Na ta članek lahko vpliva aktualno dogajanje. Informacije v tem članku se lahko hitro spremenijo, ko dogodek napreduje. Prva poročila v novicah so lahko nezanesljiva. Zadnje posodobitve tega članka morda ne odražajo najnovejših informacij. Prosimo, da posodobite ta članek (vendar upoštevajte, da bodo posodobitve brez veljavnih in zanesljivih sklicev odstranjene).(december 2024) (Spoznajte kdaj in kako odstraniti to sporočilo)
Sirija je prikazana v temno zeleni barvi; Ozemeljske zahteve Sirije nad turško provinco Hatay in Golanskim višavjem, ki ga zaseda Izrael, so prikazane v svetlo zeleni barviPrikaži Zemljo
Ime »Sirija« se je v preteklosti nanašalo na širšo regijo, ki je na splošno sinonim za Levant in je v arabščini znana pod imenom al Šam. Sodobna država obsega območja več starodavnih kraljestev in imperijev, vključno z eblansko civilizacijo iz 3. tisočletja pred našim štetjem. Damask in Alep sta mesti velikega kulturnega pomena. Damask je bil sedež omajadskega kalifata in prestolnica province mameluškega sultanata v Egiptu. Sodobna sirska država je bila ustanovljena sredi 20. stoletja po stoletjih osmanske vladavine kot francoski mandat. Postala je največja arabska država, ki je nastala iz sirskih provinc pod nekdanjo osmansko oblastjo. De iure je postala neodvisna kot parlamentarna republika leta 1945, ko je Prva sirska republika postala ustanovna članica Združenih narodov, s čimer je francoski mandat pravno prenehal veljati. Francoske enote so se umaknile aprila 1946, s čimer je država pridobila de facto neodvisnost.
Sirija je država rodovitnih ravnin, visokih gora in puščav, kjer živijo različne etnične in verske skupine. Največja etnična skupina so Arabci, največja verska skupina pa sunitski muslimani. Do zavzetja Damaska s strani uporniških sil je bila to edina država, v kateri so vladali neobatisti. Neobatistična vlada je bila totalitarna diktatura z obsežnim kultom osebnosti okoli družine Asad deležna številnih kritik zaradi hude notranje represije in vojnih zločinov. Ker je Sirija na indeksu nestabilnih držav za leto 2024 uvrščena na četrto najslabše mesto, je ena najnevarnejših držav za novinarje. Svoboda tiska je izredno omejena, država pa je na indeksu svobode tiska za leto 2024 uvrščena na 2. najslabše mesto. Je najbolj koruptivna država v regiji MENA (Bližnji vzhod in severna Afrika), na indeksu zaznave korupcije za leto 2023 pa je bila uvrščena na 2. najslabše mesto. Sirija je postala epicenter industrije captagona, ki jo je spodbujal Asad, saj letno izvozi za več milijard dolarjev te prepovedane droge, kar jo uvršča med največje mamilarske kartele na svetu.
Več virov navaja, da ime Sirija izhaja iz luvijskega izraza »Sura/j« iz 8. stoletja pred našim štetjem in izpeljanega starogrškega imena: Σύριοι, Sirioj, ali Σύροι, Siroj, ki izvirno izhajata iz besede Aššur (Asirija), imena mesta, božanstva in središča Asirskega imperija, ki se je nahajalo v severni Mezopotamiji (v današnjem Iraku).[13][14] Od Selevkidskega cesarstva (323-150 pr. n. št.) naprej se je izraz Sirija uporabljal tudi za Levant,[15] tako da so ga od takrat Grki uporabljali brez razlikovanja med Asirci v Mezopotamiji in Aramejci v Levantu.[16][17] Glavno sodobno akademsko mnenje močno podpira trditev, da sta grška izraza povezana s sorodnim izrazom Ἀσσυρία, Asirija, ki izhaja iz akadskegaAššur.[18] Zdi se, da grško ime ustreza feničanskima izrazoma ʾšr »Ašur«, ʾšrim »Asirci«, zapisanima v napisu Çineköy iz 8. stoletja pred našim štetjem.[19]
Območje, ki ga beseda označuje, se je skozi čas spreminjalo. V klasičnem obdobju je Sirija zajemala vzhodno obalo Sredozemskega morja, z mejo na jugu pri Arabiji in na severu pri Mali Aziji. Regija se je raztezala proti notranjosti, pri čemer je vključevala dele današnjega Iraka. Severovzhodna meja območja je bila manj jasno določena; Plinij starejši jo opisuje kot območje, ki od zahoda proti vzhodu zajema Komageno, Sofeno in Adiabeno.[20]
