zasedli Huni. Med 3. in 6. stoletjem našega štetja so nomadske invazije, ki so jih vodila vojaška plemena, kot so bili Huni in Avari, nadvladale tudi Bosporsko kraljestvo, helenistično državo, ki je nasledila grške kolonije.[39][40]Hazari, turško ljudstvo, so do 10. stoletja vladali stepam med Kavkazom na jugu, porečjem Volge na vzhodu in zahodno vse do Kijeva na Dnepru.[41] Za njimi so prišli Pečenegi, ki so ustvarili veliko konfederacijo, ki so jo prevzeli Kumani in Kipčaki.[42]
Predniki Rusov so slovanska plemena, ki so se ločila od Protoindoevropejcev, ki so se pojavili v severovzhodnem delu Evrope okrog 1500 let nazaj.[43] Vzhodni Slovani so postopoma poselili zahodno Rusijo (približno med današnjima Moskvo in Sankt Peterburgom) v dveh valovih: prvem iz Kijeva do današnjih Suzdala in Muroma ter drugem iz Polocka do Novgoroda in Rostova.[44] Pred slovanskimi selitvami so to območje poseljevala ugrofinsko govoreča ljudstva. Od 7. stoletja naprej so prispeli Vzhodni Slovani počasi asimilirali domorodce.[45][46]
Izoblikoval se je vladajoči razred knezov, bojarjev in njihovega oboroženega spremstva mužov.[47]
Vzpostavitev prvih vzhodnoslovanskih držav v 9. stoletju je sovpadla s prihodom Varjagov, Vikingov z območja današnje Švedske,[47] ki so se podali vzdolž vodnih poti, ki so se raztezale od vzhodnega Baltika do Črnega in Kaspijskega morja. Po Zgodovini minulih let so leta 862 Varjaga po imenu Rurik iz ljudstva starih Rusov izvolili za vladarja Novgoroda. Leta 882 se je njegov naslednik Oleg podal na jug in osvojil Kijev, ki je pred tem plačeval davek Hazarom.[45] Rurikov sin Igor in Igorjev sin Svjatoslav sta podvrgla vse lokalne Vzhodne Slovane kijevski oblasti in uničila hazarski kaganat[48] ter sprožila več vojaških odprav v Bizanc in Perzijo.[49][50]
V 10. in 11. stoletju je bila Kijevska Rusija ena največjih in najbolj cvetočih držav v Evropi. Vladavina Vladimirja I. (980–1015) in njegovega sina Jaroslava Modrega (1019–1054) predstavljata zlato dobo Kijeva, v kateri je bila od Bizanca sprejeta pravoslavna krščanska vera in zapisan prvi vzhodnoslovanski zakonik, Russkaja Pravda.[45] Sledilo je obdobje fevdalizma in decentralizacije, za katero so značilni neprestani politični boji med člani ruriške dinastije, ki je kolektivno vladala Kijevski Rusiji. Nastajale so nove kneževine.[47] Dominanca Kijeva je upadala, kar je koristilo Vladimiro-Suzdalski kneževini na severovzhodu, Novgorodski republiki na severu in Gališko-volinski kneževini na jugozahodu.[45] Do 12. stoletja je Kijev izgubil svojo premoč in Kijevska Rusija je razpadla na več kneževin.[51] Knez Andrej Bogoljubski je leta 1169 oplenil Kijev in za svoj sedež določil Vladimir,[51] s čimer se je politična moč premaknila na severovzhod.[45]
Mongoli so si po bitki pri Kalki leta 1223 podjarmili vse ruske kneževine razen Novgoroda.[47] Kijevska Rusija je naposled podlegla mongolski invaziji v letih 1237–1240, ki ji je sledilo plenjenje Kijeva (1240) in drugih mest, pa tudi smrt velikega dela prebivalstva.[45] Napadalci, pozneje znani kot Tatari, so oblikovali državo Zlato hordo, ki je območju vladala naslednji dve stoletji.[54] Tuji zasedbi se je izognila le Novgorodska republika, tako da se je dogovorila za plačilo davka Mongolom.[45] Gališko-volinska kneževina je kasneje postala del Litve in Poljske, medtem ko je Novgorodska republika še naprej cvetela na severu. Na severovzhodu so bizantinsko-slovanske tradicije Kijevske Rusije prilagodili in oblikovali rusko avtokratsko državo.[45] Pod Mongoli in Tatari je Rusija zaostala za evropskim družbenim razvojem.[47]
Uničenju Kijevske Rusije je sledil vzpon Moskovske velike kneževine, sprva kot del Vladimiro-Suzdalske kneževine.[55](str.11–20) Čeprav je bila Moskva še vedno pod vladavino Mongolov-Tatarov, so ji ti dopustili, da na začetku 13. stoletja začela uveljavljati svoj vpliv na tem območju[56] in je postopoma postala v vodilna sila v »zbiranju ruskih dežel«.[57] Ko se je leta 1325 v Moskvo preselil sedež metropolita Ruske pravoslavne cerkve, se je njen vpliv povečal.[58] Moskovski veliki knezi so s pomočjo cerkve, mest in novega plemstva postavili temelje centralizirane države.[47] Moskovski poslednji tekmec, Novgorodska republika, je cvetela kot glavno središče trgovine s kožami in najvzhodnejše pristanišče Hanzeatske zveze.[59]
Ivan III. (»Veliki«) se je znebil nadoblasti Zlate horde (prenehal ji je plačevati davek)[47] in utrdil celotno severno Rusijo (zlomil je vpliv Tvera in Novgoroda)[47] pod oblastjo Moskve; bil je prvi ruski vladar, ki si je nadel naziv »Veliki knez vseh Rusov«. Po padcu Konstantinopla leta 1453 si je Moskva lastila nasledstvo za dediščino Vzhodnorimskega cesarstva. Ivan III. se je poročil s Sofijo Paleolog, nečakinjo zadnjega bizantinskega cesarjaKonstantina XI. Paleologa, in sprejel bizantinskega dvoglavega orla za svoj ter navsezadnje ruski grb.[57]Vasilij III. je na začetku 16. stoletja združil celotno Rusijo s priključitvijo nekaj zadnjih neodvisnih ruskih držav.[60]
S smrtjo Ivanovih sinov leta 1598 se je končala stara dinastija Rurikov, kar je skupaj s strašno lakoto 1601–1603 sprožilo politično krizo, znano kot obdobje težav, vključno z državljansko vojno, vladavino pretendentov in tujim posredovanjem.[65] Razmere je izkoristila Republika obeh narodov in zasedla dele Rusije vse do prestolnice Moskve.[66] Leta 1612 je ruski prostovoljski korpus pod poveljstvom trgovca Kuzma Minina in kneza Dimitrija Požarskega Poljake prisilil k umiku.[67] Leta 1613 je po odločitvi zemskega sobora prestol zasedla bojarska dinastija Romanovih in država si je postopoma opomogla od krize.[68]
V 17. stoletju, obdobju Kozakov, je Rusija nadaljevala z ozemeljsko rastjo.[69] Leta 1654 je ukrajinski voditelj Bogdan Hmelnicki ponudil Ukrajini zaščito ruskega carja Alekseja, čigar sprejetje te ponudbe je vodilo v še eno rusko-poljsko vojno. Nazadnje so Ukrajino razdelili vzdolž Dnepra, tako da sta bila Levobrežna Ukrajina in Kijev pod rusko vladavino.[70] Na vzhodu se je nadaljevalo hitro rusko raziskovanje in kolonizacija velikanske Sibirije v lovu na dragocene kože in slonovino. Ruski raziskovalci so pritiskali na vzhod predvsem po sibirskih rečnih poteh in do sredine 17. stoletja so zrasle ruske naselbine v vzhodni Sibiriji, na Čukotskem polotoku, vzdolž reke Amur in na obali Tihega oceana.[69] Leta 1648 je Semjon Ivanovič Dežnjov postal prvi Evropejec, ki je preplul Beringov preliv.[71]
Širjenje in ozemeljski razvoj Rusije od kronanja Ivana IV. do smrti Petra I.
Peter I. je leta 1721 Rusijo proglasil za imperij in vzpostavil kot eno evropskih velesil. V svoji vladavini med letoma 1682 in 1725 je porazil Švedsko v veliki severni vojni (1700–1721), s čimer je državi zagotovil dostop do morja in pomorske trgovine. Leta 1703 je Peter I. na Baltskem morju ustanovil novo rusko prestolnico Sankt Peterburg. Med svojo vladavino je uveljavil radikalne reforme, s katerimi je Rusijo kulturno približal zahodni Evropi, vendar se je položaj tlačanov v tem obdobju poslabšal.[47][72] Spodbujal je manufakture, trgovino in gospodarstvo.[47] Na prestolu ga je nasledila Katarina I. (1725–1727), ki jo je nasledil Peter II. (1727–1730), njega pa Ana. Med vladavino hčere Petra I. Elizabete v letih 1741–1762 se je Rusija vpletla v sedemletno vojno (1756–1763). Med tem spopadom so ruske enote zasedle Vzhodno Prusijo in dosegle Berlin.[73] Toda po Elizabetini smrti je Prusiji naklonjeni car Peter III. vse te osvojitve vrnil kraljevini Prusiji.[74]
Častniki, ki so Napoleona preganjali v Zahodno Evropo, so nazaj v Rusijo prinesli ideje liberalizma in v ponesrečenem uporu dekabristov leta 1825 poskušali zmanjšati carjevo moč, vendar je bila vstaja zadušena.[47][86] Ob koncu konservativne vladavine Nikolaja I. (1825–1855) je vrhunec ruske moči in vpliva v Evropi prekinil poraz v krimski vojni.[87]
Velike liberalne reforme in kapitalizem
Nikolajev naslednik Aleksander II. (1855–1881) je širom države sprejel velike spremembe, vključno s kmečko reformo 1861.[88] Te reforme so spodbudile industrializacijo in posodobile Rusko imperialno vojsko, ki je ob koncu rusko-turške vojne (1877–1878) osvobodila velik del Balkana izpod turške vladavine.[89] Večino 19. in začetek 20. stoletja sta Rusija in Britanski imperij skrivoma sodelovala glede emirata Afganistana in sosednjih območij v Centralni in Južni Aziji; rivalstvo med dvema velikima evropskima imperijema je postalo znano kot Velika igra.[90]
Na koncu 19. stoletja je v Rusiji prišlo do vzpona različnih socialističnih gibanj. Aleksandra II. so leta 1881 ubili revolucionarni teroristi.[91] Vladavina njegovega sina Aleksandra III. (1881–1894) je bila manj liberalna, vendar miroljubnejša.[92] Rusija se je v tem času povezala s Francijo, ruski nacionalizem pa je postal pomembna politična sila, ki se je navzven kazal kot panslavizem (predvsem proti Avstro-Ogrski), navznoter pa kot rusifikacija Poljske in Finske.[47]
Obstajal je alternativni socialistični establišment, Petrograjski sovjet, mu je vpliv dajal demokratično izvoljen svet delavcev in kmetov, sovjet. Vladavina nove oblasti krize v državi ni rešila, temveč jo je še poslabšala. Oktobrska revolucija pod vodstvom boljševiškega voditelja Vladimirja Lenina je strmoglavila začasno vlado in dala polno moč vladanja sovjetom ter tako ustvarila prvo socialistično državo na svetu.[98] Med protikomunističnimBelim gibanjem in boljševiki s svojo Rdečo armado je izbruhnila ruska državljanska vojna.[101] S podpisom brestlitovskega miru, ki je končal sovražnosti s centralnimi silami v prvi svetovni vojni, je boljševiška Rusija predala večino svojih zahodnih ozemelj, ki so predstavljala 34 % njenega prebivalstva, 54 % njene industrije, 32 % njene kmetijske zemlje in okrog 90 % rudnikov premoga.[102]
Zavezniki so sprožili neuspešno vojaško posredovanje v podporo protikomunističnim silam.[103] Medtem so tako boljševiki kot tudi belo gibanje drugi proti drugim izvajali kampanje deportacij in usmrtitev, kar je znano kot rdeči in beli teror.[104] Ob koncu nasilne državljanske vojne sta bili ruska ekonomija in infrastruktura močno poškodovani in življenje je izgubilo do 10 milijonov ljudi, večinoma civilistov.[105] Milijoni so postali beli emigranti.[106]Ruska lakota 1921–1922 je terjala do pet milijonov žrtev.[107]
30. decembra 1922 so Lenin in sodelavci z združitvijo Ruske SFSR, Beloruske, Ukrajinske in Transkavkaške republike v eno državo ustanovili Sovjetsko zvezo.[108] Postopoma so notranje spremembe mej in priključitve med drugo svetovno vojno ustvarile unijo republik; največja po ozemlju in prebivalstvu je bila Ruska SFSR, ki je uniji dominirala politično, kulturno in gospodarsko.[109]
Pod Stalinovim vodstvom je država uveljavila plansko gospodarstvo, industrializacijo večinoma kmečke države in kolektivizacijosvojega kmetijstva. V tem obdobju hitrih ekonomskih in socialnih sprememb so milijone ljudi poslali v kazenska delovna taborišča, vključno z veliko političnimi obsojenci, obsojenimi za domnevno ali dejansko opozicijo Stalinovi vladavini;[114] milijone ljudi so deportirali ali izgnali v odročne predele Sovjetske zveze.[115] Tranzicijska dezorganizacija državnega kmetijstva, ostre državne politike in suša[116] so povzročili sovjetsko lakoto 1932–1933, ki je vzela življenje do 8,7 milijona ljudi, od tega 3,3 milijona v Ruski SFSR.[117] V kratkem časovnem obdobju je Sovjetska zveza izvedla drago preobrazbo pretežno kmetijskega gospodarstva v veliko industrijsko silo.[118]
Druga svetovna vojna in Združeni narodi
Bitka za Stalingrad, največja in najbolj krvava bitka v zgodovini bojevanja se je končala leta 1943 z odločilno sovjetsko zmago nad nemško vojsko.
