Eco je bil rojen v mestu Alessandria v Italiji.
Njegov oče Giulio je bil računovodja preden so ga vpoklicali v tri vojne. Med 2. svetovno vojno se je Umberto skupaj z mamo Giovanno preselil v majhno vas v Piemontskih gorah.
Njegov priimek je akronim za ex caelis oblatus (lat: dan z nebes), ki je prvič bil dan njegovemu dedu.[9]
Po doktoratu iz srednjeveške filozofije in literature (Tomaž Akvinski) leta 1954 je bil najprej zaposlen na RAI v kulturnem uredništvu televizije, kasneje je med drugim predaval estetiko na fakultetah v Torinu in Milanu, kamor se je po poroki septembra 1962 z nemško učiteljico umetnosti Renate Ramge preselil, ter semiotiko na univerzi v Bologni. Na številnih univerzah, na katerih je predaval, so mu podelili tudi častne doktorate. Svetovno znan pisatelj je postal s prvencem Ime rože (1980).
Delo
Je priznani semiotik in medievalist. Nekatere ugotovitve v njegovem znanstvenem delu (Odprto delo, Odsotna struktura, Razprava o splošni semiotiki, Umetnost in lepota v srednjeveški estetiki, Moje interpretacije, Interpretacija in nadinterpretacija) so vplivale tudi na njegove romane: Ime rože, Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne in Baudolino. V njih je opazna postmodernistična predpostavka, da novo v literaturi ni več možno, mogoče pa je iz delčkov (literarne) tradicije sestaviti nove kombinacije in tako prenavljati dediščino oziroma vzpostaviti dialog literature z literaturo. Ecovi romani združujejo literarne aluzije in jezikovno znanje, oblikovano v različna družbena, zgodovinska in filozofska sporočila.