Antiproton
Sestava:	2 antikvarka u, 1 antikvark d
Statistika:	fermionska
Skupina:	hadron
Interakcija:	močna, šibka, gravitacija, elektromagnetna
Simbol(i):	${\displaystyle {\bar {p}}\,}$
Antidelec:	proton (${\displaystyle p\,}$)
Predpostavil:	Paul Adrien Maurice Dirac
Odkril:	Emilio Gino Segrè, Owen Chamberlain (1955)
Masa:	938 MeV/c2 1836,152674 ${\displaystyle m_{e}\,}$ [1]
Električni naboj:	-1 e0
Spin:	1/2
Izospin:	1/2

Antiproton (oznaka ${\displaystyle {\bar {p}}\,}$) je antidelec protona. Njegov naboj je -1 osnovnega naboja. Antiproton je predvidel že britanski fizik in matematik Paul Adrien Maurice Dirac (1902–1984) v letu 1933.^[2] Obstoj antiproton sta s poskusi potrdila v letu 1955 na Univerzi Kalifornije v Berkeleyu italijansko-ameriški fizik Emilio Gino Segrè (1905–1989) in ameriški fizik Owen Chamberlain (1920–2006). Oba sta za odkritje leta 1959 prejela Nobelovo nagrado za fiziko.

Antiproton je sestavljen iz dveh antikvarkov u in enega antikvarka d (${\displaystyle {\bar {u}}{\bar {u}}{\bar {d}}\,}$). Značilnosti antiprotona so podobne značilnostim protona.

Antiproton je tudi sestavni del najenostavnejšega antiatoma, to je antivodika. Njegovo barionsko število je negativno (-1), čudnost in čar sta enaka 0. Antiprotone so opazili tudi v kozmičnih žarkih. Nastali so pri trkih kozmičnih protonov z atomskimi jedri v medzvezdnem prostoru. Pri tem je prišlo do reakcije:

${\displaystyle p+A\to p+{\bar {p}}+p+A\,}$

kjer je z ${\displaystyle A\,}$ označeno atomsko jedro. Antiprotoni se po trku gibljejo po galaksiji in pridejo tudi do Zemlje.

Antiprotoni anihilirajo s protoni. Pri tem nastane nekaj pionov. Anihilirajo pa lahko tudi z nevtronom.

• Antiproton na Universe Today (angleško)
• Proizvodnja nizkoenergijskih antiprotonov }(angleško)
• Najhladnejši antiprotoni (angleško)