V Plinijevem času je bila ta, večja, Sirija razdeljena na več provinc pod rimskim cesarstvom (vendar politično neodvisnih druga od druge): Judejo, ki se je leta 135 n. št. preimenovala v Palestino (regija, ki ustreza današnjemu Izraelu, palestinskim ozemljem in Jordaniji), na skrajnem jugozahodu; Fenicijo (ustanovljena leta 194 n. št.), ki ustreza današnjemu Libanonu, guvernatu Damask in Homs; Kelesirijo (tudi »votla Sirija«) južno od reke Elevter.[21]
Natufijska kultura, ki se je pojavila okoli 11. tisočletja pred našim štetjem, velja za prvo naseljeno kulturo na tem območju.[22] Ta kultura je postala eno od osrednjih žarišč neolitske kulture, znane kot predlončarski neolitik A, v kateri so se prvič pojavili kmetijstvo in živinoreja. Na arheološkem najdišču Tell Karamel so odkrili več okroglih kamnitih stolpov, datiranih v leto 10.650 pr. n. št., ki veljajo za najstarejše tovrstne strukture na svetu.[23][24] Neolitsko obdobje predlončarskega neolitika B zaznamujejo pravokotne hiše, značilne za kulturo Murejbet. V tem času so ljudje uporabljali posode, izdelane iz kamna, sadre in žganega apna (znanega kot vaisselle blanche). Odkritje orodja iz obsidiana, uvoženega iz Anatolije, dokazuje zgodnje oblike trgovine. Starodavni mesti Hamukar in Emar sta igrali pomembno vlogo v poznem neolitiku in bronasti dobi. Arheološke raziskave kažejo, da je bila civilizacija na območju Sirije ena najstarejših na svetu, prekašala jo je morda le Mezopotamija.
Najstarejša zabeležena avtohtona civilizacija v regiji je bilo kraljestvo Ebla[25] blizu današnjega Idliba v severni Siriji. Ebla naj bi bila ustanovljena okoli leta 3500 pr. n. št.[26][27][28][29][30] in je svojo gospodarsko moč postopoma gradila z obsežno trgovino z mezopotamskimi državami Sumerijo, Asirijo in Akadom ter s huritskimi in hatiškimi ljudstvi na območju severozahodne Male Azije.[31] Arheološka odkritja, kot so darila egiptovskih faraonov, potrjujejo stike med Eblo in starim Egiptom. Med najzgodnejšimi pisnimi dokumenti iz Sirije je trgovinski sporazum, znan kot pogodba med Eblo in Abarsalom, ki je bil sklenjen okoli leta 2300 pr. n. št. s sodelovanjem vezirja Ibriuma iz Eble in nejasno identificiranega kraljestva Abarsal.[32][33] Jezik Eble, znan kot eblaitščina, velja za enega najstarejših znanih pisnih semitskih jezikov, takoj za akadščino. Nedavne jezikoslovne analize ga uvrščajo med vzhodnosemitske jezike, tesno povezanega z akadščino.[34] Ebla je bila močno prizadeta zaradi dolgotrajne vojne z mestom Mari, kar je oslabilo njen vpliv. V prvi polovici 23. stoletja pr. n. št. je celotna Sirija postala del mezopotamskega Akadskega kraljestva, potem ko so osvajanja Sargona Akadskega in njegovega vnuka Naram-Sina privedla do zatona eblanske prevlade v regiji.[35][36]
V 21. stoletju pr. n. št. so Huriti naselili severovzhodno Sirijo, medtem ko so v preostalih delih regije prevladovali Amoriti. Sosednje asirske in babilonske civilizacije so to območje imenovale dežela Amurov (Amoritov). Amorejci so govorili severozahodni semitski amorejski jezik, ki velja za najzgodnejši potrjeni kanaanski jezik. V tem obdobju je mesto Mari ponovno pridobilo pomembnost, dokler ga ni osvojil babilonski kralj Hamurabi. Prav tako se je okoli leta 1800 pr. n. št. razvilo mesto Ugarit, ki je bilo locirano blizu današnje Latakije. Ugaritščina, semitski jezik soroden kanaanskim jezikom, je bil zapisan z ugaritsko abecedo,[37] ki velja za najstarejšo znano abecedo na svetu. Ugaritsko kraljestvo je obstajalo do uničenja s strani ljudstev z morja v 12. stoletju pr. n. št., med t. i. propadom pozne bronaste dobe.
