Vojna prve koalicije
Del Francoske revolucionarne vojne in Koalicijske vojne
Kliknite sliko, da naložite ustrezen članek. Od leve proti desni, zgoraj navzdol:: Bitke pri Valmyju, Toulonu, Fleurusu, Quiberonu, Arcole in Mantovi
Datum 20. april 1792 – 17. oktober 1797 (70005000000000000005 let in 7002181000000000000181 dni) Prizorišče Francija, Centralna Evropa, Italija, Belgija, Nizozemska, Španija, Zahodna Indija Izid Francoska zmaga; Haška pogodba, Pariška pogodba, Baselski mir, Tolentinski sporazum, Campoformijski mir Ustanovitev in preživetje Francoske republike Napoleon postane politični igralec Sovražnosti se nadaljujejo leta 1798 z ustanovitvijo Druge koalicije proti Franciji Ozemeljske spremembe Francoska priključitev Avstrijske Nizozemske , Levi breg Rena, Savoje in drugih manjših območij Santo Dominga Franciji Ustanovljenih več francoskih "sestrskih republik" Konec tisočletne neodvisnosti Benetk
Udeleženci
Prva koalicija: Nizozemska republika (do 1795)[1] Francoski rojalisti[2] Kraljevina Velika Britanija[3] Sveto rimsko cesarstvo (do 1797)[4] Deželna mejna grofija Hesse-Cassel (do 1795)[5] Vojvodina Württemberg (do 1796)[6] Baden (do 1796)[6] Papeške države (do 1797)[7] Vojvodina Parma in Piacenza (do 1796) Kraljevina Portugalska Kraljevina Prusija (do 1795)[5] Sardinija (do 1796)[8] Španski imperij (do 1795)[5] Neapeljska kraljevina (do 1796) Druge italijanske države[9]	Kraljevina Francija (1791-92) (do 1792) Francoska prva republika (od 1792) Francoski sateliti:[10] Batavska republika (od 1795)[11] Sestrske republikes[12] Francoske pomorske zaveznice: Španija (od 1796, samo pomorsko)[13]
Poveljniki in vodje
[cesar]] Franc I.[14] kralj Jurij III. Britanski predsednik vlade William Pitt kralj Karel IV. Španski (do 1795) kralj Ferdinand IV. Neapeljski kralj Friderik Viljem II. Pruski Karel Viljem Ferdinand, Vojvoda Brunswicka kralj Viktor Amadeus III. Savoyski Princ Regent Janez Papež Pij VI. Veliki vojvoda Ferdinand III. Toskanski vojvoda Ferdinand I. vojvoda Parmski vojvoda Hercule III., vojvoda Modenski kneginja Marija Beatrice d'Este, kneginja Massa vojvoda Friderik II. vojvoda Württemberški dož Ludovico Manin dož Giacomo Maria Brignole mejni grof Charles Frederick	kralj Ludvik XVI. usmrčen Jacques Pierre Brissot, namestnik predsednika nacionalne konvencije National Convention usmrčen Predsednik nacionalne konvencije Maximilien Robespierre usmrčen general Napoleon Bonaparte Predsednik Direktorija Paul Barras (od 1795)
Moč
	1794: 1,169,000[15]
Žrtve in izgube
94,000 padlih vojakov v bojih[16] ~282,000 umrlih zaradi bolezni 220,000 ujetnikov 100,000 ranjenih[17]	100,000 vojakov ubitih v bojih ~300,000 umrlo zaradi bolezni 150,000 ujetnikov[18][16]

Prva koalicija (1793-1797) je vojaška zveza več evropskih dežel, ki so organizirale prvo večje sodelovanje v boju proti revolucionarni Francoski prvi republiki.

Po zadanem cilju Narodnega zbora o izvozu revolucije, usmrtitvi francoskega kralja Ludvika XVI. januarja 1793 in odprtju reke Schelde za plovbo se je oblikovala vojaška koalicija, v kateri so sodelovale Avstrijska Nizozemska, Habsburška monarhija znotraj Svetorimskega cesarstva, Neapelj, Prusija, Sardinija, Španija in Velika Britanija.

