Niko Kuret je raziskal mnoge slovenske etnološke posebnosti in jih povzemal v filmih, gledaliških igrah, knjigah, revijah. Zgodovino slovenskega ljudskega gledališča je strnil v literarnem leksikonu, imenovanem Duhovna drama. Bil je tudi pionir slovenskega lutkovnega gledališča in idejni avtor lika »Pavliha«. Proti koncu življenja je postal tudi (1989 dopisni/izredni, 1991 redni) član SAZU. Njegov sin je bil muzikolog Primož Kuret, vnuk pa je pesnik Robert Kuret.
Njegovo življenjsko delo je knjižna predstavitev slovenskih ljudskih praznikov v štirih knjigah za vsak letni čas pod imenom Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Knjiga je bila kasneje še enkrat izdana v dveh zvezkih pri založbi Družina s skupaj skoraj 1400 strani. Kuret je raziskoval tudi maske slovenskih pokrajin in o tem izdal knjigo. Pod njegovim vodstvom so po drugi svetovni vojni obnovili tradicionalno cerkljansko pustovanje znano kot laufarija. Kuret je leta 1957 ustanovil Odbor za etnografski film.
Dela
Praznično leto Slovencev. Starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Zvezek 1, 2. Ljubljana: Družina, 1989
Jaslice na Slovenskem. Kulturno-zgodovinski in narodopisni oris, 1981
Maske slovenskih pokrajin. Cankarjeva založba in ZRC SAZU, Institut za slovensko narodopisje, Ljubljana 1984