Alep in Damask veljata za najstarejši neprekinjeno naseljeni mesti na svetu.[38]Jamhad (sodobni Alep) je dve stoletji prevladoval v severni Siriji,[39] čeprav sta vzhodno Sirijo v 19. in 18. stoletju pred našim štetjem zasedla Staro asirsko cesarstvo, ki mu je vladala amoritska dinastija Šamši-Adada I., in babilonsko cesarstvo, ki so ga prav tako ustanovili Amoriti. Jamhad je bil v tablicah iz Marija opisan kot najmogočnejša država na Bližnjem vzhodu, ki je imela več vazalov kot sam Hamurabi.[39] Njegova oblast se je raztezala nad mesti, kot sta Alalah,[40]Katna,[41] huritskimi državami in po dolini Evfrata vse do meja Babilona.[42] Njegova vojska je izvajala pohode vse do ozemlja Dera na meji z Elamom (današnji Iran).[43] Jamhad in Eblo so okoli leta 1600 pr. n. št. osvojili in uničili Hetiti iz Male Azije.[44] Zatem je Sirija postala prizorišče spopadov med različnimi imperiji, vključno s Hetitskim imperijem, Mitanskim imperijem, Egipčanskim kraljestvom, Srednje asirskim cesarstvo in občasno Babilonijo. Sprva so Egipčani prevladovali na jugu, medtem ko sta Hetiti in Mitani nadzorovali sever. Sčasoma je Asirija postala prevladujoča sila, uničila Mitansko kraljestvo in si priključila velika ozemlja, ki so bila pred tem pod nadzorom Hetitov in Babilona.
Sirci prinašajo darila faraonu Tutmozu III., kot je upodobljeno v grobnici Rehmira, ok. leta 1450 pr. n. št. (dejanska slika in interpretacijska risba). Označeni so kot »poglavarji Retenuja«.[45][46]
Okoli 14. stoletja pred našim štetjem so se na tem območju pojavila različna semitska ljudstva, na primer polnomadski Suteani, ki so se neuspešno spopadli z Babilonijo na vzhodu, in zahodnosemitsko govoreči Aramejci, ki so nasledili Amorite. Tudi te so si Asirci in Hetiti za več stoletij podredili. Egipčani so se borili s Hetiti za nadzor nad zahodno Sirijo; spopadi so dosegli svoj zenit leta 1274 pr. n. št. v bitki pri Kadešu.[47][48] Zahod je ostal del hetitskega imperija vse do njegovega uničenja okoli leta 1200 pr. n. št.,[49] medtem ko je vzhodna Sirija večinoma postala del Srednje asirskega imperija,[50] ki si je med vladavino Tiglat-Pilesera I., v letih 1114 – 1076 pr. n. št. prav tako podredil večji del zahoda. Z uničenjem Hetitov in propadom Asirije konec 11. stoletja pr. n. št. so aramejska plemena prevzela nadzor nad večjim delom notranjosti in ustanovila mestne države, kot so Bit Bahiani, Aram-Damask, Hamat, Aram-Rehob, Aram-Naharaim in Luhuti. Od takrat je regija znana kot Arameja ali Aram. Prišlo je tudi do sinteze med semitskimi Aramejci in ostanki indoevropskih Hetitov, pri čemer so bile ustanovljene številne siro-hetitske države s središčem v severnem osrednjem Aramu (Sirija) in južni osrednji Mali Aziji (sodobna Turčija), vključno s Palistinom, Karkemišem in Sam'alom.
Od 13. stoletja pred našim štetjem je na obalah Sirije (ter tudi Libanona in severne Palestine) prevladovala kanaanska država z imenom Fenicija, ki je ustanovila mestne države, kot so Amrit, Simira, Arvad, Paltos, Ramita in Šuksi. Iz teh obalnih regij so sčasoma razširili svoj vpliv po vsem Sredozemlju, med drugim so ustanovili kolonije na Malti, Siciliji, Iberskem polotoku in obalah severne Afrike, predvsem pa so v 9. stoletju pred našim štetjem ustanovili veliko mestno državo Kartagino, ki je pozneje postala središče velikega imperija, sovražnika rimske republike.
Sirija in zahodna polovica Bližnjega vzhoda sta nato pripadli obsežnemu novo asirskemu cesarstvu (911 pr. n. št – 605 pr. n. št.). Asirci so uvedli cesarsko aramejščino kot linguo franco svojega cesarstva. Ta jezik je v Siriji in na celotnem Bližnjem vzhodu prevladoval vse do islamskih osvajanj v 7. in 8. stoletju našega štetja. Bil je tudi sredstvo za širjenje krščanstva. Asirci so svoje kolonije v Siriji in Libanonu poimenovali Eber-Nari. Asirska prevlada se je končala, ko so Asirci močno oslabeli v nizu krutih notranjih državljanskih vojn, ki so jim sledili napadi: Medijcev, Babiloncev, Kaldejcev, Perzijcev, Skitov in Kimercev. Med padcem Asirije so Skiti opustošili in izropali velik del Sirije. Asirska vojska se je zadnjič uprla pri Karkemišu v severni Siriji leta 605 pr. n. št. Asirskemu cesarstvu je sledilo novo babilonsko cesarstvo (605 pr. n. št. – 539 pr. n. št.). V tem obdobju je Sirija postala bojišče med Babilonijo in drugo nekdanjo asirsko kolonijo, Egiptom. Babilonci so tako kot njihovi asirski sorodniki slavili nad Egiptom.
