30. marec - Invazijska angleška armada pod vodstvom kralja Edvarda I. Dolgokrakega zavzame škotsko obmejno trgovsko mesto Berwick in pomori celotno njegovo prebivalstvo, okoli 30.000 mož, žena in otrok, vključno s tistimi, ki so se zatekli v cerkve. Po pokolu se Edvard I. nato usmeri na grad Dunbar, ki je od Berwicka oddaljen nekaj kilometrov.
5. april - Škotski kralj John Balliol prekliče prisego angleškemu kralju Edvardu I.
Škotski kralj John Balliol je dovil vzdevek Toom Tabard, Prazni grb.
27. april - Bitka za Dunbar: odločujoča zmaga Angležev nad Škoti, ki pa je za razliko od prejšnjega brutalnega pokola izbojevana taktično in nekrvavo, kar ima za posledico veliko število škotskih vojnih ujetnikov.[1] Poraženi škotski kralj beži proti severu Škotske.
Da bi si kralj Edvard I. dobil v Flandriji zaveznike, v njihova pristanišča preseli trgovino z volno, kar močno ujezi Holandce, dotedanje koristnike angleške trgovine z volno. Holandski grof Florijan V. se zato postavi na stran Francije (in Škotske) proti Angliji (in Flandriji). Edvard I. predlaga flandrijskemu grofu Gvidu Dampierrejeu, da Florijana preprosto ugrabi na katerem od lovov. ↓
27. junij → Flandrijci ujamejo brezskrbnega holandskega grofa Florijana V., ki je s (pre)majhnim spremstvom lovil divjad. Lokalni prebivalci poskušajo zaščititi grofa Florijana, a ga ugrabitelji v paniki umorijo in pobegnejo.
8. julija je nečastno javno ponižan in prisiljen abdicirati;
do konca leta - Edvard I. zapre Johna Balliola v londonski Tower z ostalimi pomembnejšimi škotskimi vojnimi ujetniki. Manj pomembni vojni ujetniki so zaprti po ostalih angleških gradovih. V nadaljevanju leta angleška vojska čisti posamezna uporna gnezda. 1297 ↔
22. avgust - Edvard I. določi grofa Surreyja Johna de Warenna za upravnika Škotske. Že po nekaj mesečnem opravljanju svojih dolžnosti zapusti Škotsko in se kralju potoži, da je svojo nalogo opustil zaradi nezdravega vremena. 1297 ↔
Ostalo
15. januar - Catania, Sicilija: potem ko sicilski regent in aragonski princ Friderik uvidi, da se je njegov brat in kralj Jakob[2] uklonil diktatu papeža Bonifacija VIII. in francoskega kralja Filipa IV., se da sam preko moči sicilskega parlamenta izvoliti za novega sicilskega kralja.
5. februar - Papež Bonifacij VIII. izda bulo Clericis laicos, v kateri obsodi enostransko obdavčevanje cerkve s strani posvetnih oblasti. Bula je uperjena predvsem proti angleškemu in francoskemu kralju, ki sta na ta način financirala drago vojno drug proti drugemu.
8. februar - Umorjen je poljski kralj Premislav II.. Ker si viri nasprotujejo, ni povsem gotovo, kdo ga je umoril. Osumljenec je predvsem brandenburški mejni grof Oton V. s spremstvom. Drugi osumljenci so poljske plemiške družine.
25. marec - Palermo, Sicilija: kronanje Friderika III. za novega sicilskega kralja. S tem dejanjem si poleg papeža in Francozov nakoplje novega sovražnika - svojega brata Jakoba II. Aragonskega.
Umre sardinski vladar Gallure[3]Nino Visconti, ki pa so ga pred tem že nadvladali Pisanci. S tem se konča obstoj sardinske žepne kraljevine Gallura, ki ostane v rokah Pisancev do leta → 1324.
Rekonkvista: ponoven poskus zavzetja kastiljske Tarife s strani Marinidov, tokrat v zavezništvu s problematičnim kastiljskim princem Ivanom.
Začasna osamosvojitev Kraljevine León: kastiljski princ Ivan izkoristi šibko oblast starejšega brata Ferdinanda IV. in se okliče za kralja Leóna, Galicije in Sevilje. 1301 ↔
Umrlega markiza severno italijanske marke Saluzzo Tomaža I. nasledi sin Manfred IV.
Delitev Vojvodine Saške na Saška-Lauenburg in Saška-Wittenberg.
Riga, Livonija: meščani Rige se upro nemškemu viteškemu redu, oziroma njihovemu avtonomemnu delu livonskemu redu, ki je vladal Livoniji. Za pomoč se obrnejo na južne (poganske) sosede Litvance, ki so se z nemškim redom uspešno spopadali z juga proti Križnikom in s severa proti njihovi avtonomni veji Livonskemu redu. Upornim meščanom se pridruži tudi nadškof Rige Janez III.1298 ↔
Zlata horda: začetek spora med de facto vladarjem Zlate Horde Nogaj Kanom in njegovim nastavljencem de iure kanom Tohto, ki vodi v državljansko vojno med obema.
Kilikijska Armenija: regent Sempad izvede državni udar in aretira kralja Torosa III. ter upokojenega kralja Hetuma II. po vrnitvi iz Konstantinopla. Hetuma, ki ga šteje za sebi nevarnejšega, ukaže oslepiti, oba pa nato zapre v temnico. 1297 ↔
Egipt: sesuto gospodarstvo, epidemije in favoriziranje mongolskih beguncev so razlog, da se znajde na udaru nezadovoljstva mameluški sultan mongolskega rodu Al-Adil Kitbuga. Nasledi ga guverner in voditelj upora Ladžin. 1299 ↔
Kitajski diplomat Zhou Daguan, ki je v službi velikega kana Temürja, prispe v kmersko prestolnico Angkor, kjer ostane leto dni na dvoru kralja Indravarmana III.. Ves ta čas beleži opažanja, ki kasneje tvorijo delo "Običaji Kambodže".
↑To je edina bitka prve faze vojne (1296), v kateri so se Škoti zoperstavili z vojsko.
↑kot aragonski kralj Jakob II., kot sicilski Jakob I.
↑Gallura je ena od štirih de facto samostojnih žepnih kraljevin na Sardiniji, ki so jih vodili nasledniki bizantinskih upravnikov oziroma sodnikov (it. giudice)
