Sikst je bil sin očeta Siksta (Sixtus) iz rodbine Colonna, Rimljan po rodu.[2]
Za papeža so ga izvolili 31. julija 432. Kot papež je v nadaljevanju nestorijanskih sporov sledil smeri svojega predhodnika. V dveh pismih se je predstavil vzhodnim škofom, potrdil Nestorijevo izobčenje in obenem pustil odprta vrata voditelju Nestorijevih pristašev, patriarhu Janezu iz Antiohije: če priznajo zmoto, se lahko vrnejo v naročje Cerkve. Ko se je po velikih naporih to Cirilu Aleksandrijskemu res posrečilo, je pisal z zasedanja rimske sinode:
»Sam sveti Peter nam je podaril ta uspeh, ker smo se zbrali ob njegovem grobu. Apostolski prvak je bil med nami kot predsednik; on nas je vodil do zmage.«
V znamenje veselja nad spravo je dal čudovito okrasiti liberijansko baziliko. [3]
Podprl je prizadevanja cesarja Teodozija II., da bi prišlo do sprave med patriarhom Janezom in aleksandrijskim patriarhom Cirilom, glavnim nasprotnikom Nestorija. Leta 433 sta res podpisala skupni obrazec veroizpovedi in to sporočila tudi papežu.
Sikst je imel precej opraviti tudi z novim carigrajskim patriarhom Proklom, ki je želel solunski vikariat priključiti svojemu patriarhatu. Njegova pisma kažejo na človeka, ki se je zavedal, da je nosilec Petrove službe v Cerkvi, ki mora nadaljevati Petrovo izročilo in ohranjati ter braniti pravo vero.[4]
Liber pontificalis poroča, da je on posvetil za škofa in poslal na Zeleni otok velikega apostola IrcevPatrika.
Papež Sikst III. kot graditelj in obnovitelj cerkva
V Rimu je papež Sikst III. razvil bogato gradbeno dejavnost. Dal je postaviti baziliko sv. Lovrenca; uredil je lateransko krstilnico in jo okrasil s porfirnimi stebri. V cerkvi Marije Snežne je dal napraviti mozaike z upodobitvami Marijinega zmagoslavja na efeškem koncilu, ki je potrdil njeno božje materinstvo.
Po legendi je baziliko Marije Snežne dal zgraditi Liberij. Zato jo imenujejo tudi liberijansko baziliko. Rimski papeži so jo v teku stoletij večkrat prenavljali in lepšali. V prvotnem stanju se je ohranila srednja cerkvena ladja.
Takoj po Efeškem koncilu je papež Sikst III. to svetišče povečal in polepšal. 36 stebrov iz belega marmorja nosi strop, na katerem se nahajajo slike iz Stare zaveze. Strop srednje ladje se lesketa v čistem zlatu. Na stropu kora so slike Marijinega oznanjenja, Svetih treh kraljev, Marijinega kronanja v nebesih itd. Slednja slika je na modri podlagi in prikazuje, kako Marija sprejema nebeško krono iz rok Božjega sina. Z obeh strani se bližajo angeli in svetniki. Okvir tvori vinska trta z raznimi pticami.
Vsebina okrasja bazilike Marije Snežne torej nekako ponazarja vsebino Efeškega koncila, ki je poudaril Marijino Božje materinstvo. [5]
Še danes nas spominja napis na slavoloku na avtorja: »Xystus populo Romano – Sikst rimskemu ljudstvu«.
Nekateri viri menijo: »Kot duhovnik je nekaj časa bil pristaš Pelagija, kasneje pa se je odločno obrnil proti pelagijanstvu, kar spričuje tudi Avguštin.« [4]
Vendar je – po drugih virih - to bilo le pelagijansko natolcevanje, ki so ga širili o njem. Temu so dodajali še izmišljotino, da ga je zaradi prešuštvovanja obsodila neka rimska sinoda.
»Slavni graditelj svetih zidov, toda še slavnejši stavbenik duš, v katere je vcepil klico svoje pobožnosti še za daljno prihodnost, da bi pobožni potomci prebivali v tistih stavbah, katere je gradil in delali to, kar je on učil.«
B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
Opombe
↑Ime Sikst (latinsko: Sextus) = Šesti, je verjetno grškega izvora (grško:Ξυστος - Xystos) = Olikani, Uglajeni).
↑F. X. Seppelt –K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 28.