Leta 1967 je Sirija v arabsko-izraelski vojni izgubila Golansko planoto, ki jo je zasedel Izrael. Od leta 1976 so sirske enote nastanjene v Libanonu z namenom vzdrževanja miru. V zadnjih letih je bilo več pogajanj med Sirijo in Izraelom o vrnitvi Golanske planote.
ZDA in nekatere druge zahodne sile Sirijo že dlje časa obtožujejo podpiranja terorizma. Sirija je leta 2004 postala cilj omejenih ameriških sankcij, ki so jih zasnovali predstavniki obeh strani kongresa, predsednikGeorge W. Bush pa s podpisom potrdil kot zakon.
2. septembra2004 je Varnostni svet sprejel resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1559, ki sta jo skupaj zasnovali Francija in ZDA. V duhu sporazuma iz Taifa resolucija zahteva »umik vseh ostankov tujih sil iz Libanona« in »poudarja močno podporo OZN teritorialni integriteti, suverenosti in politični neodvisnosti Libanona«, s čimer implicira na sirijsko vmešavanje v libanonske notranje zadeve in navzočnost sirskih vojaškihsil v tej državi. Po še ne povsem pojasnjenem atentatu na nekdanjega libanonskega premieraRafika Haririja je Sirija kmalu popustila pod silovitim mednarodnim pritiskom in do 26. aprila2005 svojo vojsko umaknila iz Libanona.
Od leta 2011 divja v Siriji državljanska vojna. Razmere so se dodatno zaostrile z vdorom Islamske države na ozemlje Sirije in vmešanjem Rusije. Od začetka državljanske vojne 2011 do konca leta 2014 je iz Sirije pred oboroženimi spopadi zbežalo 7,6 milijona beguncev.[52] Od leta 2020 do 2024 je vojna mirovala, nakar je po bliskovitih ofenzivah opozicije in uporniških skupin konec leta 2024 v nekaj dneh režim Asada razpadel.
Prebivalstvo
Etnije
Večina Sircev je semitskega porekla. Približno 89 % prebivalstva predstavljajo Arabci (80 % Siro-Arabci, 9 % Aramejci/Sirci), 9 % je Kurdov, med preostalima 2 % je največ Armencev in Turkmencev. V Damasku, Alepu in Kamišliju živijo predstavniki maloštevilne judovske skupnosti.
Religije
90 % prebivalstva pripada islamu, od tega je 74 % sunitov, preostalih 16 % so alaviti, druzi in ostale muslimanske sekte. Večina preostalih 10 % prebivalstva pripada različnim vejam krščanstva.
↑First proposed by Theodor Nöldeke in 1881; cf. Harper, Douglas (november 2001). »Syria«. Online Etymology Dictionary. Arhivirano iz spletišča dne 13. maja 2013. Pridobljeno 13. junija 2007.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑»Tell Qaramel«. pcma.uw.edu.pl. Pridobljeno 14. septembra 2024.
↑Pettinato, Giovanni. The Archives of Ebla; Gelb, I. J. "Thoughts about Ibla: A Preliminary Evaluation" in Monographic Journals of the Near East, Syro-Mesopotamian Studies 1/1 (May 1977) pp. 3–30.
↑Relations between God and Man in the Hurro-Hittite Song of Release, Mary R. Bachvarova, Journal of the American Oriental Society, Jan–Mar SAAD 2005
↑"The foreigners of the fourth register, with long hairstyles and calf-length fringed robes, are labeled Chiefs of Retjenu, the ancient name tor the Syrian region. Like the Nubians, they come with animals, in this case horses, an elephant, and a bear; they also offer weapons and vessels most likely filled with precious substance." in Hawass, Zahi A.; Vannini, Sandro (2009). The lost tombs of Thebes: life in paradise (v angleščini). Thames & Hudson. str. 120. ISBN9780500051597.
Glass, Charles (1990), Tribes with Flags: A Dangerous Passage Through the Chaos of the Middle East, Atlantic Monthly Press (New York) and Picador (London), ISBN978-0-436-18130-6.
Karoubi, Mohammad Taghi (2004). Just or Unjust War? Ashgate Publishing ISBN0-7546-2375-0