Čerkezi (čerkeško Адыгэхэр, Adigeher) so kavkaško ljudstvo, ki živi večinoma v Turčiji, Rusiji, Jordaniji in Siriji. V preteklosti se je ime Čerkezi nanašalo na dvanajst čerkeških, deset zahodnočerkeških (adigejskih) in dve vzhodnočerkeški (kabardinski) plemeni. Po ustanovitvi Sovjetske zveze so bila čerkeška plemena razvrščena v štiri skupine, odvisno od upravne enote, v kateri so živela: Čerkeze (večinoma Beslenejce), Kabardince (samo Kabardinci), Adigejce (vsa zahodna plemena, razen Šapsugov) in Šapsuge (samo Šapsugi). Čerkezi so večinoma muslimani in govorijo čerkeški jezik, ki spada v severozahodno kavkaško družino jezikov. Po svetu živi približno 4.000.000 Čerkezov.
Etnonimi
Čerkeški endonim Adigejci se v najširšem smislu nanaša na vseh dvanajst, v ožjem pa deset zahodnih čerkeških plemen. Ime Adigejci je najverjetneje sestavljeno iz besed ate – višina in gei – morje, kar bi lahko pomenilo ljudstvo v planinah ob morju ali ljudstvo med dvema morjema.[20][21]
Eksonim Čerkez izhaja iz polatinjene besede Sirasi, grškega imena regije, kjer so živeli. Kasneje so jih Hazari imenovali Širkes, Turki Čerkes, Rusi pa Čerkesi.[22]
Po ustanovitvi Sovjetske zveze so Čerkeze kljub zavesti, da pripadajo enemu ljudstvu, razdelili v štiri skupine: [23]
Čerkezi (Čerkezi Beslenejci), Čerkezi iz Karačaj-Čerkezije, ki so večinoma Beslenejci
Adigejci (vsa zahodna čerkeška plemena razen Šapsugov, Čerkezi iz Kubanske regije, v kateri sta Adigeja in Krasnodarski okraj.
Šapsugi, Čerkezi iz nekdanjega Šapsuškega nacionalnega rajona, sedanjega Tuapsinskega in Lazarevskega rajona, enega od štirih mestnih rajonov v okviru mesta Soči v Krasnodarskem okraju.
Plemena
Zahodnočerkeška plemena (Adigejci):
Žanejevci
Natuhaji (Natuhajci)
Šapsugi
Hatukaji (Hatukajci)
Bžedugi
Abadzehi
Temirgoji (Temirgojci, Temirgojevci)
Mamhegi
Jegerukajevci
Ubihi
Vzhodnočerkeška (Kabardinci):
Kabardinci (Kabardi, Kabardini)
Beslenejci (Beslenejevci, Besleneji)
Jezik
Družinsko drevo čerkeških narečij
Čerkeški jezik je narečni kontinuum. Na osnovi dveh čerkeških narečij sta nastala dva knjižna jezika: adigejski, ki je uradni jezik v Adigeji, in kabardinski, ki je uradni jezik v Karačaj-Čerkeziji in Kabardino-Balkariji.
Čerkeški narečni kontinuum, tj. adigejski in kabardinski književni jezik, ubiški jezik in dva abazginska jezika (abhaški in abazinski) tvorijo severozahodno kavkaško družino jezikov, ki je znana tudi kot abhaško-adigejska, zahodnokavkaška ali pontska družina jezikov.
