Galicija meri 79.215 km², v njej živi preko 11 milijonov prebivalcev, predvsem Poljakov, Ukrajincev, Judov in drugih etničnih skupin. Na zahodu Galicijo omejuje zgornji tok rekeVisle, proti vzhodu pa polagoma prehaja v Ukrajino in Bukovino. Reka San jo deli na zahodno Galicijo, ki spada k Poljski in na vzhodno Galicijo, ki spada k Ukrajini. Glavne reke so: zgornji pritoki Visle, Buga, Dnestra in Pruta. V tej prehodni pokrajini med »Zahodom« in »Vzhodom« so zgodovinsko pomembna mesta, kot so: Krakov, Lvov, Przemyśl in Tarnov.
Zgodovina
Slovani so se v Galicijo pričeli naseljevati med 5. in 6. stoletjem. Od 10. do 14. stoletja so zaradi nasprotij potekali boji med poljskimi in kijevskimiknezi. Med 1199 in 1349 je bila del Gališko-volinske kneževine. Leta 1386 je Galicija pripadla Poljski, 1772, po prvi delitvi Poljske med Rusijo, Avstrijo in Prusijo, pa je prešla pod oblast Habsburžanov, z imenom Galicija in Lodomerija, kasneje pa postala avstrijska dežela (od 1867 del Cislajtanije), ki je v letih 1775-1849 vključevala tudi Bukovino.
Med 1. svetovno vojno so v Galiciji potekali hudi spopadi med avstrijsko in rusko vojsko (npr. bitka za Przemyśl), kjer je padlo ogromno, tudi slovenskih vojakov. Leta 1918 je znova prešla v obnovljeno Poljsko. Ko so Vzhodno Galicijo 1. novembra 1939 priključili k Sovjetski zvezi, je postala del Ukrajinske SSR (skupaj z glavnim mestom Lvovom).