Prvi ugotovljeni pripadnik Habsburžanov je bil Radbot (* 985; † 30. junij 1045), grof v Klettgauu in drugi sin Lanzelina. Pod njegovo vladavino je bil zgrajen grad Habsburg, sedež Habsburžanov in ustanovljen samostan Muri. Njegov brat je bil Rudolf I., ustanovitelj samostana Ottmarsheim.
Od 11. do 13. stoletja so si postopno ustvarili posest v Alzaciji in Švici. V prvi polovici 13. stoletja sta si razdelila družinsko posest: grof Rudolf, začetnik lauffenburške veje (izumrla 1415), je dobil posesti v Breisgauu, grofije Klettgau, Lauffenburg in Rheinfelden, grof Albreht iz katerega izvirajo kasnejši nemški, ogro-hrvatski in španski kralji in cesarji, pa je dobil grad Habsburg ter posesti v Alzaciji in kantonu Aargau. Rudolf I. Habsburški, sin grofa Albrehta je bil 1273 izvoljen za prvega nemškega kralja, po zmagi s češkim kraljem Otokarjem pa je pridobil tudi vojvodiniAvstrijo in Štajersko. V 14. stoletju so med krizo izgubili nemški prestol, saj so bili leta 1315 poraženi pri Morgartnu in so s tem izgubili vsa posestva v Švici. Oblast so nato začeli utrjevati v t. i. dednihdeželah. Leta 1335 je Albreht II. pridobil vojvodini Kranjsko in Koroško, njegov sin, nadvojvoda Rudolf IV. Habsburški pa 1363 Tirolsko. Rodbina se je leta 1379, ko je umrl Albreht II. razdelila na dve veji. Albertinska je imela v oblasti Spodnjo in Zgornjo Avstrijo, kasneje je pridobila še Češko in Ogrsko. Leopoldinska pa je obsegala med drugim tudi slovansko vejo. Zadnja se je konec 14. stoletja razcepila na tirolsko in notranjeavstrijsko, ki se je v začetku 16. stoletja razdelila na špansko, ki je razpadla leta 1700, in avstrijsko. Iz slednje je s poroko Marije Terezije in Franca I. nastala habsburška-lotarinška rodbina.