Te sile so pričele z vrsto napadov na Francijo po kopnem in morju. Prusija in Avstrija sta vpadli z ozemlja Avstrijske Nizozemske in Rena, Velika Britanija je podprla upore v provincialni Franciji in se pripravljala za obleganje Toulona. Francija je po porazu v bitki pri Neerwindnu 18. marca 1793 in notranjih vstajah (vendéejska vstaja) odgovorila z ekstremnimi ukrepi. Preko Odbora za javno varnost, oblikovanega 6. aprila, je z množičnim vpoklicem ali splošno mobilizacijo (fr. levée en masse) rekrutirala vse potencialne vojake od 18-ega do 25-ega leta, z njimi izvedla protinapad in zasedla ozemlje Avstrijske Nizozemske, kjer je v maju 1795 ustanovila satelitsko Batavsko republiko. S prvim mirovnim sporazumom v Baslu je pridobila prusko Porenje, medtem ko je Španija dosegla ločen sporazum (drugi Baselski mir). Francozi so nadaljevali z načrtom zavojevanja ozemlja Nemčije in severne Italije.

Severno od Alp je nadvojvod Karl Avstrijski vzpostavil razmerje moči (1796), vendar je francoski general Napoleon Bonaparte nadaljeval z napadi proti Sardiniji in Avstriji v smeri severne Italije (1796-1797), skozi Padsko dolino. Bojni pohod je dosegel višek s podpisom premirja v Leobnu in Campoformijskim mirom oktobra 1797. Prva koalicija je razpadla, ostala je le Velika Britanija, ki se je s Francijo borila v glavnem na morju.

• Francoske revolucionarne vojne
• Vojna druge koalicije
• Vojna tretje koalicije
• Vojna četrte koalicije
• Vojna pete koalicije
• Vojna šeste koalicije
• Vojna sedme koalicije

1. ↑ Zapustila vojno po podpisu Haške pogodbe s Francijo.
2. ↑ <https://www.britannica.com/event/Wars-of-the-Vendee
3. ↑ vključno z Armada Condé
4. ↑ Nominalno Holy Roman Empire, pod Avstrijsko upravo, zajema tudi številne druge italijanske države, kot np. Slika:Ducado de Modena (pred 1830).svg Vojvodina Modena in Vojvodina Massa. Zapustile vojno po podpisu Campoformijskega miru s Francijo.
5. ↑ ^{5,0 5,1 5,2} Po podpisu Baselskega miru je opustil vojno s Francijo.
6. ↑ ^{6,0 6,1} Po podpisu Pariške pogodbe je opustila vojno s Francijo. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani autos, so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
7. ↑ Po podpisu Tolentinskega sporazuma opustile vojno s Francijo.
8. ↑ Po podpisu Pariške pogodbe je opustila vojno s Francijo.
9. ↑ Skoraj vse italijanske države, vključno z nevtralnimi Genovsko republiko in Beneško republiko, kot tudi Veliko vojvodstvo Toskane, so bile osvojene po Napoleonovi invaziji leta 1796 in postale francoske satelitske države. Kneževina Monako je bila priključena leta 1793. Celo Švica je bila vključena v konflikt preko svoje povezave Treh jezikov in tako izgubila Val Telline.
10. ↑ Vključujoč Poljske legije oblikovane v francoski zaveznici Italiji leta 1797, po odpravi Republika obeh narodov po Tretji razdelitvi leta 1795.
11. ↑ Francoska revolucionarna armada in Nizozemske revolucije so strmoglavile Nizozemsko republiko in namesto nje ustanovile Batavsko republiko kot marionetno državo.
12. ↑ Različne osvojene italijanske države, vključno s Cisalpinsko republiko od 1797
13. ↑ Po podpisu druge pogodbe iz San Ildefonso je ponovno vstopila v vojno proti Veliki Britaniji kot zaveznik Francije.
14. ↑ Koalicijo je pripravil cesar Leopold II.: »Francoska revolucija, 1789–1799«.; »Avstrijski Leopold II. o francoski revoluciji (1791)«. 30. marec 2015.
15. ↑ Lynn, John A. (1994). Recalculating French Army Growth during the Grand Siecle, 1610–1715. French Historical Studies 18, no. 4: 881–906, p. 904. Only counting frontline army troops, not naval personnel, militiamen, or reserves; the National Guard alone was supposed to provide a reserve of 1,200,000 men in 1789.
16. ↑ ^{16,0 16,1} Victimario Histórico Militar Capítulo IV Guerras de la Revolución Francesa (1789 a 1815)
17. ↑ Clodfelter, Micheal (2017). Warfare and Armed Conflicts A Statistical Encyclopedia of Casualty and Other Figures, 1492–2015, 4th edition, MacFarland. p. 100.
18. ↑ Clodfelter, p. 100.