Marin je bil sin duhovnika. Papež Nikolaj I. ga je posvetil v diakona.[4] Pred izvolitvijo za papeža je služboval kot škof Caere (Cerveteri, Etrurija), zaradi česar je bila njegova izvolitev sporna. V tem zgodovinskem obdobju so namreč od škofa zahtevali, da nikoli ne zapusti svojega sedeža, da bi zasedel drugega. Trije papeži, ki so vladali pred njim, so ga kot svojega legata trikrat poslali v Konstantinopel. Vse tri misije so sprožile polemike, ki so se začele z razkolom s konstantinopelskim patriarhom Fotijem I..[4] Leta 882 je odšel v imenu papeža Janeza VIII. k Atanaziju Neapeljskemu, da bi ga opozoril, naj ne trguje z muslimani iz južne Italije.[5]
Papeževanje
Eno od prvih dejanj po izvolitvi na papeški prestol je bilo ponovno imenovanje Formoza za kardinalaPortusa in izobčenje patriarha Fotija.[6] Zaradi spoštovanja do anglosaškega kralja Alfreda Velikega (vladal 871-899) je Anglosase v Rimu osvobodil plačevanja davkov in taks,[6] kralju pa je za darilo poslal kos pravega križa.[7] Umrl je maja ali junija 884. Nasledil ga je Hadrijan III..
Papeža Marin I. in Marin II. sta zaradi podobnosti imen Marin in Martin v nekaterih virih napačno preimenovana v Martina II. oziroma Martina III.. Ko je papež, izvoljen leta 1281, zase izbral ime Martin, je zato postal Martin IV..
