Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. Razlog za čiščenje ni podan. Prosimo, da nam pomagaš izboljšati ta članek.

27. aprila 1945 je Karl Renner na osvobojenem Dunaju iz predstav­nikov Avstrijske ljudske stranke, Socialistične stranke Avstrije in Komuni­stične stranke sestavil začasno vlado, ki je razglasila izjavo o neodvisnosti Avstrije. V Jugoslaviji je prevzela oblast Komunistična partija. Dne 8. maja 1945 so angleške vojaške enote zasedle Koroško. Isti dan so dospele na Koroško tudi enote Jugoslovanske armade, ki so morale na pritisk zahodnih zaveznikov 20. maja 1945 Koroško spet zapustiti. Dne 26. maja 1945 je Josip Broz-Tito v Ljubljani ponovil jugoslovanske teritori­alne zahteve do Avstrije in Italije v smislu programa Osvobodilne fronte, ki je vključeval zahteve po osvoboditvi in združitvi razkosanega slovenskega naroda. Celotna politika Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško je bila usmerjena v boj za pri­ključitev s Slovenci naseljenega ozemlja k Jugoslaviji. Polagoma so se obnovile predvojne organizacije koroških Slovencev in se ustanovile nove. Vse organizacije so delovale po smernicah in pod vplivom OF. Mohorjeva družba je bila do ustanovitve Narodnega sveta koroških Slovencev leta 1949 edina kulturno-politična organizacija, ki je usmerjala svojo dejavnost na osnovi krščan­skih načel, in edino politično predstavništvo med koroškimi Slovenci. Vodilne osebnosti OF so se ravnale po navodilih Komunistične partije Jugoslavije. Ko je začela Mohorjeva družba v Celovcu januarja 1946 z obnovitvenimi deli, je OF ostro napadla njene predstavnike in sodelavce, predvsem Valentina Podgorca in Janka Hornböcka.^{[navedi vir]}

Dne 28. januarja 1946 se je v Celovcu konstituiral prvi provizorični odbor Družbe po drugi svetovni vojni. Državna policija je prvi odbor vzela na znanje, hkrati pa je provizoričnemu odboru naročila razpis občnega zbora. Celovška škofija je odbor potrdila. Zelo važna glede nadaljnjega razvoja Mohorjeve družbe je bila odborova seja avgusta 1947, kjer se je odločalo o tem, ali bo Mohorjeva družba poživila svoje delovanje kot bratovščina z lastno tiskarno ali pa naj bi poleg bratovščine ustanovili samostojno tipografično zadrugo.

V pismu z dnem 13. julija 1948 , naslovljeno na škofa dr. Jožefa Kostnerja, omenja dr. Janko Hornböck, da je idejo o poživitvi delovanja Mohorjeve družbe po drugi svetovni vojni sprožil prelat dr. Rudolf Bluml. V takratnem času je bil politični razvoj koroških Slovencev popolnoma nejasen. Ena za drugo so slovenske predvojne organizacije prišle pod vpliv OF in tako se je ta polastila političnega monopola. Prelat dr. Rudolf Bluml je hotel zaradi tega Mohorjevo družbo zgraditi v močno versko-kulturno središče. Njegov predlog je bil na seji avgusta 1947 z večino glasov sprejet.

V zvezi z obnovo in poživitvijo delovanja Mohorjeve družbe po drugi svetovni vojni je govoril dr. Janko Hornböck, dolgoletni odbornik in ravnatelj Družbe sv. Mohorja v Celovcu, o pionirskem delu, ki ga je opravil Va­lentin Podgorc. Hiše Družbe so bile zaradi bomb poškodovane, glavno poslopje na Viktringer Ringu pa so imeli zasedeno Angleži in stranke. Ko je Mohorjeva družba začela delati, so bili napadi nanjo hudi, politično ozračje pa je bilo nejasno in negotovo. Podgorc je užival tako pri deželni vladi kot pri Angležih veliko zaupanje. Tako se je med letoma 1918 in 1920 kot po letu 1945 zavzemal za ohranitev južnega dela Koroške pri Avstriji. Vzrokov, zakaj se je Valentin Podgorc opredelil za Avstrijo, je gotovo več. Dejstvo je, da je bil velik avstrijski patriot; v nekaterih razpravah ga označujejo kot monarhista. V Avstro-Ogrski je videl državo z dolgoletno tradicijo, urejeno upravo in dobro socialno zaščito. Kot gospodarstvenik je trezno presojal o usodi južnokoroškega kmeta. Gospodarstvo južne Koroške je bilo od nekdaj tesno povezano z mestoma Celovec in Beljak. Ti gospodarski središči kmeč­ko prebivalstvo lahko doseže v kratkem času, medtem ko bi bila gospodarska središča Slovenije v primeru priključitve južne Koroške Jugoslaviji le težko dosegljiva.

