Črna stotnija (ruskoЧёрная сотня, latinizirano: Čornaja sotnja), njeni pripadniki znani kot črnostotniki (ruskoчерносотенцы (beri: černostotenci))), je bilo konzervativno, monarhistično in skrajno nacionalistično nasilno gibanje v Rusiji v začetku 20. stoletja. Bilo je odločen zagovornik vladarske hiše Romanovih in je nasprotovalo kakršnemukoli omejevanju avtokracije (samodrštva) vladajočega cesarja.[3]
Zgodovina
Ime
Ime izhaja iz srednjeveškega pojmovanja črnega ljudstva, tj. navadnega, preprostega ljudstva, ki ne pripada plemstvu, ter je povezano v oborožene milice.[4]
Ideologija črnostotnikov je temeljila na geslu, ki ga je oblikoval grof Uvarov in bi ga lahko povzeli takole: »Pravoslavje, samodrštvo, nacionalizem« – oziroma: Pravoslavna cerkev, romanovska država, ruski narod.
Ideologija Nietzschejevega Übermenscha
Sočasno se je po Evropi širila ideologija Nietzschejevega Übermenscha. Nemški izraz Übermensch - tj. nadčlovek - je pogostoma uporabljal Hitler in nacistično-fašistični režimi, da bi opisali svojo zamisel o biološki večvrednosti arijske oziroma germanske oziroma svoje kot gospodovalne rase;[7]rasistična izpopolnitev Nietzschejevega Übermenscha kot protiuteži krščanstvu je postala filozofski temelj za nacionalsocialistične ideje, ki so pogubne, četudi jih včasih zakrivajo s plaščem ortodoksnosti, češ da so vsi drugi (kristjani) heretiki. Razumljivo, da pred tako zapeljivimi idejami o lastni (narodnostni, nazorski ali verski) večvrednosti in tuji manjvrednosti ni bil in ni varen noben velik narod, ideologija ali verstvo, pa tako tudi ruski ne.[8][9]
Ideje, ki jih je zastopala nekdanja Črna stotnija - kljub njeni nasilni zadušitvi ob nastopu Oktobrske revolucije 1917 - niso izginile, ampak so ostale žive do danes. Nekateri tovrstni spleti se celo "dičijo" z imenom črnostotnikov. Okvirno se ti spleti razglašajo za strpne, demokratične in svobodoljubne.
↑Ukraine and Russia in Their Historical Encounter, by Peter J. Potichnyj, University of Alberta, Canadian Institute of Ukrainian Studies Press, 1992 (pp. 576, 582, 665).
↑A People Apart: The Jews in Europe, 1789–1939, by David Vital, Oxford University Press, 1999 (pp. 140, 141).
↑Alexander, Jeffrey (2011). A Contemporary Introduction to Sociology (2. izd.). Paradigm. ISBN978-1-61205-029-4.
Лавриков С. В. Правомонархическое движение в Тверской губернии, 1905—1915 гг.: дисс. … канд. ист. наук : 07.00.02. — Тверь, 1996. — 204 с.
Размолодин М. Л. Черносотенные организации губерний Верхнего Поволжья в 1905—1914 гг. (на материалах Ярославской, Костромской и Владимирской губерний). — Ярославль: Изд-во Александр Рутман, 2001;
Размолодин М. Л. О консервативной сущности чёрной сотни / под ред. проф. Ю. Ю. Иерусалимского. — Ярославль: Нюанс, 2010.
Размолодин М. Л. Русский вопрос в идеологии чёрной сотни / под ред. проф. Ю. Ю. Иерусалимского. — Ярославль: Нюанс, 2010.
Стогов Д. И. Черносотенцы: Жизнь и смерть за великую Россию / отв. ред. О. А. Платонов. — М.: Ин-т рус. цивилизации, Алгоритм, 2012. — 672 с. — ISBN 978-5-4261-0004-6.