S predajo zadnjih gruzijskih princev mongolski general Čormagan zaključi z osvajanjem Transkavkazije.
Invazija na Tibet: mongolski general Godan Kan[1] vpade s tremi tumni [2] v Tibet. Ni povsem jasno, zakaj so Mongoli zasedli sicer geografsko neprijazni in nestrateški Tibet. Razlog je verjetno neplačilo tributa.
Mongolska princa Büri[3] in Güyük[4] užalita Batu Kana[5]. Vrhovni kan Ögedej ju odpokliče iz Evrope v Mongolijo, kjer ju ostro okara.
Mongolsko zavzetje Kijeva. Dediči Kijevske Rusije so zdaj ostali le še Kraljevina Galicija in Novgorodska republika.
Galicijski kralj Daniel osvoji politično nezasedeni Kijev. Da bi mesto ubranil pred Mongoli, ga prepusti svojemu vojvodi Dimitriju.
6. december - Po tednu dni obleganja Mongoli pod poveljstvom Batu kana zavzamejo Kijev.
Po zavzetju Kijeva nemudoma sledi ofenziva na Poljsko. Ofenzivo vodi Orda Kan[6] z zgolj enim tumnom[7]. Glavni namen invazije je, da si Mongoli zavarujejo bok ob prihajajoči invaziji na Ogrsko. 1241 ↔
Križarska vojna baronov 1239-1241
Navarski kralj Teobald I. se sporazume z ajubidskim egiptovskim sultanom Al-Adilom II. in damaščanskim vladarjem As-Salihom Ismailom, ki v zameno za mir predata križarjem vsak nekaj ozemlja. Al-Adil II. strateški Askalon, As-Salih Ismail razširi tamponsko cono v svojo škodo in preda za krščanstvo pomembna sveta mesta, Betlehem, Nazaret in večino Galileje.
Jeruzalemsko kraljestvo se brez boja razširi skoraj do meja pred tretjo križarsko vojno (←1186). Razlika je, da je večina utrdb razrušenih in so zato priključene pokrajine praktično nebranljive.
september - Ker meni, da je dosegel svoje, se Teobald I. vrne v Evropo. Križarji so nad Teobaldovimi diplomatskimi pridobitvami razočarani. ↓
oktober → Nedolgo po Teobaldovem odhodu v Sveto deželo prispe angleški grof Rihard Cornwallski[8], eden takrat najbogatejših Evropejcev. Tudi ta zavzame diplomatsko držo in začne s pogajanji za izpustitev vojnih ujetnikov. 1241 ↔
→ Egiptovski dvor je nezadovoljen z vladanjem sultana Al-Adila II., ki je bil popustljiv do križarjev, hkrati pa se je izkazal za nesposobnega vladarja. Prestol ponudi Al-Malik al-Salihu. ↓
junij → Al-Malik al-Salih triumfalno vstopi v Kairo in se polasti prestola. Brata in odstavljenega sultana Al-Adila II. vrže v temnico. Ker je položaj novega sultana daleč od zavarovanega in nanj prežijo morilci, se zapre v citadelo.
julij - Damaščanski sultan As-Salih Ismail in Rihard Cornwallski (po pooblastilu voditelja križarjev Teobalda I. Navarskega) ratificirata mirovni sporazum in predajo obmejnega pasu Jeruzalemski kraljevini. As-Salih Ismail želi križarje uporabiti proti Egiptu, kjer ga je prehitel njegov brat in rival Al-Malik al-Salih. Prav tako se pobota s keraškim emirjem An-Nasirjem Davudom, ki je nespametno izpustil Al-Malika iz ujetništva.
Al-Malik ukaže na tržnici kupiti okoli tisoč sužnjev iz ljudstva Kipčakov. Mongolska osvajanja so z neizmerno ponudbo znižala ceno sužnjev. Kupljene sužnje ukaže nato izuriti v elitne vojščake - mameluke. 1244 ↔
Ostalo
10. april - Bretonski vojvoda Ivan I. iz svoje vojvodine izžene jude.
24. maj - S smrtjo norveškega vojvode Skuleja Bordssona, zadnjega rivalskega upravičenca do norveške krone, ki je poskušal odstraniti kralja Hakona IV., se na Norveškem konča več kot stoletno obdobje političnega nasilja in nestabilnosti.
Bitka pri Nevi: vikinški časi Švedov so nepreklicno minuli.
15. julij - Bitka na Nevi: Novgorodci pod vodstvom Aleksandra Nevskega premagajo mnogo močnejšo švedsko invazijsko armado. Švedi se poskušajo polastiti trgovske postojanke ob ustju reke Neva in donosnih trgovskih poti proti vzhodu. Novgorodski bojarji se zaradi zmage mladega Aleksandra Nevskega počutijo ogroženi in ga zato izženejo. 1241 ↔
14. december - Rimsko-nemški cesar Friderik II. podeli švicarskim kantonom Schwyz, Uri in Unterwald cesarske svoboščine ter s tem postavi temelje kasnejše švicarske samostojnosti.
Rimsko-nemškemu cesarju Frideriku II. spodeleti obleganje Rima oziroma priložnost, da bi zajel papeža Gregorja IX. in ga prisilil v svoj diktat. Nato se usmeri proti severu v papeško Emilijo-Romanjo, ker z vojsko zavzame ali pa po mirni poti na svojo stran z raznimi privilegiji pridobi več mest. 1241 ↔
Friderik II. spiše ornitološko delo »Umetnost lovljenja s pticami« (De arte venandi cum avibus).
Papež Gregor IX. da ukaz o zaplembi in uničenju vseh izvodov Talmuda, češ da je protikrščanski. Razen v Franciji širom Evrope papeški ukaz ignorirajo. Francoski kralj Ludvik IX. ukaže javen disput med tožnikom in bivšim judom Nikolajem Doninom ter štirimi rabini, ki zastopajo kolektivno obtožene jude. Disput je vnaprej zrežiran v škodo judov in širom Francije se začne sežiganje izvodov Talmuda.
Latinski cesar Baldvin II. se po več letih zbiranja sredstev vrne domov v Konstantinopel, okrepljen z mogočno 60.000 glavo vojsko. Ob prihodu se da kronati za latinskega cesarja cesarstva, ki je skrčeno na obzidje mesta Konstantinopel z nekaj eksklavami v Marmarskem morju. S to trudoma zbrano (in plačano) vojsko razen ene nove postojanke ne osvoji ničesar več.
Upor islamske ločine alevitov v Sultanatu Rum doseže kritične razsežnosti. Lokalni voditelji sicer zatrejo upor, a nezadovoljni z vodenjem sultanata razpihajo še večji upor proti sultanu Kejhosrovu II.1242 ↔
Umorjenega marinidskega sultana Usmana I., ki ga je umoril en od krščanskih sužnjev, nasledi mlajši brat Muhamad I., ki nadaljuje s preganjanjem zadnjih ostankov Almohadov.
Angleški učenjak Roger Bacon magistrira na Univerzi v Oxfordu (ali v Parizu).
Voditelj dominikancev Rajmond iz Penyaforta doseže prenovitev pravil z možnostjo odstopa od funkcije voditelja (velikega generala) in nemudoma odstopi od voditeljske funkcije. Za novega voditelja je izvoljen nemški dominikanec Ivan iz Wildeshausena.
Laični neformalni redovniški red Begardov in Begin šteje v Kölnu okoli 2000 članov.
Pariška univerza izda novo izdajo Svetega pisma, s katero postavi še danes veljavno formo delitev in oštevilčenj.
.png)
