Rimljani so že takoj po Honorijevi smrti 12. oktobra 638 izvolili za njegovega naslednika Labijenovega (Labienus) sina, Severina. Zaradi potrditve so v Carigrad poslali poslanstvo. Cesar Heraklij pa je za vsako ceno postavil kot pogoj potrditev odloka Ekthezis, ki je zastopal monoteletsko učenje. Cesar je prek ravenskega egzarha poslal vojskovodja Mavricija (Mauritius), da je zasedel Lateransko palačo v Rimu in jo oropal vseh dragocenosti. Papež se kljub ustrahovanju ni vdal; a tudi poslanci, ki jih je poldrugo leto zadrževal v mestu ob Bosporu nasilni cesar, so ostali neomajni; končno je bolnega cesarja prek svojega apokriziarija papež le pregovoril, pa je dal privolitev. Tako je bil končno le posvečen in sicer šele 28. maja 640.[2]
Smrt
Umrl je dobra dva meseca po začetku papeževanja in sicer 2. avgusta 640 v Rimu. Pokopan je v Baziliki svetega Petra v Vatikanu.
Viri
M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
B. Bangha S.J.: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Verlag Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