Čerkeški narečni kontinuum:
zahodnočerkeški (adigejski)
Črnomorska narečja
žanejevsko narečje
natuhajsko narečje
šapsuško narečje
severnošapsuško podnarečje
temirgojsko podnarečje
južnošapsuško podnarečje
kfarkamsko podnarečje, ki se govori v vasi Kfar Kama v Izraelu
hakuško podnarečje
kubanska narečja
bžeduško narečje, ki se govori v Adigeji in mestu Biga v Turčiji
temirgojsko narečje, ki se govori v Adigeji
abadzeško narečje, ki se govori v Rehaniji v Izraelu in na Golanskem višavju v Siriji **** mahmeško narečje
jegerukajsko narečje
hatukajsko narečje
mekvaško narečje
vzhodnočerkeški (kabardinski)
kabardinska narečja
zahodnokabardinsko narečje
kubansko podnarečje
kubansko-zelenuško podnarečje
srednjekabardinsko narečje
baksansko podnarečje
malkansko podnarečje
vzhodnokabardinsko narečje
tereško podnarečje
mozdoško podnarečje
severnokabardinsko narečje
mulkansko podnarečje
zapariško podnarečje
beslenejsko narečje, ki se govori v Karačaj-Čerkeziji
V Rusiji živijo Čerkezi (Čerkezi Beslenejci) večinoma v avtonomni republiki Čerkeziji, v kateri tvorijo 12 % prebivalstva in so za Karačajci (41%) in Rusi (32%) tretji najštevilčnejši narod. Kabardinci v Rusiji živijo večinoma v avtonomni republiki Kabardino-Balkariji, v kateri imajo s 57 % absolutno etnično večino. Največ Šapsugov v Rusiji živi v Krasnodarskem okraju, največ Adigejcev pa v avtonomni republiki Adigeji, v kateri so s 25,8 % za Rusi (63,6%) drug najštevilčnejši narod.
Ocenjuje se, da drugod po svetu živi več kot 4.000.000, po nekih ocenah celo 8.000.000 Čerkezov. Po oceni Organizacije nepredstavljenih ljudstev in narodov je na začetku 1990. let v diaspori (izven treh ruskih avtonomnih republik) v več kot petdeset državah živelo okrog 3.700.000 Čerkezov,[24] od tega okrog 2.000.000 v Turčiji,[24][25] v Levantu (Sirija in Jordanija) in Mezopotamiji (Irak) okrog 300.000[24] in v Zahodni Evropi in Združenih državah Amerike okrog 50.000.[24] V Rusiji je bilo leta 2010 skupno 718.727 Čerkezov, od tega 73.184 Čerkezov Beslenajcev, 516.826 Kabardincev, 124.835 Adigejcev in 3.882 Šapsugov.[26]
Zgodovina
Srednji vek
V 3.-5. stoletju n. št. se je pod vplivom Bizantinskega cesarstva po celem Kavkazu razširilo krščanstvo[27][28] V tem času so začeli krščanstvo za svojo vero sprejemati tudi Čerkezi, vendar so v njem obdržali nekaj svojih tradicionalnih verovanj.
V 5. stoletju so Čerkezijo osvajali različni osvajalci, najprej (turški) Bolgari iz step osrednje Azije. Bolgarska država s prestolnico Fanagorija je doživela svoj višek med letoma 632 in 668. V drugi polovici 7. stoletja so bolgarsko državo na Kavkazu uničili Hazari. Del Bolgarov pod Asparuhovim vodstvom je odšel na zahod in se naselil v porečju Donave, kjer so ustanovili Prvo bolgarsko cesarstvo.[29] Po razpadu hazarske države so se Hazari konec 10. stoletja znašli v Alanskem kraljestvu.
V 17. stoletju je pod vplivom Krimskega Kanata in Osmanskega cesarstva večina Čerkezov prestopila v islam.[30] Islamizacija se je v manjšem obsegu dogajala že prej. Del islamiziranih Čerkezov je bilo med suženjskimi vojaki mameluki. Med vladavino Safavidov in Kadžarjev se je velik del Čerkezov preselil v Perzijo, kjer so nekateri postali suženjski vojaki gulami, drugi pa obrtniki in poljedelci. Velik del safavidskega plemstva je bil čerkeškega porekla.