Nemčija je zajela okrog 5 milijonov enot Rdeče armade;[126]:272 s stradanjem do smrti ali na druge načine je ubila 3,3 milijona sovjetskih vojnih ujetnikov in veliko število civilistov, saj so Nemci sledili »Hungerplanu« za uresničitev Generalplana Ost.[127]:175–186 Čeprav je Wehrmacht sprva dosegal velike uspehe, je njihov prodor zaustavila bitka za Moskvo.[128] Pozneje so Nemci doživeli velike poraze v bitki za Stalingrad pozimi 1942–1943,[129] nato pa še v bitki za Kursk poleti 1943.[130] Še en nemški poraz je bilo obleganje Leningrada, v sklopu katerega je bilo mesto med letoma 1941 in 1944 na kopnem popolnoma obkoljeno s strani nemških in finskih sil ter je utrpelo stradanje in več kot milijon smrti, vendar se ni predalo.[131] Sovjetske sile so se v letih 1944–1945 podale skozi vzhodno in srednjo Evropo in maja 1945 zajele Berlin.[132] Avgusta 1945 je Rdeča armada napadla Mandžurijo in izrinila Japonce iz severovzhodne Azije ter tako prispevala k zavezniški zmagi nad Japonsko.[133]
Obdobje druge svetovne vojne med letoma 1941–1945 je v Rusiji znano kot velika domovinska vojna.[134] Sovjetska zveza je skupaj z Združenimi državami, Združenim kraljestvom in Kitajsko veljala za velike štiri zavezniške sile druge svetovne vojne in so kasneje postale »štirje policisti«, kar je bila osnova za Varnostni svet Združenih narodov.[135]:27 Med vojno so sovjetske civilne in vojaške žrtve znašale okrog 26–27 milijonov,[136] kar je predstavljalo približno polovico vseh žrtev druge svetovne vojne.[137]:295 Sovjetska ekonomija in infrastruktura sta utrpeli množično uničenje, ki je povzročilo sovjetsko lakoto 1946–1947.[138] Toda za ceno velikih žrtvovanj je Sovjetska zveza postala svetovna velesila.[139]
Po drugi svetovni vojni je Rdeča armada skladno z odločitvami potsdamske konference zasedla dele vzhodne in srednje Evrope, vključno z Vzhodno Nemčijo in vzhodnim delom Avstrije.[140] V satelitskih državah Vzhodnega bloka so bile nastavljene komunistične vlade.[141] Ko je Sovjetska zveza postala druga jedrska sila na svetu,[142] je ustanovila zavezništvo Varšavski pakt[143] in s tekmecema Združenimi državami in zvezi NATO vstopila v boj za svetovno prevlado, znan kot hladna vojna.[144]
Otoplitvene reforme Hruščova in gospodarski razvoj
Po Stalinovi smrti leta 1953 in kratkem obdobju kolektivnega vodstva je novi voditelj Nikita Hruščov javno obsodil Stalina in začel politiko destalinizacije, v okviru katere je iz delovnih taborišč gulagov izpustil veliko političnih zapornikov.[145] Splošna sprostitev represivnih politik je postala pozneje znana kot »hruščovska otoplitev«.[146] Hkrati so hladnovojne napetosti dosegle vrhunec, ko sta se rivalska bloka spopadla zaradi namestitve ameriških raket Jupiter v Turčiji in sovjetskih raket na Kubi.[147]
Po odstavitvi Hruščova leta 1964 je sledilo še eno obdobje kolektivnega vodstva (Leonid Iljič Brežnjev, Aleksej Nikolajevič Kosigin in Nikolaj Viktorovič Podgorni),[150] dokler ni postal vodja Leonid Brežnjev. Obdobje 70. in začetka 80. let je bilo kasneje poimenovano »obdobje zastoja«. Reforma Kosigina je skušala izvesti delno decentralizacijo sovjetske ekonomije.[151] Po saurski revoluciji leta 1979 v Afganistanu so sovjetske sile izvedle invazijo na državo ter začele sovjetsko-afganistansko vojno.[152] Maja 1988 so Sovjeti zaradi mednarodnega nasprotovanja, vztrajnega protisovjetskega gverilskega bojevanja in pomanjkanja podpore sovjetskih državljanov začeli z umikom iz Afganistana.[153]
Leta 1985 je zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, ki je v sovjetskem sistemu poskušal uveljaviti liberalne reforme, uveljavil politiko glasnosti (odprtost) in perestrojke (prestrukturiranje), da bi končal obdobje gospodarske stagnacije in demokratiziral vlado.[154] Toda to je vodilo v vzpon močnih nacionalističnih in separatističnih gibanj po vsej državi.[155] Pred letom 1991 je bila sovjetska ekonomija druga največja na svetu, toda v svojih zadnjih letih je zapadla v krizo.[156]
Leta 1991 je ekonomski in politični nemir prekipel, saj so se baltske države odločile odcepiti od Sovjetske zveze.[157] 17. marca 1991 je v državi potekal referendum, na katerem je večina glasovala za spremembo Sovjetske zveze v prenovljeno federacijo.[158] Junija 1991 je Boris Jelcin na predsedniških volitvah v Ruski SFSR leta 1991 postal prvi neposredno izvoljen predsednik v ruski zgodovini.[159] Avgusta 1991 je skupina članov Gorbačovove vlade v poskusu ohranitve Sovjetske zveze poskušala izvesti državni udar proti Gorbačovu, vendar je to povzročilo konec Komunistične partije Sovjetske zveze.[160] 25. decembra 1991 je po razpadu Sovjetske zveze nastala sodobna Rusija in še štirinajst drugih postsovjetskih držav.[161] S slednjimi, z izjemo baltskih držav, se je Rusija povezala v Skupnost neodvisnih držav.[162][163][164][165]
Tranzicija v tržno gospodarstvo in politične krize
Gospodarski in politični zlom Sovjetske zveze je Rusijo pahnil v globoko in dolgo depresijo.[166][167][168][169] Med in po razpadu Sovjetske zveze so bile sprejete korenite reforme, vključno s privatizacijo in tržno ter trgovinsko liberalizacijo, in radikalne spremembe skladno z doktrino »šokterapije«.[170][171] Nadzor nad večino podjetij je od državnih agencij prešel v roke posameznikov s povezavami v vladi, kar je omogočilo vzpon zloglasnih ruskih oligarhov.[172] Veliko novoobogatelih je iz države odneslo milijarde gotovine in sredstev.[173] Depresija v gospodarstvu je vodila v sesutje socialnih služb, stopnja rodnosti je padla, stopnja umrljivosti pa zelo zrasla[174][175] in milijoni so bili pahnjeni v revščino;[176] razmahnili pa so se tudi ekstremna korupcija,[177] kriminalne združbe in organizirani kriminal.[178]
Konec leta 1993 so trenja med Jelcinom in ruskim parlamentom prerasla v ustavno krizo, ki se je končala nasilno z vojaškim posredovanjem. Med krizo je imel Jelcin podporo zahodnih vlad, več kot 100 ljudi pa je bilo ubitih.[179]
Moderna liberalna ustava, mednarodno sodelovanje in gospodarska stabilizacija
Po decembrskem referendumu je bila leta 1994 sprejeta nova ruska ustava,[180] ki je močno povečala predsednikova pooblastila.[181] V devetdesetih letih se je na Severnem Kavkazu zgodilo več oboroženih spopadov med lokalnimi etničnimi skupinami ter kot posledica separatističnih islamističnih vstaj.[182] Potem ko so čečenski separatisti na začetku 90. let razglasili neodvisnost, je potekala občasna gverilska vojna med uporniškimi skupinami in ruskimi silami.[183] Čečenski separatisti so izvajali teroristične napade proti civilistom, kar je terjalo na tisoče ruskih življenj.[c][184]
Po razpadu Sovjetske zveze je Rusija prevzela odgovornost za poravnavanje njenih zunanjih dolgov.[185] Leta 1992 je bil večinoma ukinjen nadzor nad cenami potrošniških izdelkov, kar je povzročilo močno inflacijo in je močno devalviralo rubelj.[186] Kombinacija visokih proračunskih primanjkljajev, vse večjega bega kapitala in nezmožnost poplačila dolgov so povzročili rusko finančno krizo 1998, zaradi katere je BDP še upadel.[187][188]
Premik k modernizirani ekonomiji, politična centralizacija in demokratično nazadovanje
Rusko-gruzijska vojna je izbruhnila 1. avgusta 2008 po diplomatski krizi s sosednjo Gruzijo. V vojni, ki je trajala do 12. avgusta, je Rusija priznala dve separatistični državi na gruzijskem ozemlju, Abhazijo in Južno Osetijo.[204] To je bila prva evropska vojna 21. stoletja.[205]
Po valu protestov gibanja Evromajdan v Ukrajini in posledičnem strmoglavljenju tedanjega ukrajinskega proruskega predsednika Viktorja Janukoviča je Rusija leta 2014 okupirala[d] ukrajinski polotok Krim ter si ga po mednarodno nepriznanem referendumu priključila.[207] Sočasno je prišlo do trenj med Ukrajinci in etničnimi Rusi na vzhodu Ukrajine, ki so prerasla v vojno v Donbasu, v kateri je Rusija podpirala separatiste v mednarodno nepriznanih Donecki in Luganski ljudski republiki. Čeprav Rusija in Ukrajina nista uradno vstopili v medsebojno vojno, se obdobje med letoma 2014 in 2022 pogosto opisuje kot obdobje hibridne vojne.[208][209]