Pri Podgorčevi odločitvi ne smemo prezreti, da je šlo za človeka, ki je bil tesno povezan z verskim, kulturnim, gospodarskim in social­nim gibanjem slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. Tedanjemu režimu v Jugoslaviji ni bilo prav, da bi se v Celovcu delo nekdaj osrednje versko-kulturne ustanove koroških Slovencev, Družbe sv. Mohorja, obnovilo. Z vrsto ukrepov je režim v Sloveniji to poskušal prepre­čiti. Tudi angleški vojaki so Mohorjev dom še naprej zasedali in vse privatne stranke in državni uradi so obdržali svoje stanovanjske pravice. Družba je morala vsem te pravice odkupiti.

Tudi za vrnitev tiskarniške in založniške koncesije se je Mohorjeva morala boriti. Mestne in deželne oblasti so se izgovarjale in tega niso hotele. Šele ko se je močno zavzel za povrnitev tiskarniške koncesije Mr. Sharp, vodja slovenske sekcije pri angleški upravi, je celovški magistrat končno izdal obrtno dovoljenje za tiskarno. Le težko si je predstavljati, kako bi se razvijalo kulturno življenje med Slovenci na Koroškem, če bi takrat Mohorjeva ne bila dobila vrnjene tiskarniške konce­sije. Tiskarna je začela obratovati leta 1951.

Komaj se je raznesla po Koroškem novica, da je Mohorjeva pričela delo­vati, se je oglasila OF. Celjska Mohorjeva naj bi poskrbela za svojo lastno knjigarno, da tako čim prej preplavi slovensko Koroško s svojimi knjigami in onemogoči kakršno koli samolastno izdajanje knjig celovške Mohorjeve družbe.

Ker je imel OF celjsko Mohorjevo za edino legitimno naslednico predvojne Mohorjeve družbe, je bil mnenja, da ima pravico do premoženja Mohorjeve v Celovcu le celjska Mohorjeva družba. Sledili so stalni napadi na Mohorjevo v Celovcu in obrekovanja v slovenskih listih na Koroškem in v Sloveniji. Kako velika je bila nejasnost med koroškimi Slovenci in kako močan je bil vpliv OF, je razvidno iz tega, da je bil tudi del koroških duhovnikov mnenja, da je pametneje, da Družba v Celovcu ne začenja s svojim delovanjem ter da naj prejema knjige iz Celja.

Večina koroških Slovencev je ravnanje OF v smislu komunistične ideolo­gije odklanjala. S svojo politiko je OF v povojnih letih napravila prvi korak k politični in ideološki diferenciaciji med koroškimi Slovenci. Ustanovitev Narodnega sveta koroških Slovencev je bila na tej poti le drugi, vendar lo­gični in neizogibni korak. Od srede decembra 1945 je naprej v Celovcu spet izhajal cerkveni list Nedelja. Januarja 1949 je začelo izhajati pri Mohorjevi družbi versko-kulturno glasilo Družina in dom. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do ustanovitve politične organizacije koroških Slovencev na osnovi krščanskih in demokratičnih načel. Narodni svet koroških Slovencev je bil ustanovljen 28. junija 1949.

Delo Družbe sv. Mohorja je uspešno napredovalo. Svoj knjižni dar in publikacije je Družba tiskala do leta 1951 v tiskarni Carinthia. Dne 1. avgusta 1951 je začela Mohorjeva tiskarna obratovati. Spre­jela je prve delavce in nastavljence ter opremila tiskarno z dodatnim inventar­jem in stroji. Od leta 1952 je tiskala tudi Naš tednik, glasilo Narodnega sveta koroških Slovencev.

Mohorjeva je tedaj vodila tiskarno, založbo, knjigarno in trgovino s papirjem, od 1953 pa še dijaške domove. V starem, danes obnovljenem poslopju Mohorjeve je 1954 Družba odprla dijaški dom za dekleta, ki so ga vodile (pozneje v Slomškovem domu) šolske sestre skoraj štirideset let. Dejansko so šolske sestre sogradile Mohorjevo. Slomškov dom je Mohorjeva zgradila potem, ko je leta 1966 kupila hišo na Ulici 10. oktobra.

