Tomosovi glavni izdelki so bili kolesa z motorjem in motocikli s prostornino motorja do 50 cm3, izdelovali pa so tudi izvenkrmne dvotaktne motorje za plovila, črpalke in stabilne motorje. Najbolj znani so njihovi modeli koles z motorjiAPN4 in APN6. Nekateri tomosovi izvenkrmni motorji za čolne so v uporabi ob vzhodni jadranski obali že več kot 50 let. Med letoma 1959 in 1972 so sestavljali in prodajali tudi avtomobile znamke Citroën, za takratni jugoslovanski trg.
Vse do druge svetovne vojne je bila industrijska proizvodnja na Krasu in v Slovenski Istri skoraj v celoti skoncentrirana na tri največja središča Trst, Tržič in Gorica, kjer je bilo tudi največ zaposlenih delavcev z znanji tehniških profilov, tudi strojegradnje. Meja med Italijo in Jugoslavijo je po vojni slovensko prebivalstvo odrezala od teh središč, delavci so izgubili delo, kmetje pa glavni del trga, kjer so poprej lahko prodajali svoje pridelke. Zato je nova oblast kmalu iskala možnosti za zagon novih industrijskih obratov, predvsem tekstilne, lesnopredelovalne in tudi elektronske industrije. Tedanji predsednik okrajnega ljudskega odbora Sežana Danilo Petrinja je v svojih intervjujih navedel,[1] da je idejo za proizvodnjo motociklov na kraškem območju dal Silvo Hrast, tedanji direktor tovarne Iskra iz Kranja.[2]
Za izbiro proizvodnega programa je bilo odločilno dejstvo, da je v Jugoslaviji nujno potreben proizvajalec motornih vozil, prilagojenih za dokaj neurejene ceste, pa tudi cenovno primernih za finančno zmogljivost prebivalcev.
Investicijski program za tovarno motornih koles je pripravil direktor ljubljanskega Litostroja Franc Pečar, Okrajni ljudski odbor Sežana pa je 16.7.1954 izdal sklep o ustanovitvi tovarne motornih koles v Sežani. AkronimTOMOS - TOvarna MOtorjev Sežana se je prvič pojavil v drugem sklepu z dne 27.7.1954.[3]
Pred ustanovitvijo tovarne so njeni predstavniki opravili pogovore o sodelovanju s proizvajalci motornih koles v Italiji, Nemčiji in Avstriji,[4] na koncu pa sklenili licenčno pogodbo z avstrijsko tovarno Steyr-Daimler-Puch, ki je ustrezala načrtom o proizvodnji ekonomičnih in robustnih motornih koles. Pogodbo je podpisal Franc Pečar, ki je bil tudi prvi direktor nove tovarne.[3]
Ko se je 5. oktobra 1954 z Londonskim sporazumom dokončno določila prihodnost območja nekdanje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, so na slovenski vladi v Ljubljani odločitev o gradnji tovarne spremenili in določili, da se bo gradila v Kopru,[3] ki je na pomenu pridobival tudi zaradi izgradnje pristanišča.[5] Hkrati je Koper potreboval nove industrijske obrate, kjer bi se lahko zaposlili prebivalci Istre in ožjega zaledja, ki so dotlej na delo odhajali v bližnji Trst.[6] Prvotni Akronim TOMOS so po selitvi v Koper spremenili v TOvarna MOtornih koleS, kar pa je znano le malokomu, vendar je razvidno iz napisa tovarne na zgodovinski fotografiji iz leta 1959.
Za začasno proizvodnjo in delavnice za potrebo izgradnje tovarne so uredili prostore na območju poleg današnje koprske luke.[4]
Novo tovarniško poslopje je bilo zgrajeno leta 1959, ko ga je uradno odprl Josip Broz-Tito in ga je obiskal tudi etiopski cesar Haile Selassie.[7].
Prvi motocilkel, ki so ga sestavili v Tomosu, je bil model Tomos Puch SG 250[4]. Vzporedno z licenčno proizvodnjo je tekla tudi že proizvodnja lastnih serijskih modelov. To so bile številne izpeljanke mopeda Puch MS 50, ki so jih poimenovali Colibri.[8]
Leta 1962 je bil ustanovljen Zavod za tehnične in ekonomske raziskave, ki se je kasneje razvil v sodobno opremljen inštitut.
70.-ta leta 20. stoletja so bila najplodnejša v zgodovini tovarne. Leta 1973 je bila predana namenu sodobna linija z avtomatskimi stroji za varjenje okvirjev. Tako nastali novi cevni okvirji in motorji lastne konstrukcije so tudi na pogled začeli razločevati tomosove modele od licenčnih Puchovih.
V jugoslovanskem obdobju je Tomos leta 1971 ustanovil hčerinsko podjetje Tomos Ghana Limited v Komasiju v Gani[9] (le to je v desetletju po ustanovitvi propadlo) in leta 1972 Tomos Netherland v Epe-ju na Nizozemskem.[10] Sočasno se je od TOMOS-a odcepilo podjetje CIMOS (Citroën, Iskra, Tomos). v katerem so v sodelovanju z Iskro odtlej opravljali sestavljanje in prodajo avtomobilov.
V 80. letih 20. stoletja je Tomos posodobil celoten program dvokolesnih vozil, posebno pozornost pa so namenili zmanjšanju hrupa in škodljivih snovi v izpustih plinov, položaju voznika med vožnjo ter sodobnemu videzu, po načrtih premalo znanega inovativnega industrijskega oblikovalcaIgorja Rose.[11] Tedaj je bilo predstavljenih kar nekaj modelov, ki so še danes vidni na cestah.
Tovarna je leta 1998 postala sestavni del koncerna Hidria. 24. oktobra 2012 je bilo v medijih objavljeno, da podjetje seli proizvodnjo motorjev v tujino, kar pa se ni uresničilo. 23. novembra 2015 je bila družba Tomos prodana celjskemu podjetju MPO Moto d.o.o. Delavci so novembra 2018 vložili predlog za stečaj neporavnanih obveznosti iz delovnega razmerja, 3. januarja 2019 pa je sodišče uvedlo stečajni postopek.[12][13]
Po licenčni pogodbi[18] s Steyer-Daimler-Puchom je proizvodni program Tomosa v začetku obsegal moped Puch MS 50, skuter Puch RL 125 in motorni kolesi Puch 250 SG oz. Puch 250 SGS. Leta 1956 so pričeli izdelovati motorno kolo Puch SV 157, kasneje sta skuter Puch RL 125 zamenjala zmogljivejša modela Puch SR in Puch 150.[19]
Proizvodnja v Tomosu: od 1957, največja hitrost: (SG, SGA) 105, (SGS, SGSA) 110 km/h (4 nožne prestave), prostornina: 248 ccm, teža SG 139 kg (brez goriva), SGA 151 kg (brez goriva)[25]
Proizvodnja v Tomosu: od 1958, največja hitrost: 80 km/h (3 ročne prestave), prostornina: 145 ccm, teža 102 kg (z gorivom)[27]
V začetku 60ih let minulega stoletja so raziskave trga pokazale, da zanimanje za težja motorna kolesa v Evropi upada, zato so se v Tomosu usmerili in proizvodnjo prilagodili samo na izdelke z dvotaktnimi motorji, prostornine 50 cm³.[21]
Motocikli Tomos Colibri
Začetki lastne proizvodnje v Tomosu segajo v pozna 50. leta minulega stoletja, ko so nastale številne izpeljanke modela Puch MS 50, s skupnim imenom Colibri.[21] Prvi Colibriji so imeli oznako VS 50, nekaj let zatem pa so glede na opremljenost dobili nove oznake, in sicer od 01 do 013. Posamezne izvedbe so bile namenjene tudi tujim trgom in prilagojene predpisom držav uvoznic. Prodajno najuspešnejši je bil Colibri 12. Njegova izpeljanka Colibri T 12, ki jo je Tomos predstavil na Sejmu tehnike v Beogradu leta 1661, je v 60-ih letih postal najbolj priljubljen moped na jugoslovanskem trgu[21] Čeprav so tomosovi mopedi po letu 1959 veljali že za popolnoma lasten proizvod, je bilo vanje še vedno vgrajenih veliko uvoženih delov, ki so izhajal od nekdanjih licenčnih partnerjev in drugod.