Februarja 2022 je Rusija najprej priznala neodvisnost Donecke in Luganske republike, nato pa ob najavi »posebne vojaške operacije« odkrito napadla Ukrajino.[210] Gre za največjo konvencionalno vojno v Evropi po drugi svetovni vojni.[211] Po uspešnih ukrajinskih protiofenzivah je Rusija prvič po drugi svetovni vojni razglasila »delno mobilizacijo«.[212] Konec septembra je Rusija po izvedbi mednarodno nepriznanih referendumov razglasila priključitev štirih vzhodnih in južnih ukrajinskih oblasti, čeprav jih ne nadzirajo v celoti.[213] Aneksijo, ki je bila največja v Evropi po drugi svetovni vojni,[213] je generalna skupščina ZN označila za nezakonito.[214] Vojna poteka tudi v Rusiji,[215] ki je med drugim avgusta 2024 izgubila nadzor nad delom Kurske oblasti.[216]
Ocenjuje se, da je zaradi vojne umrlo več sto tisoč ljudi,[217] kar je še dodatno poglobilo demografsko krizo v Rusiji.[218] Večji del mednarodne skupnosti je vojno obsodil in zahteval takojšen umik ruskih sil iz Ukrajine,[219] Rusija pa je bila izključena iz Sveta Evrope[220] in Sveta ZN za človekove pravice.[221] Predvsem zahodne države so razširile sankcije proti Rusiji.[222] Več držav in mednarodnih organizacij je Rusijo razglasilo za državo, ki podpira terorizem, nekatere pa tudi za teroristično državo.[223][224]
Junija 2023 je ruska najemniška skupina Wagner izvedla neuspešen poskus državnega udara.[225] Vodja upora Jevgenij Prigožin je bil kasneje ubit v stmoglavljenju svojega letala nad Rusijo.[226][227]
Ozemlje Rusije obsega vzhod Evrope in sever Azije.[228] Razteza se čez skrajno severni del Evrazije in ima četrto najdaljšo obalo na svetu, dolgo več kot 37.653 km.[e][230] Leži med zemljepisnima širinama 41 ° in 82 ° S ter med zemljepisnima dolžinama 19 ° V in 169 ° Z. Od vzhoda do zahoda meri okrog 9000 km, od severa proti jugu pa okrog 2500 do 4000 km.[231] Po kopnem ozemlju je večja od treh celin[f] in ima enako površino kot Pluton.[232]
V Rusiji je več kot 100.000 rek.[228] Njena jezera vsebujejo približno četrtino svetovne tekoče sladke vode.[235]Bajkalsko jezero, največje in najvidnejše od ruskih sladkovodnih teles je najgloblje, najčistejše, najstarejše in najprostornejše sladkovodno jezero na svetu in vsebuje več kot petino svetovne sladke površinske vode.[243]Ladoško in Oneško jezero v severozahodni Rusiji sta največji jezeri v Evropi.[228] Po skupnih obnovljivih vodnih virih je pred Rusijo le Brazilija.[244]Volga v zahodni Rusiji velja za rusko nacionalno reko in je najdaljša reka v Evropi ter oblikuje delto Volge, največjo rečno delto na celini.[245] Sibirske reke Ob, Jenisej, Lena in Amur so med najdaljšimi rekami na svetu.[246]
V državi so, predvsem v Sibiriji, velika rudna bogastva (zemeljski plin, nafta, črni premog, železo, baker, svinec, cink, platina, zlato, diamanti, boksit, fosfati in soli).[47][247]
Velikost Rusije in odmaknjenost veliko njenih območij vodi v dominanco vlažnega celinskega podnebja v večini države, razen v tundri in skrajnem jugozahodu. Gorske verige na jugu in vzhodu blokirajo tok toplih zračnih mas z Indijskega in Tihega oceana, Evropska ravnica, ki se razteza na njenem zahodu in severu, pa jo odpira vplivu Atlantskega in Arktičnega oceana.[248] Večina severozahodne Rusije in Sibirije imata subpolarno podnebje z ekstremno hudimi zimami v notranjih regijah severovzhodne Sibirije (večinoma Jakutija, kjer je severni tečaj mraza z rekordno nizko temperaturo –71,2 °C),[239] in bolj zmernimi zimami drugod. Ruske obsežne obale ob Arktičnem oceanu in Ruski arktični otoki imajo polarno podnebje.[248]
Obalni del Krasnodarskega okraja ob Črnem morju, zlasti Soči, in nekateri obalni in notranji pasovi Severnega Kavkaza imajo vlažno subtropsko podnebje z milimi in vlažnimi zimami.[248] V veliko pokrajinah Vzhodne Sibirije in Ruskega Daljnega vzhoda je zima suha v primerjavi s poletjem; drugi deli države imajo bolj enakomerne padavine v vseh letnih časih. Zimske padavine v večini delov države padajo kot sneg. Skrajno zahodni deli Kaliningrajske oblasti in nekateri deli na jugu Krasnodarskega okraja in Severnega Kavkaza imajo oceansko podnebje.[248] Regija ob spodnji Volgi in ob obali Kaspijskega morja ter nekaj skrajno južnih drobcev Sibirije imajo semipuščavsko podnebje.[249]
V velikem delu ozemlja sta le dva različna letna časa, zima in poletje, saj sta pomlad in jesen običajno kratka.[248] Najhladnejši mesec je januar (ob obali pa februar); najtoplejši je običajno julij. Značilne so velike razlike v temperaturah. Pozimi so temperature nižje od juga proti severu in od zahoda proti vzhodu. Poletja so lahko dokaj vroča, celo v Sibiriji.[250]Podnebne spremembe v Rusiji povzročajo vse pogostejše divje požare[251] in taljenje velikih prostranosti permafrosta v državi.[252]
Ruska biotska raznovrstnost vključuje 12.500 vrst višjih rastlin, 2200 vrst briofitov, okrog 3000 vrst lišajev, 7000–9000 vrst alg in 20.000–25.000 vrst gliv. Rusko živalstvo sestavlja 320 vrst sesalcev, več kot 732 vrst ptic, 75 vrst plazilcev, okrog 30 vrst dvoživk, 343 vrst sladkovodnih rib (visoki endemizem), okrog 1500 vrst morskih rib, devet vrst Cyclostomi in okrog 100–150,000 nevretenčarjev (visoki endemizem).[253][256] Približno 1100 redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst je vključenih v Rusko rdečo knjigo.[253]
Celotni naravni ekosistemi Rusije so ohranjeni v približno 15.000 posebnih zaščitenih naravnih območjih različnih statusov, ki zasedajo več kot 10 % celotne površine države.[253] V to številko je vključenih 45 biotskih rezervatov,[257] 64 narodnih parkov in 101 naravni rezervat.[258] Država ima še vedno veliko ekosistemov, ki veljajo za neokrnjene, čeprav so ti v upadanju; večinoma ležijo v severnih območjih tajge in subarktične tundre v Sibiriji.[259] Rusija je imela leta 2019 Indeks integritete gozdne pokrajine 9,02 in s tem zasedala 10. mesto med 172 državami; bila je prva med velikimi državami.[260]
Rusija je po ustavi iz leta 1993 simetrična federalna republika s polpredsedniškim sistemom, kjer je predsednikdržavni poglavar,[261]predsednik vlade pa vodja vlade.[233] Strukturirana je kot večstrankarska predstavniška demokracija, v kateri je zvezna vlada sestavljena iz treh vej:[262]
Zakonodajna: dvodomna zvezna skuščina Rusije je sestavljena iz 450-članske Državne dume in 170-članskega Sveta federacije,[262] ki sprejema zvezne zakone, napoveduje vojno, sprejema pogodbe, razpolaga z državno blagajno in močjo razrešitve predsednika.[263]
Izvršilna: predsednik je vrhovni poveljnik oboroženih sil in imenuje Rusko vlado (kabinet) ter druge funkcionarje, ki upravljajo in izvajajo zvezne zakone in politike.[261] Predsednik lahko izdaja dekrete neomejenega obsega, dokler niso v neskladju z ustavo ali zvezno zakonodajo.[264]
Sodna: Ustavno sodišče Rusije, Vrhovno sodišče Rusije in nižja zvezna sodišča, katerih sodnike imenuje Svet federacije po priporočilih predsednika,[262] interpretirajo zakone in jih lahko spremenijo, v primeru, da ocenijo, da so v neskladju z ustavo.[265]
Federalni subjekti Rusije, imenovani tudi subjekti Ruske federacije (субъекты Российской Федерации, subjekti Rossijskoj Federacii) ali preprosto kot subjekti federacije (субъекты федерации, subjekti federacii), so sestavne enote Rusije, njene najvišje politične enote po ustavi Rusije.[266] Od 18. marca 2014 Rusko federacijo po ustavi sestavlja 85 zveznih subjektov.[267] Dva, ki se nahajata na ukrajinskem polotoku Krim, Sevastopol in Republika Krim, nista mednarodno priznana kot del Rusije. Kaliningrajska oblast je edini zvezni subjekt, geografsko ločen od preostale Ruske federacije z drugimi državami.
Po ruski ustavi Rusko federacijo sestavljajo republike, okraji, oblasti, avtonomna mesta, avtonomna oblast in avtonomna okrožja, ki so vsi enakopravni subjekti Ruske federacije.[268] Tri ruska avtonomna mesta (Moskva, Sankt Peterburg in Sevastopol) imajo status mesta in ločenega zveznega subjekta, ki ga sestavljajo druga mesta (Zelenograd, Troick, Kronštadt, Kolpino itd.) znotraj vsakega zveznega mesta, pri čemer ostajajo starejše strukture poštnih naslovov. Leta 1993 je Ruska federacija obsegala 89 zveznih subjektov. Do leta 2008 se je število zveznih subjektov zaradi več združitev zmanjšalo na 83. Leta 2014 sta po okupaciji in aneksaciji Sevastopol in Republika Krim s stališča Rusije postala njena 84. in 85. zvezna subjekta, vendar mednarodnopravno gre za dela Ukrajine.[269][270]
Federalni subjekti Rusije.
