Vzhodne Alpe je ime za vzhodno polovico Alp, navadno opredeljeno kot območje, vzhodno od črte Bodenskega jezera in alpske doline Rena vse do prelaza Splügen v alpskem razvodju in vzdolž po reki Liro do Komskega jezera na jugu. Vrhovi in gorski prelazi so nižji v primerjavi z Zahodnimi Alpami, medtem ko je razpon širši in manj zakrivljen.
Najvišja gora Vzhodnih Alp je Piz Bernina s 4049 m, v skupini Bernina Zahodnih Retijskih Alp v Švici.[2] Edini štiritisočak na območju, njegovo ime izhaja od prelaza Bernina, je leta 1850 prvi osvojil Johann Coaz. Kamnine ki sestavljajo Piz Bernino so diorit in gabro, medtem ko je masiv na splošno sestavljen iz granita (Piz Corvatsch, Piz Palu).[3] Poleg drugih vrhov v območju Bernine, je naslednji najvišji vrh Ortler s 3905 m na italijanskem Južnem Tirolskem in tretji vrh Großglockner s 3798 m, najvišja gora Avstrije. Območje okoli Großglocknerja in sosednji ledenik Pastirica spada med posebna območja varstva v okviru narodnega parka Visoke Ture od leta 1986.[4]
Platteinspitze v Lechtalskih Alpah
Gora Sulzfluh je dobro obiskana in se nahaja v območju pogorja Rätikon, na meji med Avstrijo in Švico. Na vzhodni strani je planinska pot[5], ki omogoča tudi običajnim gornikom dosego 2817 metrov visokega vrha. V apneniških gorah obstaja šest znanih jam dolžine med 800 in 3000 m ali več, vse z vhodi na vzhodni strani v Švici.[6]
Grauspitz (Vorder Grauspitze ali Vorder Grauspitz na nekaterih zemljevidih) je najvišji vrh v Rätikonu in se nahaja na meji med Lihtenštajnom in Švico.
Pogorje Rätikon, v osrednjih in vzhodnih Alpah se imenuje po Retija.
Samo približno 30% Graubündena obsega obdelovalne površine, gozdovi pa pokrivajo približno petino celotne površine. [7] Kanton je popolnoma gorat, obsega pogorja med dolinama rek Ren in Inn. V jugovzhodnem delu leži edini uradni Švicarski narodni park. V severnem delu so se gore oblikovale kot del nariva, ki je bil v letu 2008 razglašen za geološko posebnost na Unescovem seznamu svetovne dediščine pod imenom švicarski Tektonski nariv Sardona. Še en biosferni rezervat je Biosfera Val Müstair v bližini prej omenjenega parka, medtem ko je naravni rezervat Ela eden izmed regionalnih parkov.
Razdelitev
AVE razdelitev Vzhodnih Alp:
Severne apneniške Alpe
Osrednje vzhodne Alpe
Južne apneniške Alpe
Zahodne apneniške Alpe
Geomorfologija
Pogorja so razdeljena po več globoko razcepljenih rečnih dolinah, večinoma potekajo v smeri vzhod - zahod, ob rekah Inn, Salzach, Aniža, Adiža, Drava in Mura. Po tradicionalni klasifikaciji Alpine Club-a, ki jo pogosto uporabljajo avstrijski in nemški planinci, te gorske verige obsegajo več deset manjših gorskih skupin, vsaka dodeljena enemu od štirih večjih območij:
Severne apneniške Alpe
Srednje in vzhodne Alpe
Južne apneniške Alpe
Zahodne apneniške Alpe
Švicarska planinska zveza (SAC) ima nekoliko drugačno razvrstitev teh območjih, ki temelji na političnih mejah v kantonu Graubünden. V Italiji je precej pogost Partizione delle Alpi koncept iz leta 1926. V zadnjem času vse nadomešča razdelitev po SOIUSA, ki poskuša združiti različne pristope. V uporabi so tudi drugi posebni, predvsem hidrografski dogovori.
Švicarski pokrov (Helveticum, francosko: Dauphiné), s svojimi glavnimi grebeni v zahodnih Alpah. Sestavljeni so predvsem iz krednih in paleogenskih sedimentnih kamnin v več gubah.
Sistem Vzhodnih Alp: severne apneniške Alpe, zgrajene iz mezozojskih (triasnih) kamnin, paleozojskihskrilavcev (Kitzbühel in Salzburške skrilaste Alpe) in območje metamorfnih sedimentov, kot tudi kristalinske centralne vzhodne Alpe, predkambrijski in paleozojski ostanki glavnih narivov.