Rusko osvajanje Kavkaza
Smeri selitve Čerkezov iz Rusije v Osmansko cesarstvo
V 8. In 19. stoletju so se za prevlado nad Kavkazom vojskovale Rusija, Perzija in Turčija. V tem času je bila vrsta vojn: prva rusko-perzijska vojna (1722—1723), rusko-turška vojna (1768—1774), druga rusko-perzijska vojna (1796), tretja rusko-perzijska vojna (1804-1813), rusko-turška vojna (1806—1812), četrta rusko-perzijska vojna (1826—1828) in rusko-turška vojna (1828-1829). Po četrti rusko-perzijski vojni in rusko-turški vojni (1828—1829) je Rusija dokončno izrinila Perzijo in Turčijo s Kavkaza in vzpostavila popolno oblast na njegovem jugu. Na severnem Kavkazu je leta 1817 do 1864 trajala vojna med Rusijo in domorodci. Kavkaška vojna je skupno ime za čerkeško-rusko vojno (1817-1864), ki je bila del čerkeško-ruske vojne (1763-1864) na severozahodu Kavkaza, in muridske vojne (1830-1859) na severovzhodu Kavkaza. Med vojno je bil srednji del Kavkaza okrog gruzijske vojaške ceste, ki spaja Tbilisi in Vladikavkaz, pod rusko oblastjo. V čerkeško-ruski vojni so Rusi bojevali proti Čerkezom in Abhazom, v muridski vojni pa proti Čečenom in dagestanskim ljudstvom. Muridska vojna se je končala s predajo imama Čamila 25. avgusta 1859, medtem ko je čečensko-ruska vojna trajala do leta 1864. Zadnja bitka se je zgodila 27. maja 1864. Vojna se je končala 2. junija 1864, ko so čerkeški voditelji prisegli zvestobo rukemu carju Aleksandru II.
Proti koncu vojne in po njej je velika večina Čerkezov zaradi čerkeškega genocida zapustila Rusijo in odšla v Osmansko cesarsto, manjše število pa v Perzijo. Veliko ruskih, kavkaških in zahodnih zgodovinarjev se strinja, da je v 1860. letih Rusijo zapustilo okrog 500.000 Čerkezov.[31] Osmansko cesarstvo je brez zadržkov sprejelo vse tiste, ki niso želeli biti podložniki krščanskega vladarja.[32][33] Čerkeze je naseljevalo v obmejna področja cesarstva, ker je želelo z njimi okrepiti svoje meje. Del Čerkezov, ki so ostali v Rusiji, se je preselil v dolino na levem bregu reke Kuban.
Čerkezi v diaspori
Večina Čerkezov zdaj živi v Turčiji, največ okrog mesta Samsun ob Črnem morju, v okolici turške prestolnice Ankare in v okolici mesta Kayseri, na zahodu pa v okolici Istanbula.
Čerkezi, katere je Osmansko cesarstvo naselilo v obmejnih področjih, so se po razpadu cesarstva znašli v več državah.
Sirija. Večina Čerkezov živi na Golanski planoti, kjer so bili do šestdnevne vojne najštevilčnejša etnična skupina. Njihovo najpomemnejše mesto je bila Kuneitra.
Izrael. V Izraelu so Čerkezi sprva živeli v treh naseljih: Kfar Kama, Rehanijia in Hadera. Po izbruhu epidemije malarije je bila Hadera zapuščena. Čerkezi so kljub temu, da so muslimani suniti, lojalni Izraelu.
Jordanija. Čerkezi so imeli pomembno vlogo v zgodovini Jordanije. Veliko jih je imelo pomembne položaje v jordanski državni upravi. Said Al Mufti, na primer, je bil prejšnji predsednik jordanske vlade. V jordanski vladi je običajno vsaj en minister Čerkez. Veliko Čerkezov je visokih vojaških častnikov. Tvorijo tudi dvorno hašemitsko častno stražo.
Irak. Čerkezi so se v Irak selili v dveh valovih. V prvem so prišli neposredno iz Čerkezije, v drugem pa z Balkana. Naselili so se po celem Iraku. Največ jih je v Bagdadu, Kirkuku, provinci Dijala in Faludži.