Znotraj federacije obstaja (vključuje mednarodno nepriznana ozemlja):
21 republik z visoko stopnjo neodvisnosti. Nekaj republik ustreza ozemljem nekaterih etničnih manjšin.
Federalna okrožja (rusko федера́льные округа́, federal'nye okruga) so skupina federalnih subjektov Rusije. Zvezna okrožja niso omenjena v državni ustavi, nimajo lastnih pristojnosti in ne upravljajo regionalnih zadev. Obstajajo izključno za spremljanje skladnosti med zveznimi in regionalnimi pravnimi organi ter za zagotavljanje vladnega nadzora nad javno upravo, sodstvom in zveznimi agencijami, ki delujejo v regijah.[271]
Kot državo naslednico Sovjetske zveze, Rusko federacijo še vedno zavezujejo isti sporazumi o človekovih pravicah, ki jih je podpisala in sprejela njena predhodnica, kot so mednarodni pakti o državljanskih in političnih pravicah ter ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. V poznih devetdesetih letih dvajsetega stoletja je Rusija ratificirala tudi Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (s pridržkom) in od leta 1998 dalje je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu postalo zadnje pritožbeno sodišče za ruske državljane iz njihovega nacionalnega pravosodnega sistema. V skladu s 15. členom 1. poglavja ustave iz leta 1993 imajo te izvedbe mednarodnega prava prednost pred nacionalno zvezno zakonodajo.[272][273]
Rusija je imela, kot nekdanja članica Sveta Evrope in podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah, mednarodne obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami.[274]
Po ruski invaziji na Ukrajino 2022 so bili protivojni protesti v Rusiji zatrti s splošno represijo, približno 15.000 ljudi je bilo aretiranih.[275]
S strani demokracij in skupin za človekove pravice se vse pogosteje pojavljajo kritike kršitev človekovih pravic v Rusiji. Amnesty International in Human Rights Watch sta Rusijo označila za nedemokratično ter kritizirali odsotnost političnih pravic ter svoboščin državljanov.[276][277]
Organizacija Freedom House Rusijo od leta 2004 označuje kot »nesvobodno«.[278] Od 2011 Intelligence Unit skupine the Economist Rusijo uvršča med avtoritarne režime v svojem indeksu demokracije, kjer Rusija zaseda 146. mesto med 167 državami (2022).[279] Organizacija Novinarji brez meja v svojem indeksu svobode medijev Rusijo uvrščajo na 155. mesto med 180 državami (2022).[280]
Ruska vlada je bila s strani političnih disidentov ter aktivistov za človekove pravice kritizirana zaradi nepravičnih volitev,[281] zatiranja opozicijskih strank ter protestov,[282][283] preganjanja nevladnih organizacij, utišanja ter umorov neodvisnih novinarjev[284][285][286] in cenzure medijev in interneta.[287]
V Rusiji so bili pregona deležni muslimani (še posebno salafisti).[288][289] Ruske oblasti so bile obtožene pobojev,[290] aretacij, prisilnih izginotij in mučenja civilistov z namenom zatiranja vstajnikov v severnem Kavkazu.[291][292] V Dagestanu so nekateri muslimani bili žrtve nadlegovanja oblasti zaradi svojega izgleda in v operacijah proti vstajnikom so jim razstrelili domove.[293][294] Čečeni in Inguši so v ruskih zaporih deležni več zlorab kot ostale etnične skupine.[295]
Rusija v velikem obsegu krši človekove pravice na ozemljih, ki jih okupira v Ukrajini. Na Krimu so se po okupaciji leta 2014 začele sistematske kršitve človekovih pravic, vključno z zatiranjem jezikov, verske svobode in sistemsko diskriminacijo Ukrajincev in Krimskih Tatarov.[h] Po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022 so se kršitve razširile še na novo okupirana ozemlja. Tam je Rusija vzpostavila »filtracijska taborišča«, kjer so mnogi Ukrajinci podvrženi zlorabam, posilstvom, mučenju, stradanju, umorom, prisilnim deportacijam v Rusijo ter drugim kršitvam človekovih pravic. Deportiranih je bilo 1,6 milijona Ukrajinev, od tega 250.000 otrok.[298] Rusija deportacije zanika in jih imenuje »evakuacija«.[299]
Rusija je med petimi prepoznanimijedrskimi državami in ima največjo zalogo jedrskega orožja na svetu; Rusija poseduje več kot polovico svetovnega jedrskega orožja.[305] Rusija poseduje drugo največjo floto strateških jedrskih podmornic[306] in je ena med samo tremi državami, ki uporabljajo strateške bombnike.[307] Rusija ima tretje najvišje izdatke za vojsko na svetu in je leta 2022 porabila 86,4 mrd USD ali 4,1 % BDP.[308] Do leta 2025 so se zaradi agresije na Ukrajino izdatki za vojsko močno povzpeli na približno 1/3 letnega proračuna države (145 mrd. USD).[309] Leta 2023 je bila tretja največja izvoznica orožja na svetu in je imela veliko ter v celoti domačo obrambno panogo in je tako proizvajala večino svoje vojaške opreme.[310][311]
Korupcija
Ruski politični sistem nekateri opisujejo kot oligarhijo,[312]plutokracijo[313] in kleptokracijo.[314] V Evropi Rusija dosega najnižjo uvrstitev na indeksu percepcije korupcije Transparency International; v letu 2021 je dosegla 136. mesto med 180 državami.[315] V začetku vladavine Putina je Rusija padla z 90. mesta leta 2004 na 126. mesto 2005.[316] Korupcija je velik problem države in ima dolgo zgodovino.[317] Vpliv korupcije je viden v različnih sektorjih; podjetništvu,[318] ekonomiji,[319] policiji,[320] vojski,[321] zdravstvu,[322][323] izobrazbi[324] ter javni upravi.[325] Šibka vladavina prava v državi je en izmed razlogov za korupcijo.[326]
Poskusi boja proti korupciji so se pričeli 1992 pod predsednikom Borisom Jelcinom. 2008 je bil pod Medvedjevem z namenom ratifikacije Konvencije proti korupciji OZN in Kazenskopravne konvencija o korupciji Sveta Evrope sprejet prvi paket protikorupcijskih zakonov. V sledečih letih je bilo sprejetih še več drugih zakonov proti korupciji. S Protikorupcijsko kampanjo, ki še traja, ruska vlada skuša zmanjšati stopnjo korupcije. Od 2012 morajo po novem zakonu vsi uradniki javnih organizacij razkriti vse svoje premoženje. V tem zakonu je bil tudi prvič definiran konflikt interesov za javne uslužbence.[327]
Po 2022 so se opustile mednarodne obveze boja proti korupciji. Rusija se je umaknila iz kazenskopravne konvencije o korupciji in konsistentno onemogoča sodelovanje civilne družbe pri boju proti korupciji.[328] Indeks percepcije korupcije se kljub boju ne izboljšuje[329] in uvrstitev Rusije na lestvici držav ostaja v spodnji četrtini.[330]
Opozicijski politik Aleksej Navalni je ustanovil neprofitno organizacijo Protikorupcijska fundacija, ki je izdala več poročil o vpletenosti visokih uradnikov v korupcijo. Pravni sistem je ugotovitve ignoriral oz. jih uporabljal le za poskuse diskreditacije organizacije.[331] 2019 je bila označena kot »tuji agent«[332] in 2021 kot »ekstremistična« ter ukinjena.[333]
Pravo in kriminal
Pravo Rusije je osnovano na ustavi. Pravni viri se najpogosteje sklicujejo na civilni zakonik in kazenski zakonik.[334][335][336]
Rusija ima drugi največji trg z ilegalnim orožjem na svetu (za ZDA). Po indeksu organiziranega kriminala dosega prvo mesto v Evropi in 32. na svetu. Rusija ima eno izmed največjih populacij v zaporu.[337][338][339]
Rusija je 13. največji izvoznik in 21. največji uvoznik na svetu.[345][346] Močno se zanaša na prihodke iz naslova davkov in izvoznih dajatev na nafto in zemeljski plin, ki so januarja 2022 znašali 45 % prihodkov ruskega zveznega proračuna,[347] leta 2019 pa do 60 % vsega izvoza.[348] Rusija ima eno najnižjih ravni zunanjega dolga med velikimi gospodarstvi,[349] čeprav je njena dohodkovna in premoženjska neenakost med gospodinjstvi ena najvišjih med razvitimi državami.[350] Težava je tudi velika regionalna neenakost.[351][352]
Po letu 2000 je Rusija doživela desetletje hitre gospodarske rasti, ki je bila posledica visokih cen nafte in rasti deviznih rezerv ter investicij.[353] To se je končalo z okupacijo Krima in izbruhom vojne v Donbasu leta 2014 in prvemu valu zahodnih sankcij, ki so škodovale ruskemu gospodarstvu.[354] Nadaljnje sankcije in bojkoti so sledile ruskemu napadu na Ukrajino leta 2022, Rusija je postala najbolj sankcionirana država na svetu.[355][356] Rusija od aprila 2022 zaradi učinkov sankcij ne objavlja več velikega dela ekonomskih podatkov o stanju gospodarstva.[357] Kljub obsežnim sankcijam je država ohranila gospodarsko stabilnost zaradi uspešnega prestrukturiranja trgovinskih odnosov in povečanega domačega povpraševanja. Dosegla je tudi gospodarsko rast, ki pa so jo poganjali predvsem veliki izdatki za vojsko ter povečan obseg izvoza energentov. Vseeno pa ekonomisti ocenjujejo, da bodo sankcije imele dolgoročne posledice na gospodarstvo.[358][359][360][361]
Slovensko-ruska gospodarska izmenjava je leta 2022 zrasla kljub sankcijam zaradi rusko-ukrajinske vojne in je obsegala 2,5 mrd EUR, od tega 1,2 mrd izvoz in 1,3 mrd uvoz. Leta 2023 je uvoz močno padel - na manj kot polovico predvojnega stanja. Glavni slovenski izvozni artikel so bili leta 2023 farmacevtski proizvodi, glavni uvozni artikel pa različni naftni derivati. Leta 2023 je bila Rusija 19. največja slovenska trgovinska partnerica.[362]
Železniški transport v Rusiji je večinoma pod nadzorom državnih Ruskih železnic. Celotna dolžina železniških tirov je tretja najdaljša na svetu in znaša več kot 87.000 km.[364] Rusija ima z 1,5 mio km cest peto najdaljše cestno omrežje na svetu,[365] gostota cest pa je med najnižjimi na svetu.[366] Ruske celinske vodne poti so s 102.000 km najdaljše na svetu.[367] Med 1218 letališči v Rusiji[368] je najprometnejše letališče Šeremetjevo v Moskvi. Največje pristanišče v Rusiji je Pristanišče Novorossijsk v Krasnodarskem okraju ob Črnem morju.[369]
