Katoliške cerkve vzhodnega obreda (tudi uniatske cerkve, vzhodna liturgija, liturgija vzhodnega obreda ali grkokatoliške cerkve) je oznaka za skupino katoliškihCerkva, ki priznavajo katoliški nauk in vrhovno oblast papeža in so v polnem občestvu z Rimskokatoliško cerkvijo, vendar uporabljajajo vzhodno liturgijo. Delijo se na uniatske cerkve, ki imajo pravoslavno liturgijo, in na orientalne cerkve, ki imajo liturgije starih predkalednoskih in monofizitskih cerkva.
Zgodovina
Prizadevanja za enotnost vzhodne in zahodne cerkve so leta 1439 pripeljala do Firenškega koncila. Pri vzhodnih cerkvah si je zato prizadeval bizantinski cesar Ivan VIII. Paleolog, pri zahodni cerkvi pa so pobude izvirale iz Basla. Na koncilu so z bulo papeža Evgena IV. Laetentur coeli svečano razglasili zedinjenje, vendar so že leta 1443 aleksandrijski in jeruzalemski patriarh, skupaj s cezarejskim metropolitom preklicali koncilske sklepe, podpisnike pa razglasili za krivoverce. Firensko zedinjenje je kljub neuspehu pripomoglo k združevanju nekaterih vzhodnih cerkvenih skupnosti z Rimom, Armencev leta 1439, Koptov 1442, Sircev 1444, maronitov 1445, Rusinov 1596. T.i. uniatsko gibanje je na Hrvaškem leta 1611 privedlo do povezovanja pravoslavnih »prebegov« in »uskokov«, ki so prebivali na območju Karlovca in Varaždina. [1]
Seznam
Seznam zajema cerkve, ki so priznane s strani Vatikana kot katoliške cerkve vzhodnega obreda:
V Sloveniji so se grkokatoliki (uniati) pojavili v 16. stoletju, toda nikoli se ni vzpostavila velika skupnost, je pa prišlo do delne združitve med uskoškimi Srbi (samostan Stara Marča 1611 in Žumberak na Gorjancih 1611), za katere je bila 1777 ustanovljena eparhija (škofija) v Križevcih na Hrvaškem, v okvir katere spadajo tudi grkokatoličani v Sloveniji.[2] Eparhija Križevci je sufraganska škofija Nadškofije Zagreb.