odvisno od prizadetega organa:[2] pljuča: težko dihanje, kašelj, zasoplost, bolečine v prsih[3] koža: izpuščaj, razjede, razbarvani predeli[3] pri otrocih: izguba teže, bolečine v kosteh, utrujenost[3]
122.000 zaradi intersticijske pljučne bolezni (2015)[11]
Sarkoidóza je sistemska, napredujoča večorganska bolezen neznanega vzroka,[1][12] pri kateri nastajajo v telesu nenormalni skupki vnetnih celic, imenovani granulomi.[2] Ti so podobni kot pri tuberkulozi.[1] Bolezen se običajno pojavi v pljučih, koži ali bezgavkah,[2] redkeje pa so prizadeti jetra, oči, srce in možgani.[2] Lahko pa prizadene katerikoli organ v telesu.[2] Bolezenski znaki in simptomi so odvisni od tega, kateri organ je prizadet.[2] Pogosto so bolniki brezsimptomni ali pa so simptomi le blagi.[2] Če so prizadeta pljuča, se lahko pojavijo težko dihanje, kašelj, zasoplost, bolečine v prsih.[3] Pri nekaterih bolnikih se pojavi Löfgrenov sindrom, ki se kaže z vročino, povečanimi bezgavkami, artritisom in izpuščajem (nodozni eritem).[2] Pojavlja se v akutni in kronični obliki.
Vzrok bolezni ni pojasnjen;[2] domnevno gre za posledico imunskega odziva na izpostavljenost dražljaju, kot so okužbe ali določene snovi, in sicer pri osebah z genetsko predizpozicijo.[13][14] Osebe z družinsko obremenitvijo z boleznijo imajo večje tveganje, da bodo tudi same zbolele.[4] Diagnoza temelji na simptomih in bolezenskih znakih, v pomoč pa je lahko tudi biopsija prizadetega tkiva.[6] Na bolezen kažejo povečane bezgavke obojestransko ob spodnji strani pljuč, povečane vrednosti kalcija v krvi (hiperkalcemija) ob normalnih ravneh parathormona ali povečane ravni angiotenzin pretvarjajočega encima v krvi.[6] Za postavitev diagnoze je treba izključiti druge morebitne bolezni s podobno simptomatiko, kot je tuberkuloza.[6]
Sarkoidoza lahko v nekaj letih spontano izzveni brez posebnega zdravljenja,[2][5] pri nekaterih bolnikih pa gre za dolgotrajno in lahko tudi hudo bolezen.[5]Protivnetna zdravila, kot je ibuprofen, lahko ublažijo nekatere simptome.[8]Steroidi, na primer prednizon, se uporabljajo, kadar bolezen povzroča znatne težave.[9] Včasih se uporabljajo zdravila, kot so metotreksat, klorokin ali azatioprin.[9] Smrtnost je 1–7-odstotna.[5] Tveganje za ponovitev bolezni po tem, ko je le-ta popolnoma izzvenela, je manj kot 5-odstotno.[2]
Leta 2015 je bilo v svetu okoli 1,9 milijona bolnikov s pljučno sarkoidozo in pljučno intersticijsko boleznijo; umrlo je okoli 122.000 bolnikov.[10][11] Pogostejša je v Skandinaviji, pojavlja pa se po vsem svetu.[15] V ZDA je pogostejša med pripadniki črne rase.[15] Običajno se pojavi v starosti od 20 do 50 let,[4] pogostejša pa je pri ženskah.[4] Prvi jo je opisal angleški zdravnik Jonathan Hutchinson leta 1877, in sicer kot nebolečo kožno bolezen.[16]
Znaki in simptomi
Sarkoidoza je sistemska vnetna bolezen, ki lahko prizadene katerikoli organ, vendar lahko poteka tudi povsem brezsimptomno. Pri okoli 5 % bolnikov jo diagnosticirajo po naključju.[17] Med pogoste simptome, ki so nespecifični, spadajo utrujenost (ki je neodvisna od spanca in se pojavlja pri okoli 85 % bolnikov),[18]pomanjkanje energije, izguba telesne teže, bolečine v sklepih (pri okoli 70 % bolnikov),[19][20]artritis (14–38 % bolnikov), suhe oči, otekanje kolen, meglen vid, zadihanost, suh in sunkovit kašelj ter kožne lehe.[21][22][23][24] V redkejših primerih lahko pride tudi do izkašljevanja krvavega izmečka.[21] Prisotni so lahko tudi duševni simptomi, ki vključujejo tesnobo in depresijo ter so povezani z utrujenostjo.[25] Simptomi na koži so različni, od izpuščaja in vozličev do nodoznega eritema, anularnega granuloma ali lupusa pernio. Lahko povzroča podobne znake kot rak, kar otežuje diferencialno doagnostiko.[26]