Rusija velja za energetsko velesilo.[370] Ima največje znane rezerve zemeljskega plina na svetu,[371] druge največje zaloge premoga,[372] osme največje rezerve nafte,[373] in največje zaloge nafte iz skrilavcev v Evropi.[374] Rusija je tudi največji izvoznik zemeljskega plina na svetu,[375] drugi največji proizvajalec zemeljskega plina[376] in drugi največji proizvajalec in izvoznik nafte.[377][378] Ruska proizvodnja nafte in zemeljskega plina je vodila v globoka ekonomska razmerja z Evropsko unijo, Kitajsko in bivšimi sovjetskimi državami ter državami Vzhodnega bloka.[379][380] Ruski delež oskrbe celotne EU (vključno z Združenim kraljestvom) z zemeljskim plinom se je v zadnjem desetletju povečal s 25 % leta 2009 na 32 % februarja 2022.[380]
Sredi 2000. let je bil delež nafte in zemeljskega plina v BDP okrog 20 %, leta 2013 pa 20–21 %.[381] Delež nafte in zemeljskega plina v ruskem izvozu je okrog 50 %, prav tako znašajo prihodki zveznega proračuna okrog 50 %, kar je veliko. Dinamika ruskega BDP je močno odvisna od cen nafte in zemeljskega plina,[382] vendar je njihov delež manj kot 50 %. Glede na prvo takšno celovito oceno, ki jo je leta 2021 objavila Ruska statistična agencija Rosstat, znaša delež ruske panoge nafte in zemeljskega plina v ruskem BDP, vključno s črpanjem, rafiniranjem, transportom in prodajo ter vsemi podpornimi dejavnostmi, okrog 19,2 % leta 2019 in 15,2 % leta 2020. To je podobno kot delež BDP na Norveškem in v Kazahstanu. Je veliko manj kot delež v BDP Savdske Arabije ali Združenih arabskih emiratov.[383][384][385][386][387]
Rusija je leta 2019 ratificirala Pariški sporazum.[388] Toplogredne emisije Rusije so četrte največje na svetu.[389] Rusija je četrti največji proizvajalec elektrike.[390] Rusija je bila tudi prva država na svetu, ki je razvila civilno jedrsko energijo in zgradila prvo jedrsko elektrarno na svetu.[391] Rusija je bila leta 2019 četrti največji proizvajalec jedrske energije na svetu,[392] leta 2021 pa peti največji proizvajalec hidroenergije.[393]
Ruska kmetijska panoga prispeva k BDP okrog 5 %, čeprav panoga zaposluje okrog eno osmino vse delovne sile.[394] Rusija ima s 1.265.267 km² tretjo največjo obdelano površino na svetu. Vendar je zaradi ostrosti okolja le okrog 13,1 % okolja kmetijske površine[233] in okrog 7,4 % vsega ozemlja je plodnega.[395] Kmetijska površina države velja za žitnico Evrope.[396] Več kot ena tretjina zasejane površine je namenjena krmnim poljščinam, preostala kmetijska zemljišča pa so namenjena industrijskim poljščinam, zelenjavi in sadju.[394] Glavni produkt ruskega kmetijstva je bilo vedno žito, ki zaseda veliko več kot polovico kmetijskih zemljišč.[394] Rusija je največji izvoznik pšenice na svetu,[397][398] največji proizvajalec ječmena in ajde, med največjimi izvozniki koruze in sončničnega olja ter vodilni proizvajalec gnojil.[399] Najpomembnejša kmetijska območja v državi so v pasu gozdne stepe in stepe ter v južni Sibiriji.[47]
Različni analitiki s področja prilagoditve podnebnim spremembam predvidevajo, da se bodo za rusko kmetijstvo v preostanku 21. stoletja odprle velike priložnosti zaradi povečanja plodne površine v Sibiriji, kar bo vodilo tako v interno, kot tudi eksterno migracijo v to regijo.[400] Zaradi svoje dolge obale med tremi oceani in dvanajstimi robnimi morji ima Rusija šesto največjo ribiško panogo na svetu. Leta 2018 je ujela skoraj 5 mio ton rib.[401] Iz Rusije prihaja najboljši kaviar na svetu, beluga kaviar; Rusija tudi proizvede tretjino vseh rib v konzervah in četrtino vseh svežih ter zamrznjenih rib na svetu.[394]
Rusija je leta 2019 za raziskave in razvoj porabila okrog 1 % svojega BDP, kar je bil deseti najvišji proračun na svetu.[402] Leta 2020 je zasedla deseto mesto na svetu po številu znanstvenih objav z okrog 1,3 mio člankov.[403] Od leta 1904 je bila Nobelova nagrada za fiziko, kemijo, medicino, ekonomijo, literaturo in mir podeljena 26 Sovjetom in Rusom.[404] Rusija je leta 2023 zasedala 51. mesto na Globalnem inovacijskem indeksu, leta 2021 pa 45.[405][406]
Leta 1957 je Lajka, sovjetski vesoljski pes, na Sputniku 2 postala prva žival v orbiti Zemlje.[426] Leta 1966 je Luna 9 postala prvo vesoljsko plovilo, ki je doseglo mehak pristanek na vesoljskem telesu, Luni.[427] Leta 1968 je Zond 5 pripeljal prva Zemeljska živa bitja (dve želvi in druga živa bitja]] v Lunino orbito.[428] Leta 1970 je Venera 7 postala prvo vesoljsko plovilo, ki je pristalo na drugem planetu, Veneri.[429] Leta 1971 je Mars 3 postal prvo vesoljsko plovilo, ki je pristalo na Marsu.[430]:34–60 V istem obdobju je Lunohod 1 postal prvi vesoljski raziskovalni rover,[431]Saljut 1 pa je postal prva vesoljska postaja na svetu.[432]
Aprila 2022 je imela Rusija v vesolju 172 aktivnih satelitov, kar je bilo tretje največ na svetu.[433] Med zadnjim poletom programa Space Shuttle leta 2011 in človeško odpravo podjetja SpaceX leta 2020, so bile rakete Sojuz edina vozila za transportiranje astronavtov na Mednarodno vesoljsko postajo.[434]Luna 25, izstreljena avgusta 2023, je prva od lunarnega raziskovalnega programa Luna-Glob.[435]
Po podatkih Svetovne turistične organizacije je Rusija 16. najbolj obiskana država na svetu in 10. v Evropi. Leta 2018 je imela več kot 24,6 mio obiskov.[436] Po podatkih Federalne agencije za Turizem je število potovanj v Rusijo tujih državljanov leta 2019 znašalo 24,4 mio.[437] Ruski izkupiček mednarodnega turizma je leta 2018 znašal 11,6 mrd USD.[436] Leta 2019 so potovanja in turizem znašali 4,8 % državnea BDP.[438]
Etnične skupine v Rusiji s prebivalstvom nad milijon po popisu 2010
Delež etničnih Rusov po federalnih subjektih po popisu 2021
Rusija je ena od najredkeje poseljenih in urbaniziranih držav,[233] velika večina prebivalstva pa je zgoščena v svojem zahodnem delu.[445] Na popisu prebivalstva leta 2010 je imela 142,8 mio prebivalcev,[446] na popisu leta 2021 pa 144,7 mio prebivalcev (brez Krima in Sevastopola).[447] Rusija je najbolj naseljena država v Evropi in deveta najbolj naseljena država na svetu z gostoto poselitve 8/km².[448]
Od 1990. let je ruska umrljivost večja od rodnosti, kar so nekateri analitiki poimenovali demografska kriza.[449] Leta 2022 je bila skupna plodnost v Rusiji ocenjena na 1,42 otroka na žensko,[450] kar je pod stopnjo obnovljivosti 2,1 in je ena najnižjih stopenj plodnosti na svetu.[451] Narod ima posledično enega najstarejših prebivalstev na svetu s mediano starosti 40,3 leta.[233] Leta 2009 je zabeležila letno rast prebivalstva prvič v petnajstih letih in od takrat rusko prebivalstvo raste zaradi upadajoče smrtnosti in rastoče rodnosti ter povečanega priseljevanja.[452]
Od leta 2020 se je ruski prirast prebivalstva obrnil, saj je presežna smrtnost zaradi pandemije covida-19 vodila v največji mirodobni upad v zgodovini.[453] Po ruski invaziji na Ukrajino se je demografska kriza v državi poglobila,[454] saj je država utrpela velike žrtve, zahodne sankcije in bojkoti pa so vodili v beg možganov.[455]
Rusija je večnacionalna država z veliko federalnimi subjekti, povezanimi z različnimi manjšinami.[456] V državi je več kot 193 narodnostnih skupin. Ob popisu prebivalstva leta 2010 je bilo okrog 81 % prebivalstva etničnih Rusov, preostalih 19 % pa so bile narodne manjšine;[457] več kot štiri petine ruskega prebivalstva je evropskega izvora, od tega velikanska večina Slovanov,[458] opazni manjšini pa so ugrofinski ljudje ter Germani.[459][460] Po podatkih Združenih narodov je ruska imigracija tretja največja na svetu in šteje več kot 11,6 mio ljudi;[461] večina prihaja iz postsovjetskih držav, največ iz Srednje Azije.[462]
Ruski pisatelji in filozofi so imeli pomembno vlogo v razvoju evropske literature in misli.[464][465] Rusi so tudi močno vplivali na klasično glasbo,[466] balet,[467] šport,[468]slikarstvo[469] in film.[470] Narod je tudi močno prispeval k znanosti in tehnologiji ter raziskovanju vesolja.[471][472]
V Rusiji je 30 mest UNESCO svetovne dediščine, od katerih je 19 kulturnih; 27 mest je na poskusnem seznamu.[473] Velika globalna ruska diaspora je prav tako imela veliko vlogo pri širjenju ruske kulture po svetu. Ruski nacionalni simbol, dvoglavi orel, izvira iz carskega obdobja in je v njenem grbu ter ruski heraldiki.[57] Ruski medved in Mati Rusija sta pogosto uporabljena v personifikacijah države.[474][475]Matrjoške pogosto veljajo za kulturno ikono Rusije.[476]
Slovensko-ruska kulturna izmenjava je bogata in vključuje npr. skrb za Rusko kapelico na Vršiču, ki so jo med 1. svetovno vojno zgradili vojni ujetniki iz Ruskega cesarstva. Kulturne prireditve organizirata društvo Slovenija – Rusija in Ruska dača.[477][478] V času Kraljevine SHS je prišlo v državo veliko ruskih profesorjev.[479]
Zgodovina ruske arhitekture se začne z zgodnimi lesenimi stavbami starih Slovanov in cerkveno arhitekturo Kijevske Rusije.[490] Po pokristjanjevanju Kijevske Rusije je bila več stoletij predvsem pod vplivom bizantinske arhitekture.[491]Aristotle Fioravanti in drugi italijanski arhitekti so v Rusijo prineslie renesačne trende.[492] V 16. stoletju je prišlo do razvoja šotorskih cerkev in čebulastih kupol, ki so značilna lastnost ruske arhitekture.[493] V 17. stoletju je v Moskvi in Jaroslavlju cvetel vilasti način okrasitve in je počasi utiral pot Nariškinemu baroku iz 1680. let.[494]
