Rimsko-nemški cesar Friderik I. nadaljuje z osvajanjem Italije. ↓
maj → Prvi cilj je mesto Ancona, ki je pod bizantinsko zasedbo. Mesto prične oblegati, proti Rimu pa pošlje manjši oddelek, ki ga vodi kölnski nadškof Rejnald iz Dassla. Ta se nastani v zavezniškem mestu Tusculum. ↓
→ Rimljani organizirajo armado več kot 10.000 mož, največjo po padcu Rimskega imperija. Ob novici, da je v bližini Rima zgolj majhen del cesarske vojske, se odpravijo Rejnaldu nasproti in začno oblegati Tusculum. ↓
28. maj → Barbarossa pošlje na pomoč zgolj okoli 1000 mož, ki jih vodi mainški nadškof Kristjan iz Bucha. Ta Rimljanom ponudi pogajanja, vendar ga zaradi maloštevilnosti zavrnejo. ↓
29. maj → Bitka pri Tuskulumu: maloštevilna, a bolje opremljena, izurjena in disciplinirana cesarska vojska, ki jo vodita nadškofa Kristjan iz Bucha in Rejnald iz Dassla, hudo porazi mnogo številčnejšo armado Rimske komune, ki jo tvori pretežno lahkooborožena pehota. Le tretjina rimske armade ubeži pokolu ali ujetništvu.
Med bližanjem Barbarosse proti Rimu pobegne papež Aleksander III. v Benveneto, papeško enklavo sredi normanskega ozemlja.↓
Jeruzalemski kralj Amalrik I. in fatimidski regent Šhavar združita vojaške moči proti Nur ad-Dinovi egiptovski vojaški ekspediciji, ki jo vodita sirski general Širkuh in njegov nečak-svetovalec Saladin.
18. marec - Bitka pri al-Babeinu: pred Kairo prispeta skoraj obe vojski istočasno in se po maneverskih preigravanjih spopadeta na nasprotnem bregu Nila pri piramidah blizu Gize. Rezultat je krvav za obe strani, a neodločen.
avgust - Sirci in križarji, oboji s premajhnimi silami za odločilen spopad, se po še nekaj praskah dogovorijo, da bodo oboji hkrati zapustili Egipt. Amalrik izpogaja, da Šhavar ostane na oblasti. 1168 ↔
12. april - Knut Eriksson, sin umorjenega švedskega svetniškega kralja Erika IX. se po desetih letih izgnanstva vrne domov in umori aktualnega kralja Karla VII., nakar se mora spopasti še s sinovoma pred-predzadnjega kralja Sverkerja I.
8. julij - Bitka pri Zemunu: odločujoča zmaga Bizantincev proti Madžarom, ki priznajo bizantincem oblast južno od Krke.
Saksonski krščanski misijonarji spravijo skupaj saksonskega vojvodo Henrik Lev in obotritskega vladarja Pribislava, ki sta bila pred tem smrtna sovražnika. Henrik Lev je nujno potreboval zaveznike v boju z upornim saksonskim plemstvom. Cerkev Pribislavu, potem ko sprejme krščanstvo, podeli naslov kneza Mecklenburga.
Kratka vojna med angleškim kraljem Henrikom II. in francoskim kraljem Ludvikom VII.. Povod je bil nesmiseln spor okoli pobiranja dajatev za križarske države v Levantu. Ko Henrik Ludviku požge glavni arzenal, je vojne konec.↓
→ Henrik II. prepove angleškim študentom študij v Parizu.
Irski kralj Leinsterja Diarmait Mac Murchada izgubi boj (in kraljestvo) proti novemu irskemu nadkralju Roryu O'Connorju. Za pomoč naprosi angleškega kralja Henrika II. 1169 ↔
Sicilska regentinja Margareta Navarska investira sorodnika Štefana iz Percheja za nadškofa Palerma. Poteza zbudi hud odpor domačega plemstva in uradništva.↓
→ Zadeva se konča z zaroto proti regentinji Margareti, ki jo vodi Margaretin brat Henrik Navarski. Zarota je razkrita in Henrik aretiran. 1168 ↔
Jeruzalem: učenjak in zgodovinar Vilijem iz Tira postane naddiakon Tira. Hkrati mu jeruzalemski kralj Amalrik I. da nalogo, da napiše zgodovino križarskega Levanta.
Japonska: samuraj Kijomori Taira postane glavni minister v službi cesarja Rokudža. Dejanski nadzor nad dvorom in mladoletnim cesarjem ima sicer bivši cesar Go-Širakava.