Zdaleč najpogosteje so pri sarkoidozi prizadeta pljuča,[28] in sicer se prizadetost pljuč kaže pri več kot 90 % bolnikov.[29] Pri okoli 50 % bolnikov so prisotne trajne spremembe v pljučih, pri 5–10 % pa pride do napredujoče fibroze pljučnega parenhima. Pljučna sarkoidoza je primarno intersticijska pljučna bolezen, pri kateri vnetje zajema pljučne mešičke, male bronhuse in manjše žile.[30] Pri akutni ali subakutni bolezni se ob telesnem pregledu običajno slišijo poki v pljučih.[29] Pri vsaj 5 % bolnikov je prisotna pljučna arterijska hipertenzija.[29][31] Pri 5 do 10 % primerov so prizadeta tudi zgornja dihala, vključno z grlom, žrelom in obnosnimi votlinami.[32]
Koža
Sarkoidoza prizadene kožo pri 9 do 37 % bolnikov; kožna prizadetost je pogostejša pri Afroameričanih.[29] Koža je za pljuči drugi najpogosteje prizadet organ pri sarkoidozi.[33] Najpogostejše kožne lezije pri sarkoidozi so nodozni eritem, kožne lehe (plaki), makulopapularni izpuščaj, podkožni vozliči in lupus pernio.[33] Zdravljenje načeloma ni potrebno, saj lezije pravilo izzvenijo samoodsebno v dveh do štirih tednih. Čeprav so kožne spremembe pri sarkoidozi lahko moteče zaradi videza, redko povzročajo hude težave.[29][34][35] Na lasišču lahko sarkoidoza povzroči difuzne predele izpadanja las.[36][37]
Pristopi k zdravljenju se med bolniki razlikujejo.[40] Pri vsaj polovici bolnikov sistemsko zdravljenje ni potrebno.[41] V večini primerov (pri več kot 75 %) zadošča le simptomatsko zdravljenje z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili, kot sta ibuprofen in aspirin.[42] Pri bolnikih s prizadetostjo pljuč, a brez hudih simptomov, običajno zadošča spremljanje aktivne pljučne sarkoidoze brez zdravil dva ali tri mesece; če se bolezen v tem času ne umiri, pa se uvede zdravljenje z zdravili.[29]
↑Ferri FF (2010). Ferri's differential diagnosis: a practical guide to the differential diagnosis of symptoms, signs, and clinical disorders (2. izd.). Philadelphia, PA: Elsevier/Mosby. str. Chapter S. ISBN978-0-323-07699-9.
↑ 8,08,1Drent M, Cremers JP, Jansen TL (Maj 2014). »Pulmonology meets rheumatology in sarcoidosis: a review on the therapeutic approach«. Current Opinion in Rheumatology. 26 (3): 276–284. doi:10.1097/bor.0000000000000052. PMID24614277. S2CID24353355.
↑Kamangar N, Rohani P, Shorr AF (6. februar 2014). Peters SP, Talavera F, Rice TD, Mosenifar Z (ur.). »Sarcoidosis Clinical Presentation«. Medscape Reference. WebMD. Arhivirano iz spletišča dne 25. februarja 2014. Pridobljeno 19. februarja 2014.
↑Tolaney SM, Colson YL, Gill RR, Schulte S, Duggan MM, Shulman LN, Winer EP (Oktober 2007). »Sarcoidosis mimicking metastatic breast cancer«. Clinical Breast Cancer. 7 (10): 804–810. doi:10.3816/CBC.2007.n.044. PMID18021484.
↑Kamangar N; Rohani P; Shorr AF (6. februar 2014). Peters SP; Talavera F; Rice TD; Mosenifar Z (ur.). »Sarcoidosis«. Medscape Reference. WebMD. Arhivirano iz spletišča dne 10. februarja 2014. Pridobljeno 19. februarja 2014.
↑Heath CR, David J, Taylor SC (Januar 2012). »Sarcoidosis: Are there differences in your skin of color patients?«. Journal of the American Academy of Dermatology. 66 (1): 121.e1–14. doi:10.1016/j.jaad.2010.06.068. PMID22000704.
↑ 41,041,1Baughman RP, Grutters JC (Oktober 2015). »New treatment strategies for pulmonary sarcoidosis: antimetabolites, biological drugs, and other treatment approaches«. The Lancet. Respiratory Medicine. 3 (10): 813–822. doi:10.1016/S2213-2600(15)00199-X. PMID26204816.
↑Kamangar, N; Rohani, P; Shorr, AF (6. februar 2014). Peters, SP; Talavera, F; Rice, TD; Mosenifar, Z (ur.). »Sarcoidosis Treatment & Management«. Medscape Reference. WebMD. Arhivirano iz spletišča dne 25. februarja 2014. Pridobljeno 19. februarja 2014.