Po reformah Petra Velikega je ruska arhitektura postala pod večjim vplivom Zahodnoevropskih slogov. Okus za rokoko arhitekturo je vodil v odlična delaFrancesca Bartolomea Rastrellija in njegovih sledilcev. Najvplivnejši ruski arhitekti 18. stoletja so Vasilij Baženov, Matvej Kazakov in Ivan Starov, ki so ustvarili trajne spomenike v Moskvi in Sankt Peterburgu in vzpostavili osnovo za bolj ruske oblike, ki so sledile.[480] Med vladavino Katarine Velike je Sankt Peterburg postal muzej neoklasične arhitekture na prostem.[495] Pod Aleksandrom I. je Empir postal de facto arhitekturni slog.[496] V drugi polovici 19. stoletja sta prevladovala neobizantinski slog in slog ponovne obuditve.[497] Na začetku 20. stoletja je postal trend ruska neoklasična ponovna obuditev.[498] Prevladujoči slogi poznega 20. stoletja so Art Nouveau,[499]konstruktivizem[500] in socialistični klasicizem.[501]
Od 10. stoletja naprej so bili prisotni potujoči ljudski pevci, skomorohi.[47] Glasba v Kijevski Rusiji je bila pod bizantinskim vplivom (a capella).[47] Od 13. stoletja so bile značilne biline, junaške epske pesmi v ruski folklori. Glasbeno središče države je bil od 13. stoletja Novgorod, od 16. stoletja pa Moskva.[47] Pisali so inštrumentalno glasbo za citre, gusle in gudok.[47] V sakralni glasbi je prevladovalo večglasje. Leta 1736 je nastala prva operna predstava, leta 1756 pa prvo operno gledališče v Sankt Peterburgu.[47]
V sovjetskem obdobju je delovalo več znanih skladateljev žanra popularne glasbe, kot sta pevca balad Vladimir Semjonovič Visocki in Bulat Okudžava,[505] in izvajalci, kot je Ala Pugačova.[507] Čeprav so sovjetske oblasti džez sankcionirale, je ta cvetel in se razvil v eno najbolj priljubljenih glasbenih oblik.[505] V 80. letih je postal v Rusiji priljubljen rock in nastale so skupine, kot so Aria, Akvarium,[508]DDT,[509] in Kino;[510] pevec slednje je bil sploh velikanska osebnost.[511] Od 60. let cveti v Rusiji pop glasba z globalno znanimi skupinami, kot je t.A.T.u.[512]
Po ruski revoluciji leta 1917 se je ruska književnost razdelila na sovjetsko in belo emigrantsko. V 30. letih 20. stoletja je prevladujoč trend v Rusiji postal socialistični realizem. Njegova vodilna osebnost je bil Maksim Gorki, ki je postavil temelje za ta slog.[529]Mihail Afanasjevič Bulgakov je bil eden vodilnih piscev sovjetskega obdobja.[530] Roman Nikolaja OstrovskegaKako je bilo jeklo ojačano je bil med najboljšimi deli ruske književnosti. Vplivni emigrantski pisci vključujejo Vladimirja Nabokova[531] in Isaaca Asimova, ki velja za enega od Velikih treh znanstvenofantastičnih piscev.[532] Z nastopom destalinizacijske odjuge se dvigne družbenokritična literatura A. P. Platonova, I. G Erenburga in nobelovec Aleksander Solženicin, ki je pisal o življenju v gulagih.[47][533]
V politično-filozofskih razprave se na začetku 19. stoletja pojavita dve strani: zahodnjaki (npr. Ivan Turgenjev) in slavofili (npr. Konstantin Aksakov).[247]
Ruska nacionalna brezalkoholna pijača je kvas,[557] nacionalna alkoholna pijača pa vodka; njena proizvodnja v Rusiji (in drugod) sega v 14. stoletje.[558] Država ima največjo porabo vodke na svetu,[559] pivo pa je najbolj priljubljena alkoholna pijača.[560] Vino je v 21. stoletju vse bolj priljubljeno.[561] Čaj je v Rusiji priljubljen že stoletja.[562]
V 60. in 70. letih 20. stoletja je v sovjetskem filmu bilo več različnih umetnostnih slogov.[470] Komedije Eldarja Rjazanova in Leonida Gajdaja so bile takrat izjemno priljubljene, veliko fraz pa je še vedno v uporabi.[573][574]Sergej Bondarčuk je v letih 1961–1968 režiral filmsko serijo filmske priredbe epične klasike Leva Tostoja Vojna in mir, ki je bila najdražji film, narejen v Sovjetski zvezi in je bil nagrajena z oskarjem.[470] Leta 1969 je bil izdan film Vladimirja MotilaBelo sonce puščave, zelo priljubljen film v zvrsti ostern; film tradicionalno gledajo kozmonavti pred potovanjem v vesolje.[575] Po razpadu Sovjetske zveze je ruska filmska panoga doživela velike izgube, vendar od poznih 2000. let ponovno doživlja rast in širitve.[576]
Šport
Maria Šarapova, bivša najboljša tenisačica na svetu in najboljše plačana športnica na svetu enajst zaporednih let.[577]
Rusija je vodilna država v ritmični gimnastiki, rusko sinhrono plavanje pa velja za najboljšega na svetu.[581]Umetnostno drsanje je še en šport, ki je priljubljen v Rusiji.[582] Rusija je imela veliko pomembnih igralcev tenisa.[583] Zelo priljubljen hobi v državi je šah in desetletja so bili ruski igralci najboljši na svetu.[584]
Rusiji je bilo zaradi (tudi državno organiziranega) dopinga odvzetih 43 olimpijskih medalj, kar je največ med vsemi državami in predstavlja skoraj tretjino vseh odvzetih medalj na svetu.[599] Zaradi dopinga in poskusov vmešavanja v preiskave je Rusiji bilo 2019 prepovedano nastopanje na vseh mednarodnih tekmovanjih za 4 leta (kasneje zmanjšano na 2), med drugim tudi na poletnih olimpijskih igrah 2020.[600][601][602] Zaradi invazije in okupacije dela Ukrajine je Rusiji trenutno prepovedano sodelovati v velikem številu različnih mednarodnih tekmovanj, sodelovanje na Poletnih olimpijskih igrah 2024 bo dovoljeno le pod nevtralno zastavo.[603][604]
Leta 2008 je bilo v Rusiji 2687 stadionov z vsaj 1500 sedišči in 3762 bazenov.[605]
Opombe
↑Iz 1. člena Ustave Rusije: »Imeni Ruska federacija in Rusija sta enakovredni.«
↑Nadzor nad polotokom so prevzeli ruski vojaki v neoznačenih uniformah, kar je Rusija uporabljala za zanikanje svoje vpletenosti. Ukrajina in del mednarodne skupnosti sta očitala Rusiji, da vojaki v neoznačenih uniformah pripadajo vojaškemu osebju Črnomorske flote, ki je bilo stacionarno na Krimu v skladu z Razdelitveno pogodbo o statusu in pogojih Črnomorske flote (1997) in s Sporazumom med Ukrajino in Rusijo o Črnomorski floti (2017). Kasneje so to dejstvo v različnih obsegih priznali tudi Rusi.
↑Rusija ima tudi dodatnih 850 km obale ob Kaspijskem morju, ki je največje celinsko vodno telo na svetu in ga opredeljujejo različno kot jezero ali morje.[229]
↑Rusija je po ozemlju večja od celin Avstralije, Antarktike in Evrope; čeprav pokriva velik del slednje. Njena ozemeljska površina je približno primerljiva z Južno Ameriko.
↑ 12,012,1Plokhy, Serhii (2010). The origins of the Slavic nations: premodern identities in Russia, Ukraine, and Belarus (1st izd.). Cambridge: Cambridge Univ. Press. str. 213–14, 285. ISBN978-0-521-15511-3.
↑ 13,013,1Malmenvall, Simon Malmenvall (2017). »Beseda o postavi in milosti metropolita Hilarijona kot primer osmišljanja preteklosti v Kijevski Rusiji«. Zgodovinski časopis. str. 9. Pridobljeno 25. januarja 2024. Ime Kijevska Rusija sledi uveljavljenemu poimenovanju v mednarodni historiografiji, s katerim se označuje prva etapa državnosti v kontekstu daljšega predmodernega pojava Stare Rusije. Rus' po eni strani zaobjema različne srednjeveške in zgodnje novoveške politične entitete v vzhodnoslovanskem prostoru, po drugi pa tudi nekdanjo etnično skupino, ki jo je mogoče šteti za nekakšno predhodnico današnjih Rusov, Ukrajincev in Belorusov. Staro Rusijo in Stare Ruse oziroma Rus' je tako treba ločevati od Rusije (rus. Россия, ukr. Россія, blr. Расія), s katero se od začetka 18. stoletja naprej označuje moderna ruska država (Ruski imperij in Ruska federacija).
↑Shchelinsky, V.E.; Gurova, M.; Tesakov, A.S.; Titov, V.V.; Frolov, P.D.; Simakova, A.N. (30. januar 2016). »The Early Pleistocene site of Kermek in western Ciscaucasia (southern Russia): Stratigraphy, biotic record and lithic industry (preliminary results)«. Quaternary International. 393: 51–69. Bibcode:2016QuInt.393...51S. doi:10.1016/j.quaint.2015.10.032.
↑ 35,035,1Drews, Robert (2004). Early Riders: The beginnings of mounted warfare in Asia and Europe. New York: Routledge. str. 50. ISBN978-0-415-32624-7.
↑Tsetskhladze, G. R. (1998). The Greek Colonisation of the Black Sea Area: Historical Interpretation of Archaeology. F. Steiner. str. 48. ISBN978-3-515-07302-8.
↑Turchin, P. (2003). Historical Dynamics: Why States Rise and Fall. Princeton University Press. str. 185–186. ISBN978-0-691-11669-3.
↑ 57,057,157,257,357,4Curtis, Glenn E. (1998). »Russia – Muscovy«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 25. junija 2021.
↑Gleason, Abbott (2009). A Companion to Russian History. Chichester: John Wiley & Sons. str. 126. ISBN978-1444308426.
↑Halperin, Charles J. (september 1999). »Novgorod and the 'Novgorodian Land'«. Cahiers du Monde russe. EHESS. 40 (3): 345–363. JSTOR20171136.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑Perrie, Maureen (april 1978). »The Popular Image of Ivan the Terrible«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 56 (2): 275–286. JSTOR4207642.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑Filyushkin, Alexander (2016). »Livonian War in the Context of the European Wars of the 16th Century: Conquest, Borders, Geopolitics«. Russian History. Brill. 43 (1): 1–21. doi:10.1163/18763316-04301004. JSTOR44647035.
↑Skrynnikov, R. G. (2015). Reign of Terror: Ivan IV. Brill. str. 417–421. ISBN978-9-004-30401-7.
↑Dunning, Chester (1995). »Crisis, Conjuncture, and the Causes of the Time of Troubles«. Harvard Ukrainian Studies. Harvard Ukrainian Research Institute. 19: 97–119. JSTOR41036998.
↑Bogolitsyna, Anna; Pichler, Bernhard; Vendl, Alfred; Mikhailov, Alexander; Sizov, Boris (2009). »Investigation of the Brass Monument to Minin and Pozharsky, Red Square, Moscow«. Studies in Conservation. Taylor & Francis. 54 (1): 12–22. doi:10.1179/sic.2009.54.1.12. JSTOR27867061. S2CID138066784.
↑Orchard, G. Edward (Julij 1989). »The Election of Michael Romanov«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 67 (3): 378–402. JSTOR4210028.