Čerkezi na Balkanu
Turki so veliko Čerkezov naselili tudi na Balkanu, na Kosovu okrog 40.000. V srbsko-turški vojni 1877-1878 je približno 10.000 Čerkezov sodelovalo v borbah proti srbski vojski. Večina se je pred Srbi umaknila, po balkanskih vojni 1912-1913 pa se je večina odselila v Turčijo. V drugi svetovni vojni so Nemci iz ujetih vojakov Rdeče armade ustanovili kvislinške enote, ki so se borile proti jugoslovanskim partizanom. Ljudje so jih pogosto imenovali Čerkezi, čeprav so bili v njih v manjšini.[34]
↑Alankuş, Sevda (1999). Taymaz, Erol (ur.). Kültürel-Etnik Kimlikler ve Çerkesler. Ankara, Turkey: Kafder Yayınları.
↑Alankuş, Sevda; Taymaz, Erol (2009). »The Formation of a Circassian Diaspora in Turkey«. Adyghe (Cherkess) in the 19th Century: Problems of War and Peace. Adygea, Russia: Maikop State Technology University. str. 2. Pridobljeno 4. maja 2016.
↑ 9,09,19,29,39,49,59,6 Russian Federation Federal State Statistics Service (FSSS) (2010). "Всероссийская перепись 2010, Материалы. Табл. 7. Национальный состав населения по субъектам Российской Федерации" [All-Russian Census 2010, Materials. Table 7. National Composition of the Populations on the Subjects of the Russian Federation] (Press release). Moskva.
↑»Syrian Circassians returning to Russia's Caucasus region«. TRTWorld. TRTWorld and agencies. 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. junija 2016. Pridobljeno 8. maja 2016. Currently, approximately 80,000 ethnic Circassians live in Syria after their ancestors were forced out of the northern Caucasus by Russians between 1863 and 1867.
↑Lopes, Tiago André Ferreira. »The Offspring of the Arab Spring«(PDF). Strategic Outlook. Observatory for Human Security (OSH). Arhivirano iz prvotnega spletišča(PDF) dne 26. julija 2019. Pridobljeno 16. junija 2013.
↑Čerkesы//Čagan — Эks-le-Ben. — M. : Sovetskaя эnciklopediя, 1978. — (Bolьšaя sovetskaя эnciklopediя : v 30 t. / gl. red. A. M. Prohorov ; 1969—1978, t. 29).
↑S.A. Arutyunov. Conclusion of the Russian Academy of Sciences on the ethnonym "Circassian" and the toponym "Circassia." 25. maj 2010.
↑ 24,024,124,224,3Unrepresented Nations and Peoples Organization (1998). Mullen, Christopher A.; Ryan, J. Atticus, ur. Yearbook 1997. The Hague: Kluwer Law International. str. 67—69. ISBN 90-411-1022-4.
↑Danver, Steven L. (2015). Native Peoples of the World: An Encyclopedia of Groups, Cultures and Contemporary Issues. Routledge. str. 528. ISBN 978-1317464006.
Spencer, Edmund. Travels in the Western Caucasus, including a Tour through Imeritia, Mingrelia, Turkey, Moldavia, Galicia, Silesia, and Moravia in 1836. London, H. Colburn, 1838.
Loewe, Louis. A Dictionary of the Circassian Language: in Two Parts: English-Circassian-Turkish, and Circassian-English-Turkish. London, Bell, 1854.
Latham, R. G. (1862). Elements of Comparative Philology. London, Walton and Maberly. [1]
Latham, R. G. (1859). Descriptive Ethnology. London, J. Van Voorst. [2]
Minahan, James. One Europe, Many Nations: a Historical Dictionary of European National Groups. Westport, ZDA, Greenwood, 2000.
Golden, Peter B. (2001b). Nomads and Sedentary societies in Eurasia, str. 71–115. V Adas, Michael. Agricultural and Pastoral Societies in Ancient and Classical History. Critical Perspectives on the Past Series. American Historical Association. Temple University Press. ISBN 978-1-56639-832-9. [3]
Henze, Paul B. 1992. Circassian resistance to Russia. V Bennigsen Broxup, Marie, urednica, The North Caucasus Barrier: The Russian Advance Towards The Muslim World. London: C Hurst & Co.
Shenfield, Stephen D. 1999. The Circassians: a forgotten genocide?. V Levene, Mark in Roberts, Penny, urednika, The massacre in history. Oxford and New York: Berghahn Books. Series: War and Genocide
