V vsakdanjem življenju je gravitacija najbolj opazna kot sila, ki da telesom z maso težo in povzroči, da padejo na tla po spustitvi iz neke višine. Med drugim povzroči tudi povezavo razpršenega materiala v Vesolju, zaradi česar nastanejo makroskopska telesa, kot so Zemlja, Sonce idr. Je tudi odgovorna za vzdrževanje gibanja Zemlje in drugih planetov po tirih okrog Sonca; za vzdrževanju gibanja Lune po tiru okrog Zemlje; za pojav bibavice; za pojav konvekcije, preko katere nastane tok tekočine; za segrevanje notranjosti nastajajočih planetov in zvezd do zelo visokih temperatur itd. Njeni prenašalni delci naj bi bili gravitoni.[navedi vir]
Enačba pa tudi ne velja le za točkasta telesa, pač pa tudi za homogeni krogli z razdaljo r med njunima središčema. Omeniti je treba naslednji 2 dejstvi:
gravitacijska sila je vedno privlačna (torej nikoli odbojna).
gravitacijska sila je zelo šibka, razen v primeru, da ima vsaj eno od teles zelo veliko maso (npr. asteroidi, planeti ali zvezde).
Prej je bilo navedeno, da je gravitacijska sila vedno privlačna, vendar to ne drži.[navedi vir] Leta 1916 je Albert Einstein dokazal, da h gravitacijski sili prispevata še temperatura in tlak. Obstajata dve vrsti tlaka: pozitivni in negativni. V vesolju prevladuje pozitivni tlak, zaradi česar je gravitacija privlačna. Če[dvomljivo — glej pogovorno stran] pa bi Higggsovo polje, ki je edino tega zmožno, pristalo na višji vrednosti, bi prevladoval negativni tlak, zaradi česar bi se telesa odbijala. Če[dvomljivo — glej pogovorno stran] bi bilo enaka količina pozitivnega in negativnega tlaka, bi se gravitacija izničila.
↑Gravitacijsko kostanto, ki je podana v enotah SI, se označuje tudi z G (Pople, Stephen. Fizika: Shematski pregledi. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 1998.)
Zunanje povezave
Poglejte si besedo težnost ali Težnost v Wikislovarju, prostem slovarju.