↑Frost, Robert I. (2000). The Northern Wars: War, State and Society in Northeastern Europe, 1558–1721. Routledge. str. 13. ISBN978-0-58206-429-4.
↑Oliver, James A. (2006). The Bering Strait Crossing: A 21st Century Frontier between East and West. Information Architects. str. 36–37. ISBN978-0-9546995-8-1.
↑ 72,072,1Curtis, Glenn E. (1998). »Russia – Early Imperial Russia«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 25. junija 2021.
↑Ragsdale, Hugh (1992). »Russia, Prussia, and Europe in the Policy of Paul I«. Jahrbücher für Geschichte Osteuropas. Franz Steiner Verlag. 31 (1): 81–118. JSTOR41046596.
↑Kroll, Mark J.; Toombs, Leslie A.; Wright, Peter (Februar 2000). »Napoleon's Tragic March Home from Moscow: Lessons in Hubris«. The Academy of Management Executive. Academy of Management. 14 (1): 117–128. JSTOR4165613.
↑Taranovski, Theodore (1984). »Alexander III and his Bureaucracy: The Limitations on Autocratic Power«. Canadian Slavonic Papers. 26 (2/3): 207–219. doi:10.1080/00085006.1984.11091776. JSTOR40868293.
↑Carley, Michael Jabara (november 1989). »Allied Intervention and the Russian Civil War, 1917–1922«. The International History Review. 11 (4): 689–700. doi:10.1080/07075332.1989.9640530. JSTOR40106089.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑Brzezinski, Zbigniew (1984). »The Soviet Union: World Power of a New Type«. Proceedings of the Academy of Political Science. The Academy of Political Science. 35 (3): 147–159. doi:10.2307/1174124. JSTOR1174124.
↑Getty, J Arch. (Januar 1986). »Trotsky in Exile: The Founding of the Fourth International«. Soviet Studies (Europe-Asia Studies). Taylor & Francis. 38 (1): 24–35. JSTOR151989.
↑Kuromiya, Hirosaki (2005). »Accounting for the Great Terror«. Jahrbücher für Geschichte Osteuropas. Franz Steiner Verlag. 53 (1): 86–101. JSTOR41051345.
↑Rosefielde, Steven (Januar 1981). »An Assessment of the Sources and Uses of Gulag Forced Labour 1929–1956«. Soviet Studies (Europe-Asia Studies). Taylor & Francis. 33 (1): 51–87. JSTOR151474.
↑Kreindler, Isabelle (Julij 1986). »The Soviet Deported Nationalities: A Summary and an Update«. Soviet Studies (Europe-Asia Studies). Taylor & Francis. 38 (3): 387–405. JSTOR151700.
↑Wolowyna, Oleh (Oktober 2020). »A Demographic Framework for the 1932–1934 Famine in the Soviet Union«. Journal of Genocide Research. 23 (4): 501–526. doi:10.1080/14623528.2020.1834741. S2CID226316468.
↑Roberts, Geoffrey (1992). »The Soviet Decision for a Pact with Nazi Germany«. Soviet Studies (Europe-Asia Studies). Taylor & Francis. 44 (1): 57–78. JSTOR152247.
↑Spring, D. W. (april 1986). »The Soviet Decision for War against Finland, 1939-11-30«. Soviet Studies (Europe-Asia Studies). Taylor & Francis. 38 (2): 207–226. JSTOR152247.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑Jones, Polly (2006). The Dilemmas of De-Stalinization: Negotiating Cultural and Social Change in the Khrushchev Era. Routledge. str. 2–4. ISBN978-1-134-28347-7.
↑Reid, Susan E. (1997). »Destalinization and Taste, 1953–1963«. Journal of Design History. Oxford University Press. 10 (2): 177–201. doi:10.1093/jdh/10.2.177. JSTOR1316131.
↑Kontorovich, Vladimir (april 1988). »Lessons of the 1965 Soviet Economic Reform«. Soviet Studies (Europe-Asia Studies). Taylor & Francis. 40 (2): 308–316. JSTOR151112.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑Westad, Odd Arne (Februar 1994). »Prelude to Invasion: The Soviet Union and the Afghan Communists, 1978–1979«. The International History Review. Taylor & Francis. 16 (1): 49–69. doi:10.1080/07075332.1994.9640668. JSTOR40106851.
↑Hollander, D. (1997). »In Post-Soviet Russia, Fertility Is on the Decline; Marriage and Childbearing are Occurring Earlier«. Family Planning Perspectives. Guttmacher Institute. 29 (2): 92–94. doi:10.2307/2953371. JSTOR2953371.
↑См: «Гражданское право». В 4 т. Т.1: Общая часть. Москва, 2008, стр. 13, серия «Классический университетский учебник», ответственный редактор учебника — доктор юридических наук, профессор, заведующий кафедрой гражданского права юридического факультета МГУ им. М. В. ЛомоносоваСуханов Е. А.: «Вместо охраны этой сферы от злоупотреблений и недобросовестных действий разного рода мошенников, неизбежно появляющихся в период „первоначального накопления капитала“, государство само выстроило крупнейшую финансовую „пирамиду“ государственных краткосрочных обязательств (ГКО), падение которой стало главной причиной известного кризиса („дефолта“) 1998 г.»
↑O'Loughlin, John; W. Witmer, Frank D. (Januar 2011). »The Localized Geographies of Violence in the North Caucasus of Russia, 1999–2007«. Annals of the Association of American Geographers. Taylor & Francis. 101 (1): 178–201. doi:10.1080/00045608.2010.534713. JSTOR27980166. S2CID52248942.
↑Mitrokhin, Nikolay (2021). »Infiltration, Instruction, Invasion: Russia's War in the Donbas«. V Hauter, Jakob; Wilson, Andrew (ur.). Civil war? Interstate war? Hybrid war? dimensions and interpretations of the Donbas Conflict in 2014-2020. Soviet and post-Soviet politics and society. Stuttgart: ibidem Verlag. str. 115. ISBN978-3-8382-7383-9.
↑»Europe – Land«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 4. aprila 2022. The lowest terrain in Europe, virtually lacking relief, stands at the head of the Caspian Sea; there the Caspian Depression reaches some 95 čevljev (29 metrov) below sea level.
↑Glenn E. Curtis, ur. (1998). »Global Position and Boundaries«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 8. julija 2021.
↑ 239,0239,1»Russia«. The Arctic Institute – Center for Circumpolar Security Studies. Pridobljeno 27. junija 2021.
↑ 247,0247,1Boden, Martina (2004). Evropa: Naša preteklost in sedanjost. Mladinska knjiga. ISBN86-11-15868-7.
↑ 248,0248,1248,2248,3248,4Glenn E. Curtis, ur. (1998). »Climate«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 10. julija 2021.
↑»The Constitution of the Russian Federation«. www.russianembassy.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2004. Pridobljeno 24. junija 2019. Article 15. 4. The commonly recognized principles and norms of the international law and the international treaties of the Russian Federation shall be a component part of its legal system. If an international treaty of the Russian Federation stipulates other rules than those stipulated by the law, the rules of the international treaty shall apply.
↑Kazyrytski, Leanid (2. julij 2019). »Fighting Corruption in Russia: Its Characteristics and Purpose«. Social & Legal Studies. 29 (3): 421–443. doi:10.1177/0964663919859052. S2CID198781248.
↑Davydova, Angelina (24. november 2021). »Will Russia ever leave fossil fuels behind?«. BBC. Pridobljeno 3. marca 2022. Overall in Russia, oil and gas provided 39% of the federal budget revenue and made up 60% of Russian exports in 2019.
↑Kholodilin, Konstantin A.; Oshchepkov, Aleksey; Siliverstovs, Boriss (2012). »The Russian Regional Convergence Process: Where Is It Leading?«. Eastern European Economies. Taylor & Francis. 50 (3): 5–26. doi:10.2753/EEE0012-8775500301. JSTOR41719700. S2CID153168354.
↑Wadhams, Nick (8. marec 2022). »Russia Is Now the World's Most-Sanctioned Nation«. Bloomberg L.P. Pridobljeno 2. oktobra 2022. Russia has vaulted past Iran and North Korea to become the world's most-sanctioned nation in the span of just 10 days following President Vladimir Putin's invasion of Ukraine.
↑Lustgarten, Abrahm (16. december 2020). »How Russia Wins the Climate Crisis«. The New York Times. Pridobljeno 15. junija 2021. Across Eastern Russia, wild forests, swamps and grasslands are slowly being transformed into orderly grids of soybeans, corn and wheat. It's a process that is likely to accelerate: Russia hopes to seize on the warming temperatures and longer growing seasons brought by climate change to refashion itself as one of the planet's largest producers of food
↑Foltynova, Kristyna (19. junij 2020). »Migrants Welcome: Is Russia Trying To Solve Its Demographic Crisis By Attracting Foreigners?«. Radio Free Europe/Radio Liberty. Pridobljeno 9. julija 2021. Russia has been trying to boost fertility rates and reduce death rates for several years now. Special programs for families have been implemented, anti-tobacco campaigns have been organized, and raising the legal age to buy alcohol was considered. However, perhaps the most successful strategy so far has been attracting migrants, whose arrival helps Russia to compensate population losses.
↑»Russia – The Indo-European Group«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 18. julija 2021. East Slavs—mainly Russians but including some Ukrainians and Belarusians—constitute more than four-fifths of the total population and are prevalent throughout the country.
↑Reeder, Roberta (Julij 1976). »Mikhail Vrubel': A Russian Interpretation of "fin de siècle" Art«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 54 (3): 323–334. JSTOR4207296.
↑Salmond, Wendy (2002). »The Russian Avant-Garde of the 1890s: The Abramtsevo Circle«. The Journal of the Walters Art Museum. The Walters Art Museum. 60/61: 7–13. JSTOR20168612.
↑Conant, Kenneth John (Avgust 1944). »Novgorod, Constantinople, and Kiev in Old Russian Church Architecture«. The Slavonic and East European Review. Cambridge University Press. 3 (2): 75–92. doi:10.2307/3020237. JSTOR3020237.
↑Voyce, Arthur (1957). »National Elements in Russian Architecture«. Journal of the Society of Architectural Historians. 16 (2): 6–16. doi:10.2307/987741. ISSN0037-9808. JSTOR987741.
↑Jarzombek, Mark M.; Prakash, Vikramaditya; Ching, Frank (2010). A Global History of Architecture (2nd izd.). John Wiley & Sons. str. 544. ISBN978-0-470-40257-3.
↑Hughes, Lindsey A. J. (Oktober 1977). »Western European Graphic Material as a Source for Moscow Baroque Architecture«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 55 (4): 433–443. JSTOR4207533.
↑Brumfield, William C. (december 1989). »Anti-Modernism and the Neoclassical Revival in Russian Architecture, 1906–1916«. Journal of the Society of Architectural Historians. University of California Press. 48 (4): 371–386. doi:10.2307/990455. JSTOR990455.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑Gillies, Richard Louis (april 2019). »Otchalivshaia Rus': Georgii Sviridov and the Soviet Betrayal of Rus'«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 97 (2): 227–265. doi:10.5699/slaveasteurorev2.97.2.0227. S2CID151076719.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑Letopisi: Literature of Old Rus'. Biographical and Bibliographical Dictionary. ed. by Oleg Tvorogov. Moscow: Prosvescheniye ("Enlightenment"), 1996. (ruskoЛетописи // Литература Древней Руси. Биобиблиографический словарь / под ред. О.В. Творогова. – М.: Просвещение, 1996.)
