Franček Rudolf vse življenje deluje na Bledu. Kot samostojni kulturni delavec (svobodni umetnik) je deloval od januarja 1969, med letoma 1972 in 1976, 1977 in 1980. Med letoma 1976 in 1977 je bil zaposlen kot dramaturg (Viba film), v letih 1980-1981 pa v Pionirskem domu v Ljubljani. Do leta 1990 pa spet kot svobodni umetnik, filmski pedagog in kritik. Bil je tudi poslanec v Republiški skupščini in glavni urednik Radia Slovenije. Leta 1994 pa se je upokojil.
Rudolfovo književno delo zajema pesmi, članke in kritike za Katedro, Tribuno, Mladino. Pisal je tudi filmskescenarije, televizijske igre in filmske kritike za »Ekran«. Med letoma 1965 in 1985 je pisal gledališke drame in igre za odrasle in mladino, med letoma 1972 in 1994 in od 1998 dalje pa je pisal romane. Od leta 1985 je pisal televizijske kritike, od leta 1987 pa tudi literarne kritike za Delo, članke za Dnevnik in Kmečki glas. Med letoma 1990 in 1991 pa za Demokracijo.
Leta 1989/90 je bil predsednik Ljubljanskega Mestnega sveta Slovenske demokratske zveze. Od leta 1991 do 1998 je bil predsednik Zveze kulturnih organizacij Slovenije, po tem letu pa njen podpredsednik. Bil je član raznih političnih strank: Zveze komunistov Jugoslavije, Slovenske demokratske zveze, Demokratske stranke, LDS-a, Združene liste in DeSUS-a.
Na njegov literarni razvoj so vplivali: France Prešeren, Heinrich Heine, Ivan Cankar, Srečko Kosovel, Federico Garcia Lorca, Branko Rudolf, Vladimir Gajšek in Andrej Brvar.
Volčje in lisičje in vrabčje, pa po ena pasja, mačja, želvja, kačja, ribja, zajčja, zmajska, medvedja, slonja, opičja in še ena o ščurku. Založba Borec, 1983
Medvedje, zajčje, lisičje, vrabčje, pasje, ovčje in volčje, mačje in prašičje, mišje in podganje, kačje in ribje, veveričje in mravljinčje zgodbe, Založba Tangram, 1993
Slikanice za otroke
Papagaj Vprašaj in črni pes Pazi, Univerzum, 1984
Papagaj Vprašaj in lastovka Črna puščica, Univerzum, 1984
Papagaj Vprašaj iz nebotičnika, Univerzum, 1984
Papagaj Vprašaj se spušča in spušča, Univerzum, 1984
Kriminalka
Rdečelaska v zrelem žitu[3], Delo, 1990, založba Ebesede, 2013
Publicistika
Kratka zgodovina Slovencev: legenda o strukturi, Mladinska knjiga, 1990
Kratka proza
Zvončki in spominčice, Založba Tangram, 2002
Dramska dela
Celjski grof na žrebcu ali Legenda o strukturi, Založba Obzorja, 1969
Trnuljčica preveč in trije palčki, (igra za otroke), Scena, 1974
Pegam in Lambergar, (vitez, smrt, hudič), igra, Založba Obzorja, 1976
Koža megle, 1976, pesmi Dominike Hudnik, Založba Obzorja, 1979
Debele sanje, igre (gledališka: Debele sanje, televizijska Umetnost kuhanja, umetnost ljubezni, dve radijski: »Termiti« in »Polž Jože«), Založba Obzorja, Maribor, 1982
Tri igre za otroke, Med njimi »Marsovčki hočejo na zemljo«, Založba Univerzum, 1984
»Vžigalnik« po Andersenu, Založba Univerzum, 1984
Lenega čaka dolgčas, 1977
Veronika, 1979
Scenariji za filme
Ubij me nežno, scenarij (v knjigi skupaj še dvema scenarijema, Kozinc in Šušmelj), Partizanska knjiga, 1979
Za scenarij in režijo filma Ritem dela je prejel srebrno Badjurovo nagrado (Celje, 1979), za film Ritem dela«pa plaketo festivala kratkega filma v Beogradu (1980). Na Sterijinem pozorju je prejel nagrado mladih za dramo »Koža megle«, v izvedbi SNG Trst in režiji Jožeta Babiča (1978). Leta 1990 je prejel nagrado Prešernovega sklada za roman »Odpiram mlin, zapiram mlin« (izšel 1989, založba Kmečki glas).
Ocene in oznake Rudolfega dela
Dr. Taras Kermauner je pisal dolge razprave o Rudolfovih igrah, posebno o drami »Xerxes« in o romanu Fotosinteza Linhart. Razprave izšle v različnih knjigah. Rudolfove drame je označeval z oznako »ludizem,« tudi »karnizem«, kar pa Rudolfu samemu ne pomeni veliko. Literaturo dvajsetega stoletja na slovenskem imenuje »vulgarni socrealizem« in se ima za predstavnika tega prevladujočega stila.
Sklici
↑»Locutio«. www.locutio.si. Pridobljeno 24. septembra 2017.
.svg){kind=small}
