Cerkvena organizacija na sedanjem slovenskem ozemlju je bila dokončno izoblikovana v času oglejskega patriarha Pelegrina I. (1128-1161). V oglejskem delu, južno od Drave, je bilo 14. pražupnij, ki jih lahko, glede na približni čas ustanovitve, razvrstimo:
Kljub zgoraj navedenemu je v pisnih virih razvidno, da je leta 1025, ko je savinjski grof Viljem II. od kralja Konrada II. prejel del Dolenjske med Krko in Savo, dobil v last tudi ozemlje med Koprivnico, Hudinjo in Voglajno. Cerkveno središče tega ozemlja je bila Nova Cerkev.[2] Ime govori za cerkev, ki je bila postavljena pozneje od katere bližnjih cerkva, zato se zastavlja vprašanje, ali gre v resnici za pražupnijo ali vendarle za župnijo, ki se je izločila iz katere bližnjih pražupnij, tudi patronat cerkve, sv. Lenart, govori za mlajšo ustanovo. V tem primeru pride najbolj v poštev pražupnija Šempeter v Savinjski dolini, kar pa se je zgodilo v vsakem primeru pred izločitvijo celjske župnije, vendar o tem ni pisnih virov.
Ko se leta 1236 v pisnih virih župnija Nova Cerkev prvič pojavi, in sicer prek župnika kot priče (navaja se Ottone de Noua ecclesia), je imela za seboj že skoraj sto let obstoja. Z župnikom nastopa tudi v papeškem desetinskem seznamu iz leta 1296 (Plebanus Noue ecclesie).[3] Ozemlje, ki ga je grof Viljem II. dobil leta 1025, je bilo po letu 1045 v posesti ženskega samostana v Krki na Koroškem, od leta 1072 dalje pa Krške škofije. Gospostva, ki so nastala na tem ozemlju – najpomembnejše je bilo lemberško (Lemberg, Lengenburg), je škofija dajala v fevd, samo Novo Cerkev pa priključila vitanjskemu gospostvu. Kolikor je o tem pisnih virov, je bila župnija patriarhatska »pleno iure«. Krškim škofom se namreč ni posrečilo ali celo ni bilo mogoče pridobiti njenega patronata.[3]
Iz poznejših listin vemo, da je patriarh Ludovik Scarampa enkrat po svojem nastopu konec leta 1439 (verjetno pa ne veliko pred letom 1455), s privoljenjem papeža Nikolaja V. župnijo inkorporiral (izročil v upravljanje) kolegiatnemu kapitlju sv. Nikolaja iz Strassburga v Avstriji, kjer je bil dolga stoletja na gradu sedež krških škofov.
V zvezi z inkorporacijo župnije je papež Nikolaj V. izdal odlok leta 1455, vendar je še pred veljavo odloka umrl. Njegov naslednik papež Pij II. je leta 1459 ponovno potrdil omenjeni odlok, vendar je tudi on umrl pred pravnomočnostjo. Šele papež Pavel II. je lahko 11. julija 1468 potrdil pravnomočnost odloka o župniji sv. Leonarda. Inkorporacija je bila »pleno iure«, se pravi, da je kapitelj lahko za župnike nameščal kanonike iz svojih vrst ali pa tudi druge, ne da bi za imenovanje potreboval privoljenja oglejskega patriarha.[3] Dušno oskrbo »na terenu« izven sedeža župnije pa so tako in tako opravljali le vikarji.
Kaže, da je na teritoriju župnije Nova Cerkev v srednjem veku nastal zgolj en sam vikariat, in sicer pri cerkvi sv. Jerneja v Vojniku. Ta je z istoimenskim gradom (Hoheneck, Hochenegg) tvoril otok sredi ozemlja krške škofije, ki ga je Ema Krška zaradi pomembne strateške lege na prometni povezavi med Savinjsko dolino in Podravinjem iz svojega volila izločila. Leta 1306 se v Vojniku omenja kaplan, drugih podatkov iz srednjega veka pa ni. [3]. Tako je prva omemba tamkajšnjega vikariata šele v vizitacijskem zapisniku iz let 1544/45. Vojniška cerkev je sicer zapisana kot podružnica, vendar je dodano, da je inkorporirana župnijski cerkvi sv. Leonarda ter v prezentaciji in konfirmaciji strassburškega kapitlja.[3] Župnija v Novi Cerkvi takrat ni bila kapiteljska zgolj v polnih pravicah, s prezentacijo in konfirmacijo, ampak tudi z odvetništvom.[3]
Vojniški vikariat je torej bil podrejen župniji Nova Cerkev, z odvetništvom pa se razkriva njegova pripadnost vojniškemu gospostvu z gradom, ki pa je po izumrtju vojniških plemičev leta 1241 pripadel deželnemu knezu.
Ker je sedež Lavantinske škofije še naprej ostal v oddaljenem Šentandražu, so se kmalu nadaljevala prizadevanja za selitev škofijskega sedeža in preoblikovanje škofijskih meja, do česar je prišlo šele v času škofovanjablaženega Antona Martina Slomška, ki je uspel, da se je lahko 4. septembra1859 sedež škofije preselil v Maribor in da so se na novo določile meje mariborske, zgolj naslovno še lavantinske škofije.[6]
Höfler, Janez (2013). O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: k razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Viharnik. COBISS268869376. ISBN978-961-6057-88-2.
Höfler, Janez (2018). Oglejski generalni vikarji in drugi patriarhovi pooblaščenci na Slovenskem v poznem srednjem veku (1300-1535). Znanstvena založba Filozofske fakultete. COBISS293899264. ISBN978-961-06-0043-5.
Ožinger, Anton; Pajk, Ivan (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. COBISS38788353.