↑Neuhäuser, Rudolf (1980). »The Early Prose of Saltykov-Shchedrin and Dostoevskii: Parallels and Echoes«. Canadian Slavonic Papers. 22 (3): 372–387. doi:10.1080/00085006.1980.11091635. JSTOR40867755.
↑Muckle, James (1984). »Nikolay Leskov: educational journalist and imaginative writer«. New Zealand Slavonic Journal. Australia and New Zealand Slavists' Association: 81–110. JSTOR40921231.
↑Boyd, William (3. julij 2004). »A Chekhov lexicon«. The Guardian. Pridobljeno 15. januarja 2022.
↑Beasly, Ina (1928). »The Dramatic Art of Ostrovsky. (Alexander Nikolayevich Ostrovsky, 1823–86)«. The Slavonic and East European Review. 6 (18): 603–617. JSTOR4202212.
↑Adams, Matthew S. (2014). »Rejecting the American Model: Peter Kropotkin's Radical Communalism«. History of Political Thought. Imprint Academic. 35 (1): 147–173. JSTOR26227268.
↑Bevir, Mark (1994). »The West Turns Eastward: Madame Blavatsky and the Transformation of the Occult Tradition«. Journal of the American Academy of Religion. Oxford University Press. 62 (3): 747–767. doi:10.1093/jaarel/LXII.3.747. JSTOR1465212.
↑Brom, Libor (1988). »Dialectical Identity and Destiny: A General Introduction to Alexander Zinoviev's Theory of the Soviet Man«. Rocky Mountain Review of Language and Literature. Rocky Mountain Modern Language Association. 42 (1/2): 15–27. doi:10.2307/1347433. JSTOR1347433. S2CID146768452.
↑Curtis, Michele (2018). In the Kitchen: The New Bible of Home Cooking. Hardie Grant Publishing. str. 66. ISBN978-1-743-58555-9.
↑Sacharow, Alla (1993). Classic Russian Cuisine: A Magnificent Selection of More Than 400 Traditional Recipes. Alfred A. Knopf. str. 281. ISBN978-1-628-72079-2.
↑Prokhorova, Elena; Beumers, Birgit (2008). »The Man Who Made Them Laugh: Leonid Gaidai, the King of Soviet Comedy«. A History of Russian Cinema. Berg Publishers. str. 519–542. ISBN978-1-84520-215-6.
Disambiguazione – Cornelio Giansenio rimanda qui. Se stai cercando l'omonimo teologo e vescovo fiammingo, vedi Cornelio Giansenio (senior). Questa voce o sezione sugli argomenti teologi e vescovi olandesi non cita le fonti necessarie o quelle presenti sono insufficienti. Puoi migliorare questa voce aggiungendo citazioni da fonti attendibili secondo le linee guida sull'uso delle fonti. Cornelio Gianseniovescovo della Chiesa cattolicaIncarichi ricopertiVescovo di Ypres Nat...
BurntTeaser posterSutradaraJohn WellsProduser Stacey Sher Erwin Stoff John Wells SkenarioSteven KnightCeritaMichael KalesnikoPemeran Bradley Cooper Sienna Miller Omar Sy Daniel Brühl Matthew Rhys Alicia Vikander Uma Thurman Emma Thompson Penata musikRob SimonsenSinematograferAdriano GoldmanPenyuntingNick MoorePerusahaanproduksi Shiny Penny Productions 3 Arts Entertainment Battle Mountain Films DistributorThe Weinstein CompanyTanggal rilis 22 Oktober 2015 (2015-10-22) (New Yor...
موزمبيق (بالبرتغالية: República de Moçambique) موزمبيقعلم موزمبيق موزمبيقشعار موزمبيق الشعار الوطني(بالإنجليزية: Come to where it all started) النشيد: الأرض والسكان إحداثيات 19°S 35°E / 19°S 35°E / -19; 35 [1] أعلى قمة جبل بينغا أخفض نقطة قناة موزمبيق (0 متر) المس...
Daily newspaper in Lancaster, Pennsylvania, U.S. The April 23, 2008 frontpage of the Intelligencer Journal.TypeDaily, morningFormatBroadsheetOwner(s)Steinman familyPublisherLancaster Newspapers, Inc.EditorCharles Raymond ShawFoundedJune 17, 1794 (1794-06-17)Political alignmentCenter-leftCeased publicationOctober 15, 2014 (2014-10-15) (as Intelligencer Journal-Lancaster New Era)Headquarters8 West King Street,Lancaster, PA 17605United StatesCirculation44,000Sister ...
Settlement house in New York City This article is about the settlement house. For the music school, see Greenwich House Music School. This article contains content that is written like an advertisement. Please help improve it by removing promotional content and inappropriate external links, and by adding encyclopedic content written from a neutral point of view. (October 2018) (Learn how and when to remove this template message) Greenwich HouseFormation1902TypeNon-profit organizationLocation1...
American hidden camera reality television series (1948–2014) This article may require cleanup to meet Wikipedia's quality standards. The specific problem is: The timeline of the TV program is unfollowable in the article's current state. This needs to be rewritten so its made clear when the program aired and where. If needed, separate the article into sub-sections and treat each version as a different series (which it was). Please help improve this article if you can. (February 2024) (Learn ...
Confederate Army officer Sherod HunterBornMarch 5, 1834Lincoln County, TennesseeDiedUnknown (c. 1870)Unknown (possibly Mexico)Allegiance Confederate States of AmericaService/branch Confederate States ArmyYears of service1861–1865Rank ColonelUnitCompany A, Arizona RangersBattles/warsAmerican Civil War Arizona Campaign Battle of Picacho Pass Second Battle of Dragoon Springs Second Battle of Mesilla Second Bayou Teche Campaign Red River Campaign Sherod Hunter (March 5, 1834 –&...
Russian politician Aslanbek BulatsevPrime Minister of South OssetiaIn office22 October 2008 – 4 August 2009PresidentEduard KokoityPreceded byBoris Chochiev (Acting)Succeeded byVadim Brovtsev Personal detailsBorn (1963-05-03) 3 May 1963 (age 60)Mikhaylovskoye, North Ossetian ASSR, Soviet UnionPolitical partyUnity Party Aslanbek Soltanovich Bulatsev (Russian: Асланбек Солтанович Булацев; born in 1963 in Mikhaylovskoye, Prigorodny District, North Ossetian...
مسييه 65معلومات عامةجزء من ثلاثية الأسد[1]عنقود العذراء المجري[1][CHM2007] HDC 626 (en) [1] المكتشف أو المخترع شارل مسييه[2] زمن الاكتشاف أو الاختراع 1 مارس 1780[3] الكوكبة الأسد[4] الانزياح الأحمر 0٫002692[5] المسافة من الأرض 41٬300٬000 سنة ضوئية[6]12٫65 megaparsec (en) [7 ...
لمعانٍ أخرى، طالع أحمد جمال (توضيح). هذه المقالة يتيمة إذ تصل إليها مقالات أخرى قليلة جدًا. فضلًا، ساعد بإضافة وصلة إليها في مقالات متعلقة بها. (فبراير 2019) أحمد جمال معلومات شخصية الميلاد 3 سبتمبر 1988 (36 سنة) أبوت آباد الجنسية باكستان الحياة العملية المهنة لاعب ...
Partícula de ceniza volcánica rica en vesículas. Basalto vesiculado de Sunset Crater, Arizona Las vesículas son pequeñas cavidades de forma esférica, alargadas o irregulares halladas en lava o tefra causadas por el escape de gases de la lava y magma. Las vesículas se pueden apreciar como burbujas y suelen ser comunes en las rocas ígneas, en especial en las volcánicas. Control de autoridades Proyectos Wikimedia Datos: Q6160804 Diccionarios y enciclopedias Britannica: url Datos: Q6160804
Election for the governorship of the U.S. state of Indiana 1884 Indiana gubernatorial election ← 1880 November 4, 1884 1888 → Nominee Isaac P. Gray William H. Calkins Party Democratic Republican Popular vote 245,130 237,748 Percentage 49.51% 48.02% County resultsGray: 40–50% 50–60% 60–70% 70–80% Calkins: ...
Swedish actress (1915–1982) Not to be confused with Ingmar Bergman. Ingrid BergmanBergman in 1944Born(1915-08-29)29 August 1915Stockholm, SwedenDied29 August 1982(1982-08-29) (aged 67)London, EnglandResting placeNorra Begravningsplatsen, StockholmOccupationActressYears active1932–1982Spouses Petter Lindström (m. 1937; div. 1950) Roberto Rossellini (m. 1950; div. 1957) Lars Sc...
The Times Portada de The Times del 4 de diciembre de 1788Tipo DiarioFormato Tabloide (lunes a sábado)Gran formato (domingo)País Reino Unido Reino UnidoSede Wapping, LondresFundación 1 de enero de 1785 (239 años)Fundador(a) John WalterIdeología política Centro derechaConservadurismo liberalIdioma InglésPrecio £0,90 (lunes a viernes)£2 (sábado) £1,30 (sábado, Escocia)Frecuencia diariaCirculación 502 436Propietario(a) News UKEditor(a) James HardingISSN 0140-0460Sitio web w...
American drag queen, reality television personality, and recording artist JujubeeຈູຈູບີJujubee at RuPaul's DragCon LA in 2022BornAirline Inthyrath(1984-06-21)June 21, 1984Boston, Massachusetts, U.S.EducationUniversity of Massachusetts, Amherst (BA)Occupation(s)Drag queen, reality television personalityYears active2009–presentKnown for RuPaul's Drag Race (season 2) RuPaul's Drag Race All Stars (season 1) RuPaul's Drag U RuPaul's Drag Race All Stars (season 5) Queen of t...
Football match1949 All-Ireland Senior Football Championship finalEvent1949 All-Ireland Senior Football Championship Meath Cavan 1-10(13) 1-6(9) Date25 September 1949VenueCroke Park, DublinRefereeD. Ryan (Kerry)Attendance79,460← 1948 1950 → The 1949 All-Ireland Senior Football Championship final was the 62nd All-Ireland Final and the deciding match of the 1949 All-Ireland Senior Football Championship, an inter-county Gaelic football tournament for the top teams in Ireland. Pre-mat...
Pour les articles homonymes, voir Le Festin de Balthazar. Cet article est une ébauche concernant la peinture, le Royaume-Uni, la Bible et le Connecticut. Vous pouvez partager vos connaissances en l’améliorant (comment ?) selon les recommandations des projets correspondants. Le Festin de BalthazarArtiste John MartinDate 1820Type Art sacréMatériau huile sur toileDimensions (H × L) 80 × 120,7 cmMouvement RomantismeNo d’inventaire B1981.25.440Localisation C...
_-_All_Territorial_Disputes.svg)
.png)
.jpg)
.svg)
_(B%26W).jpg)
_(cropped).jpg)
.jpg)
.svg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.png)
.jpg)
_-_Portrait_of_Leo_Tolstoy_(1887).jpg)
.jpg)