Leta 1974 je škof dr. Jožef Kostner blagoslovil in odprl Slomškov dom. Že leta 1957, ko je Mohorjeva odprla dijaški dom za fante, je za vzgojitelje fantov pridobila salezijance. Če ne bi bilo teh dijaških domov Mohorjeve družbe, v začetku šolskega leta 1957/58 ne bi mogla začeti delovati Zvezna gimnazija in zvezna realna gimnazija za Slovence v Celovcu. Na Dunaju pa je pater Ivan Tomažič zgradil ob sodelovanju Mohorjeve visokošolski dom Korotan. Blizu slovenske gimnazije je kupila Mohorjeva družba zemljišče za nov fantovski dijaški dom. Tudi v Modestovem domu so prevzeli vzgojo fantov salezijanci. Leta 1998 je družba ta dom spet prodala. Mohorjeva družba je po 2. svetovni vojni močno razvila založniško dejavnost. Družba je štela v sedemdesetih letih okrog 8000 članov, od teh več kot 4000 na Koroškem. V osemdesetih letih je začelo število članov upadati. Leta 1994 jih je bilo na Koroškem le še približno 2500. Žal je ta pojav povezan tudi z nazadovanjem števila Slovencev, z asimilacijo, kateri so koroški Slovenci slej ko prej podvrženi.

Družba izdaja danes tako knjige v slovenščini kakor tudi v nemščini ter šolske knjige. Založba navezuje stike z drugimi avstrijskimi založbami, izdaja dela avstrijskih pisateljev v slovenskem pre­vodu, dela slovenskih pa v nemškem. Posebno uspešna je na področju izdajanja otroških in mladinskih knjig. Spremenjene razmere v Sloveniji so omogočile družbi v Celovcu odprtje lastnega predstavništva v Ljubljani.

V novejšem času izdaja Mohorjeva založba (Hermagoras-Verlag) v zbirki AUSTRIACA vrsto prevodov avstrijskih av­torjev v slovenščino, v zbirki SLOVENICA pa prevode slovenskih avtorjev v nemščino. Prevodi so izraz povezovalnega dela Mohorjeve družbe med obema narodoma na Koroškem ter med Avstrijo in Slovenijo. Leta 1994 je Mohorjeva založila izdala esej Vaclava Havla Živeti v resnici. Mohorjeva založba izdaja tudi dvo­jezične otroške slikanice in avdiomedije domačih zborov in skupin, sprožila je Omanovo ustanovo, ki oskrbuje delo umetnika, koroškega Slovenca Valentina Omana. V knjigarni redno prireja likovne razstave in literarne večere, na leto pa izda med 40 in 50 samostojnih naslovov. Zelo pomembno za razvoj slovenskega in dvojezičnega šolstva na Koro­škem je delo, ki ga opravlja Mohorjeva družba kot založba učnih knjig. Na Koroškem je slovenskega pouka na dvojezičnih osnovnih šolah, na glavnih in srednjih šolah deležnih okoli 3000 otrok. Učne knjige pripravljajo slovenski učitelji predvsem v delovnih skup­nostih. Ker je učni jezik na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu sloven­ski, je bilo treba pripraviti za to šolo učbenike v slovenskem jeziku za latinščino, zgodovino, verouk, predvsem pa ustrezne knjige za pouk slovenščine za vse razrede slovenske gimnazije. Naklade teh knjig so seveda majhne, zato je tiskanje za Mohorjevo povezano z velikimi stroški. Z ustanovitvijo Dvojezične trgovske akademije v Celovcu in Višje šole za gospodarske po­klice v Šentpetru v Rožu je prevzela Mohorjeva družba kot založba učnih knjig dodatne naloge. Ob navzočnosti uglednih predstavnikov kulturnega, političnega in cerk­venega življenja je 28. oktobra 1994 odprl tedanji avstrijski minister za znanost, dr. Busek, obnovlje­ni visokošolski dom Korotan na Dunaju. Leta 2009 je študentski dom prevzela Republika Slovenija. Mohorjeva je morala prodati Modestov dom leta 1998 – domsko dejavnost so premestili v prostore nekdanjega dekliškega dijaškega doma. Obnovljeni Slomškov dom je odprl svoja vrata z začetkom šolskega leta 1999/2000.

• Mohorjeva družba