Lipovšek je bil vsestranski človek. Poleg skladateljskih in pianističnih dejavnosti, po katerih je najbolj prepoznaven, je bil še urednik, predavatelj, pedagog, prevajalec, kritik, publicist, esejist, fotograf in alpinist. Mnogim ljubiteljem gora je znana njegova knjiga Steze, skale in smučišča.[2]
Glasbeni konservatorij (kompozicijo in klavir) v Ljubljani je z odliko končal leta 1932 pri Slavku Ostercu, s štipendijo pa se je eno leto (nadaljnji študij je opustil) izpopolnjeval v Pragi, enako kot njegov slovenski stanovski kolega Pavel Šivic, pri skladatelju Josefu Suku in Aloisu Hábi. Po vrnitvi v Ljubljano se je zaposlil na Glasbeni akademiji in na ljubljanskem Radiu. Po vojni je postal profesor klavirja, komorne glasbe in teoretičnih predmetov na Akademiji za glasbo; kasneje je postal tudi njen rektor (1968-70) in ravnatelj Slovenske filharmonije, okoli 20 let pa je od ustanovitve predaval tudi na muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani.
V skladateljskem smislu je predstavnik slovenske neoklasicistične smeri; do nove glasbe je bil zadržan že pred vojno. Pogosto je rabil modalnost in pandiatoniko, pri melodiji je izhajal iz ljudske pesmi. Kot izvrsten pianist je bil najbolj opažen kot spremljevalec svoje hčerke, svetovno znane mezzosopranistkeMarjane Lipovšek, nastopal pa je tudi v komornih zasedbah in po radiu. Pred občinstvom je najpogosteje igral Beethovna. Virtuoznosti ni maral. Napisal je razmeroma malo klavirskih skladb, a več orkestralnih. Za svoje vsestransko glasbeno delo je leta 1974 prejel Prešernovo nagrado. Univerza v Ljubljani mu je podelila naslov zaslužnega profesorja.
Njegov sin je tudi slovenski skladatelj in glasbeni urednik Bor Turel.
Dela
Kantata
Orglar kantata za štiri soliste, zbor in orkester na Prešernovo besedilo (1949).
Orkestralna glasba
Simfonija (1939-49-70). Čeprav simfonija nima programske vsebine, je vsekakor odsev hudih, prelomnih časov ob začetku druge svetovne vojne. Tako se razplet tematike ujema z upanjem, da bo za težkimi preizkušnjami nastopila srečnejša doba. Skladatelj je partituro nekajkrat predelal. Prva izvedba je bila 28. novembra 1949 v Unionski dvorani. Orkestru Slovenske filharmonije pa je dirigiral Jakov Cipci, v dokončni verziji pa jo je oddirigiral Oscar Danon, simfonija pa ima namesto prvotnih štirih stavkov le tri: Tempo di marcia-vivace, Lento, Scherzoso e presto.
Prva suita za godala (1939)
Domovina, simfonična pesnitev (1950)
Druga suita za godala (1951). Bližja simfoniji kot baročni suiti.
Toccata quasi apertura (1956)
Tretja suita za godala (1959). Bližja simfoniji kot baročni suiti.
Koncertantna glasba
Prva rapsodija za violino in orkester (1955)). Obstaja tudi v komorni različici s spremljavo klavirja.
Druga rapsodija za violino in orkester (1962) je bila v nasprotju s komorno različico najprej skomponirana v komorni varianti in šele nato instrumentirana.
Koncert za trobento in orkester (1969). Prva izvedba je bila 24. januarja 1969; solist je bil Anton Grčar, dirigent pa Marko Munih.
Komorna glasba
Prva sonata za violino in klavir (1941)
Balada za violončelo in klavir (1944)
Dva Dua, za violino in alta, I. Suite, II. Fantasia in Fugue (1963)
Štiri poročila za godalni kvartet (1973)
Druga sonata za violino in klavir (1974)
Klavirska glasba
Dvajset mladinskih pesmi (1944) je ciklus dostopnih a vrednih skladbic pri katerih je z malimi sredstvi veliko povedano. So nekakšen glasbeni sprehod oziroma zvočna slikanica »otroških« podob, ki so izrazito nestereotipno rešene. Sledijo si po naslednjem vrstnem redu:
Poljska
Pastirska
Beračeva
Kmetova
Pesem sapice
Pesem siromakov
Pesem stare matere
Pesem od detetu
Pesem temnih oblakov
Pesem delavca
Pesem otroškega reja
Pesem deževnih kapljic
Prazniška
Pesem male matere
Pesem belih oblakov
Pesem pomladne travice
Pesem mladih vojakov
Pesem grobov
Gozdna
Pesem gorske zvončnice
Ob stoti obletnici skladateljevega rojstva je Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana priredil spominski koncert na katerem so učenci klavirskega oddelka pripravili skladbe iz zbirke DVAJSET MLADINSKIH PESMI, Studio12 pa je koncert tudi posnel in na spodnji povezavi si lahko oddajo tudi ogledate.
Voznica, 30 variacij na ljudski motiv (1956), poleg Sonate je to najpomembnejša Lipovškova klavirska skladba.
Samospev
Glede na skladateljevo stilno in idejno orientacijo, miselno in literarno odprtost ter kompozicijsko vsestranskost je razumljivo, da je tudi na tem področju izdatno prispeval v svojem glasbenem snovanju.
Devet pesmi na besedila raznih avtorjev, ki zaokrožujejo bolj zgodnje skladateljeve samospeve (1925-55).
Šestnajst samospevov za visoki glas in klavir na pesmi Matije Šarabona iz ciklusa pesmi Bolečina (1946):
Bil sem žalosten in sam
Iščem te
Glej, cvetijo anemone,
Rad bi bil
Zažgi grmado
Občutil sem te
Še čutim rahlost
Razliva sonce se
Ti si začarala me
Od Moje k tvoji srčni krvi
Kaj bila si mi?
Kakor droben list v potoku
Razklali so ognjeni me viharji
Slišim drhtenje
Kakor droben list v potoku
Razklali so ognjeni me viharji
Slišim drhtenje
Pesnik govori o smrti - O moja dobra smrt
Smrt pesnika - O naj še plešem
Sedem samospevov (1953-8)
Sončece, sij na besedila Stane Vinšek (1955) je eden najlepših Lipovškovih ciklov in obenem eden izmed najbolj prisrčnih opusov v celotni slovenski samospevni literaturi.: