Grad (Castello), Ločnik (Lucinico), Oslavje (Oslavia), Pevma (Piuma), Šmaver (San Mauro), Štandrež (Sant'Andrea), Stražišče (Straccis), Vallone dell'Acqua, Gradiscutta, Podgora (Piedimonte del Calvario), Madonnina del Fante, Podturn - Sv. Ana (San Rocco-Sant'Anna), Rojce (Campagnuzza)
Italijansko ime Gorizia izhaja iz slovenskega samostalnika gorica, ki pomeni »majhna gora« ali »grič«, na katerem raste vinska trta. Toponim »Gorica« se v pisnih virih prvič zasledi leta 1001, v listini, ki jo je izdal cesar Oton III., ko je oglejskemu patriarhu podelil polovico vasi Solkan in Gorice:
[...] Medietatem predii Solikano et Gorza nuncupatum. [...]
— Oton III., Darovalna listina Solkanskega gradu in vile »Gorza«
Podnebje
Gorica ima prehodno submediteransko podnebje z veliko sonca, s povprečno milimi in vlažnimi zimami in vročimi poletji. Poletno vročino nemalokrat osvežijo padavine. Na klimatske razmere delno vplivata tudi kraško podnebje in bližina morja. Hribi mesto varujejo pred mrzlimi vetrovi, zato je podnebje primerno tudi za gojenje vinske trte.
Zgodovina
Nastanek urbane naselbine
Gorica je nastala sprva kot utrdba ali prazgodovinski grad, s katerega so nadzirali prehode čez reko Sočo, naselje pa je nastalo nedaleč od nekdanje rimske cesteVia Gemina, ki je povezovala Akvilejo in Emono.
Naselbina se kot villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza v pisnih virih prvič omenja leta 1001, v listini cesarja Otona III.[5] V 11. in 12. stoletju je naselje pridobivalo pomen in postalo zgodnje urbano naselje s centralnim pomenom za širšo regijo. Po kraju se je že 1100 in 1102 poznejši koroški vojvoda Henrik Spanheimski poimenoval goriški, od srede 12. stoletja pa ime naselja prevzamejo pomembni Goriški grofje. Novejše raziskave nakazujejo, da se je kraj preoblikoval v trško naselbino, še preden je Majnhard II. Goriški 24. junija 1210 izdal listino, s katero je Gorici podelil pravico do tedenskega sejma.
Avstrijsko obdobje
Ko je leta 1500 rodbina Goriških grofov izumrla, so oblastniki v grofiji postali avstrijski Habsburžani, po krajši zasedbi Beneške republike med letoma 1508 in 1509. Pod habsburško oblastjo se je mesto razširilo ob vznožju gradu. V tem obdobju so v mesto prispeli naseljenci iz severne Italije in razvila se je živahna trgovina. Gorica je postala večetnično mesto, v katerem so govorili furlanščino, nemščino, slovenščino ter beneško narečje.
Sredi 16. stoletja je Gorica postala središče protestantske reformacije, ki se je širila iz sosednjih severovzhodnih vojvodin Kranjske in Koroške. Mestu je obiskal tudi vidni slovenski protestantski pridigar Primož Trubar. Do konca stoletja pa je na Goriškem zaživela katoliška protireformacija, ki jo je vodil tamkajšnji dekan Janez Tavčar, ki je pozneje postal ljubljanski škof. Tavčar je bil tudi zaslužen tudi za to, da je v mesto pripeljal jezuite, ki so nato imeli pomembno vlogo v izobraževalnem in kulturnem življenju.
Glavni mestni trg nekoč je bil velik travnik, zato še danes Slovenci ga tako imenujejo. V italijanščini pa se je imenoval Veliki trg (Piazza Grande), po prvi svetovni vojni pa so spremenili ime v trg Zmage (piazza della Vittoria).
Demografija
Po podatkih ISTATA iz 1. januarja 2021 je tedaj v Gorici živelo 3.720 prebivalcev s tujim državljanstvom:[6]
Gorica je večjezično mesto, kjer se stikajo različne kulture. Prevladujoči jeziki so bili furlanščina, nemščina in slovenščina. Italijanščina je začela prevladovati v 17. stoletju, saj je bila skupaj z latinščino jezik izobraževanja v jezuitskih šolah. V 18. stoletju je bila nemščina spet najbolj govorjeni jezik v mestu. V času francoske zasedbe (1809–13) je bila najbolj razširjen jezik italijanščina, po vrnitvi Avstriji pa je ponovno prevladala nemščina.
V 60. letih 19. stoletja se je ozaveščenost/pomembnost večjezičnosti povečala. Manjši del goriškega meščanstva je uporabljal italijanščino kot jezik vsakdanjega pogovora in kulture. Italijanščina je tako postala sredstvo za širjenje nacionalističnih teženj, ki so bile v sosednji Kraljevini Italiji že močno prisotne. Statistika iz leta 1869 kaže, da je bilo takrat v Gorici 10.000 govorcev furlanščine, 3.500 govorcev slovenščine, 1.800 govorcev nemščine in 1.000 govorcev italijanščine.
Leta 1900 je 4.754 Goričanov govorilo slovensko, leta 1910 se je število povečalo na 10.790 govorcev, kar je predstavljalo 40 % prebivalstva. 45 % prebivalstva je govorilo italijansko in furlansko in 9 % prebivalstva nemško. Zgodovinarka Liliana Ferrari v Gorizia ottocentesca, fallimento del progetto della Nizza austriaca navaja, da vzrok za povečanje govorcev slovenščine niso migracije, temveč to, da so se tisti, ki so se do tedaj v družini pogovarjali slovensko in na delu v italijanščini, izrekli za Slovence.
Priključitev Gorice h Kraljevini Italiji po prvi svetovni vojni je imela za posledico postopno zmanjšanje rabe slovenščine, zlasti v 20. letih 20. stoletja, ko je oblast prevzela Fašistična stranka in prepovedala vsakršno rabo slovenskega jezika.
Po drugi svetovni vojni je nemščina na tem območju počasi izginila. Danes se v Gorici govorijo italijanščina, slovenščina in furlanščina ter regionalna narečja.
Na območju nekdanje goriške pokrajine deluje 6 slovenskih vrtcev, 7 osnovnih šol, 1 nižja srednja šola (Ivan Trinko) in 5 višjih srednjih šol. Višje srednje šole so združene v skupni stavbi v Puccinijevi ulici, kjer lahko učenci izbirajo med tremi gimnazijami (klasični licej Primoža Trubarja, znanstveni in humanistični licej Simona Gregorčiča) in tremi tehniškimi zavodi (informatiko na Juriju Vegi, ekonomsko ter turistično smer na Žigi Zoisu).
Osnovne šole na Goriškem:
Občina Gorica:
Oton Župančič v Gorici
Fran Erjavec v Štandrežu
Josip Abram v Pevmi
Občina Števerjan:
Alojz Gradnik v Števerjanu
Občina Sovodnje ob Soči:
Peter Butkovič v Sovodnjah ob Soči
Občina Doberdob:
Prežihov Voranc v Doberdobu
Občina Krmin:
Ludvik Zorzut v Bračanu
Nižje srednje šole na Goriškem:
Občina Gorica:
Ivan Trinko v Gorici
Občina Gorica:
Višji sredji izobraževalni center:
Licejski pol Gregorčič Trubar
Tehniški pol Cankar Vega Zois
Kultura
Evropska prestolnica kulture 2025
Gorica, skupaj z Novo Gorico, je 18. december 2020 bila proglašena za nosilko naziva »Evropska prestolnica kulture v letu 2025«.
Zaradi sobivanja različnih kultur so v kuhinji vidni vplivi nemške, italijanske, slovenske, furlanske in balkanske kulture. Tipične goriške jedi so: krudegini (it. cotechino) in kislo zelje, golaž ter zeliščna frtalja (it. frittata). Najbolj tipična sladica je gubanica (tudi gubana), primorsko pecivo iz maslenega nevzhajanega testa. Pomembna prireditev, ki poteka od leta 2003 in se je v zadnjih letih zelo razširila, je sejem Okusi ob meji (Gusti di frontiera), kjer obiskovalci lahko pokusijo mednarodne dobrote.
Prireditve
Amideieva nagrada (Premio Sergio Amidei) julija meseca, prireditev za najboljši filmski scenarij
filmforum / Convegno Internazionale di Studi sul Cinema e MAGIS Gorizia International Film Studies Spring School
↑Štih Peter (1999). Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza: Študija o dveh listinah cesarja Otona III. iz leta 1001 za oglejskega patriarha Johannesa in furlanskega grofa Werihena. Goriški muzej. COBISS104375296. ISBN961-6201-04-2.
Bassanese, Valentina. 2017. Gorizia e Collio una guida. Udine: Odos Libreria Editrice.
Spangher, Maria Rosaria de Vitis Piemonti Luciano. 1997. Conosciamo Gorizia: La storia, lo sviluppo, le tradizioni. Gorizia: Pro Loco di Gorizia.
Jazbar, Erika; Vogrič, Zdenko:Gorica: vodnik po mestu in po sledovih slovenske prisotnosti, Gorica, Zadruga Goriška Mohorjeva, 2008 (COBISS) ISBN 978-88-87407-91-4
Brecelj, Marijan (1983). Slovenci ob Soči med Brdi in Jadranom. Mohorjeva družba Celje. COBISS21146112.