Senegačnikova poezija je samosvoja sinteza pretanjene estetičnosti, verzne melodike in bivanjske izpovedi. Z zbirko pesmi v tradicionalnih oblikah, zlasti sonetu, Na temnem pragu upa (1996) je s prefinjeno poetičnostjo in včasih na klasično preprost način izrazil temeljna eksistencialna in religiozna občutja.