Cirilica je naslednica glagolice, pisave, ki sta jo v 9. stoletju razvila menihaCiril in Metod, da bi Sveto pismo približala slovanskim ljudstvom na Balkanskem polotoku. Črke glagolice so precej zapletene, zato so jo učenci Cirila in Metoda v glavnem nehali uporabljati. Glagolica se je ohranila le v zahodnem delu balkanskega polotoka - na ozemlju današnje Slovenije in Hrvaške. Drugod je glagolico nadomestila cirilica. Oblika večine črk cirilice izvira iz grške pisave, nekatere črke pa so ohranile svojo glagoliško podobo (npr. šumniki, ki jih grška pisava ne pozna). S svojim imenom cirilica zaznamuje prispevek sv. Cirila pri ustvarjanju glagolice in s tem posredno cirilice.
Nekatere črke cirilice so enake kot v latinici. Ločiti je treba »prave prijatelje«, tj. črke, ki imajo tudi enako ali podobno glasovno vrednost, in lažne prijatelje, tj. črke, ki so po izgledu podobne, a imajo drugačno glasovno vrednost. Pravi prijatelji so cirilske črke: A, E, K, M, O, T ter I in J (kjer jih uporabljajo). Lažni prijatelji pa so črke: B, H, P, C, Y in X.
Opomba: Oznaka (dvočrkje, dvoznačje) pomeni, da se črki v bosanskem, hrvaškem in srbskem jeziku upoštevata kot neločljiva enota, na primer pri vpisovanju v okenca križank ali pri navpičnem izpisovanju besed na oglasnih tablah. V slovenščini se te skupine znakov ne upoštevajo kot dvočrkja, ampak kot posamezne črke.