Kvark d

kvark d
Sestava: osnovni delec
Statistika: fermionska
Skupina: kvark
Generacija: prva
Interakcija: močna,
elektromagnetna,
gravitacija,
Simbol(i):
Antidelec: antikvark d
Predpostavil: Murray Gell-Mann (1964),
George Zweig (1964)
Odkril: SLAC (1968)
Masa: 4,1 – 5,8 MeV/c2 [1]
Električni naboj: -1/3 e0
Barvni naboj: da
Spin: 1/2
Šibki izospin: levosučni: - 1/2,
desnosučni: 0
Šibki hipernaboj: levosučni: +1/3,
desnosučni: -2/3

Kvark d (tudi kvark dol) (oznaka ) je eden izmed osnovnih delcev, ki pripada družini kvarkov (prvi generaciji). Ima električni naboj enak -1/3 in maso od 4,1 do 5,8 MeV/c2. Prištevamo ga med fermione s spinom 1/2. Njegov antidelec je antikvark d. Skupaj s kvarkom u tvori nukleone (proton in nevtron). Tretja komponenta izospina in šibkega izospina je enaka -1/2. Barionsko število je +1/3. Leptonsko število, čudnost, čar, dno in vrh so enaki 0. Podobno kot drugi kvarki, nosi enega izmed treh barvnih nabojev.

Masa kvarka d še ni natančno določena, verjetno pa leži med 4,1 in 5,8 MeV/c2 [1]

Zgradba nukleonov

Nukleona (proton in nevtron) sta zgrajena iz treh kvarkov. Na spodnjih dveh slikah je prikazana zgradba protona in nevtrona iz kvarkov.

Proton je zgrajen iz dveh kvarkov u in enega d.
Nevtron je zgrajen iz dveh kvarkov d in enega kvarka u.


Zgodovina

Obstoj kvarkov sta neodvisno napovedala že v letu 1961 ameriški fizik Murray Gell-Mann [2] (rojen 1929) in izraelski fizik Yuval Ne'eman (1925 – 2006) [3]. Hadrone sta razporedila v skupine po metodi, ki je danes znana kot osemkratna pot, to je simetrija SU(3) v okviru okusne simetrije. Leta 1964 sta Gell-Mann[4] in ameriški fizik George Zweig (rojen 1937) [5][6] neodvisno predlagala kvarkovski model, v katerega sta takrat vključila samo kvarke u, d in s [7].

Opombe in sklici

  1. ↑ 1,0 1,1 K. Nakamura et al. (Particle Data Group) (2010). »PDGLive Particle Summary 'Quarks (u, d, s, c, b, t, b', t', Free)'« (PDF). Particle Data Group. Pridobljeno 11. avgusta 2010.
  2. ↑ M. Gell-Mann (2000) [1964]. »The Eightfold Way: A theory of strong interaction symmetry«. V M. Gell-Manm, Y. Ne'emann (ur.). The Eightfold Way. Westview Press. str. 11. ISBN 0-7382-0299-1.
    Original: M. Gell-Mann (1961), »The Eightfold Way: A theory of strong interaction symmetry«, Synchroton Laboratory Report CTSL-20, California Institute of Technology
  3. ↑ Y. Ne'emann (2000) [1964]. »Derivation of strong interactions from gauge invariance«. V M. Gell-Manm, Y. Ne'emann (ur.). The Eightfold Way. Westview Press. ISBN 0-7382-0299-1.
    Original Y. Ne'emann (1961). »Derivation of strong interactions from gauge invariance«. Nuclear Physics. Zv. 26. str. 222. doi:10.1016/0029-5582(61)90134-1.
  4. ↑ M. Gell-Mann (1964). »A Schematic Model of Baryons and Mesons«. Physics Letters. Zv. 8, št. 3. str. 214–215. doi:10.1016/S0031-9163(64)92001-3.
  5. ↑ G. Zweig (1964). »An SU(3) Model for Strong Interaction Symmetry and its Breaking«. CERN Report No.8181/Th 8419.
  6. ↑ G. Zweig (1964). »An SU(3) Model for Strong Interaction Symmetry and its Breaking: II«. CERN Report No.8419/Th 8412.
  7. ↑ B. Carithers, P. Grannis (1995). »Discovery of the Top Quark« (PDF). Beam Line. Zv. 25, št. 3. SLAC. str. 4–16. Pridobljeno 23. septembra 2008.

Zunanje povezave