Proizvodnja: 1960/61, največja hitrost: 50 km/h (3 ročne prestave), prostornina: 49 ccm, teža 63 kg[51]
Colibri 14 in Colibri 15
V Tomosu so se posvetili razvoju naslednika priljubljenega modela Tomos Colibri T 12. Težavno in zahtevno načrtovanje motornega kolesa v celoti je privedlo do tega, da so pri njegovem razvoju izhajali iz uporabe že osvojenih, vendar prilagojenih rešitev in sestavnih delov obstoječe generacije Colibrijev (okvir, rezervoar goriva, ščitniki za kolena ipd).[52]
Največ pozornosti pri razvoju mopedov nove generacije so namenili novemu pogonskemu agregatu in menjalniku. Tako so v Tomosu za novi model Colibri 14 V razvili nov motor in menjalnik, za katerega je Erik Mihevc prejel veliko nagrado na 89. mednarodnem velesejmu na Dunaju.[52] Colibri 14 V je iz redne proizvodnje prišel šele leta 1969, vendar je bil zaradi zasnove okvirja, rezervoarja goriva, sedeža in ščitnika za noge zelo podoben modelom Colibri T 12.
Colibriju 14 V so sledile izpeljanke in modeli z močnejšim motorjem ter neposrednim hlajenjem Colibri T 15. Obe družini tomosovih modelov nove generacije (Colibri T 14 in Colibri T 15) sta v 70. letih dobili tudi nove cevne okvirje, s čimer je oblikovna povezava z licenčnim motorjem Puch MS 50, tudi po zunanjem videzu, dokončno prenehala.[53]
Potem, ko načrtovani skuter popolnoma lastne tomosove konstrukcije ter prototipa Mobi 1 in Mobi 2 v Tomosu niso doživeli serijske proizvodnje, so v vodstvu tovarne zamisel o lastnem razvoju koles s pomožnim motorjem začasno opustili. Leta 1967 so sicer podpisali pogodbo z nizozemskim proizvajalcem Laura o medsebojnih dobavah (okvirje mopedov je dobavljala italijanska tovarna Piraci), ki pa ni trajala dolgo. Tovrstna kolesa z motorjem so po avtomatski suhi sklopki poimenovali Automatic.[72]
Priprave za razvoj novega avtomatika lastne konstrukcije (Automatic A3) so se začele šele leta 1970. Konstruktor Klement Vuga je novi motor motocikla zasnoval tako, da je omogočal izvedbo sklopke z eno prestavo ali dvema (avtomatski menjalnik), ter tudi prilagoditve zahtevam in predpisom tujih trgov.[72]
Različica Tomos APN 7 se je proizvajala leta 1986, ima enak motor kot APN 4, sedež in prtljažnik kot različica APN 4 MS, ter kromiran rezervoar goriva. Drugačna sta le krmilo in pokrovček rezervoarja.
↑Vereinbarung, abgeschlossen zwichen der firma Steyer-Daimler-Puch A.G., Graz und der firma Tomos, tovarna motornih koles, Koper. Tehniški muzej Slovenije. 1. oktober 1954.
Beltram, Vlasta (2012). Moped, ki te ne pusti na cedilu : Tomosovi dvokolesniki 1955-1989 = Il motorino che non ti pianta in asso : motocicli Tomos dal 1955 al 1989 = Moped which doesn't let you down : two wheelers Tomos 1955-1989. Pokrajinski muzej Koper, Moto društvo Rex - sekcija Tomos. COBISS13966129.
Stropnik, Anton (1994). Štirikrat obsojen na smrt: vzpon in padec Tomosa. COBISS1260081.