Južno od Velikovca se razprostira pestra panoramaKaravank, na severu pa se počasi dvigujejo prvi obronki Svinške planine (Saualpen), kjer še vztrajajo najsevernejši slovenskinarodnostni otoki - npr. Djekše. V severozahodnem območju mestne občine Velikovec je dolinaTrušnje (nemško Trixen) s posebnim zgodovinskim pomenom. Današnja krajevna imena so Zgornje- Srednje in Spodnje Trušnje (Ober-, Mitter- und Niedertrixen), dolino pa razvodnjuje Trušenjski potok (Trixenbach).
Velikovec - Mestna hišaVelikovec - cerkev sv. Rupreta
Današnje naselje se v starih listinah prvič omenja leta 1105 kot trgVölchimercatus. Do srede 18. stoletja se je naselje imenovalo Völkenmarkt. Od leta 1252 se je Velikovec omenjal kot mesto (v starih zapisih se je pojavil tudi pod imenom Judenmarkt). Od leta 1261 je bila v Knežjem gradukovnicakovancev. V vseh pogledih je Velikovec po pomenu še v 15. stoletju prekašal Celovec, potem pa je počasi izgubljal na pomenu, do leta 1849 ko je ostal le še podeželska občina.
Velikovec je bil skozi zgodovinsko obdobje večkrat močno poškodovan in prizadet: leta 1303 so ga porušile sazburške čete, v 15. stoletju turški vpadi, 1609potres, 1809 napadi Napoleonove vojske, vmes je prebivalce večkrat prizadela kuga.
Organizirano kulturno življenje Slovencev sega nazaj v leto 1893, ko je bila ustanovljena Ciril in Metodova podružnica za Velikovec. Najbolj pomembna ustanova tega časa je bila ustanovljena 25. oktobra 1896, to je prva zasebna slovenska katoliška šola, t. i. Narodna šola v Šentrupertu pri Velikovcu. 21. oktobra 1906 pa je bilo ustanovljeno slovensko prosvetno društvo Lipa, ki ima torej več kot stoletno tradicijo. Od maja 1919 do oktobra 1920 je v Velikovcu tudi delovala slovenska gimnazija, ki pa kljub obveznostim iz Saint-Germainske pogodbe ni nadaljevala svojega delovanja po plebiscitu leta 1920.
Medvojni čas označuje, kot na celotnem južnem Koroškem, poleg splošne družbene dezintegracije zlasti etnična nestrpnost in ekskluzivni zgodovinski pogledi. Potem ko je nacistični okupator od leta 1941 naprej bil deportiral okoli 60.000 Slovencev s slovenske Južne Štajerske je aprila 1942 nadaljeval z isto strategijo planskih deportacij tudi na Koroškem, md.r. v Velikovcu in v velikovškem okraju. To je privedlo do oboroženega odpora, ki je prispeval k osvoboditvi od teroristične diktature in k ponovni vzpostavitvi Avstrije v nekdanjih mejah. Eden izmed centrov vojaškega odpora je bila Svinška planina severno od Velikovca. V spomin na Svinški planini padlim partizanom – pripadnikom osmih narodnosti – so koroški partizani leta 1947 ob navzočnosti zastopnikov zavezniških sil odkrili ta spomenik v Šentrupertu pri Velikovcu. Spomenik je simbol koroškega in mednarodnega boja proti nacizmu. Neznani storilci so spomenik v noči od 10. na 11. september 1953 razstrelili. Avstrijske oblasti ga niso obnovile v prvotni obliki, zato ga je Zveza koroških partizanov[4] leta 1983 obnovila in postavila na to mesto (op.: pred muzejem Peršman v Lepeni v občini Železna Kapla-Bela)."[5]
Dvojezične nemško-slovenske katoliške fare oz. župnije ter podružniške cerkve v dekanatu Velikovec so: v Djekšah podružniška cerkev Šmihel, fara Gorenče in podružnica Št. Radegunda, fara Krčanje, fara Vovbre, fara Ruda in podružnici Lipa in Lipica-grajska kapela, v Telenberku podružnici Želinje in Sv. Katarina na Homu, fara Št. Peter na Vašinjah ter podružnice Filialkirchen Lisna gora, Šentovrenc in Šmartno, fara Št. Rupert pri Velikovcu ter podružnici Sv. Neža in Št. Urh, v Grebinskem Kloštru Stara farna cerkev ter podružnice Suha Blato, Kleče, Šmihel v Podgori in Vašinje ter v dekanatu Tinje fara Tinje in podružnici Vabnja vas in Virna vas.[6]
↑ 3,03,1Zdovc, Paul (2010) Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem, razširjena izdaja. Sie slowenischen Ortsnamen in Kärnten, erweiterte Auflage, Ljubljana.
