Zois (cójs), tudi Zois pl. Edelstein so kranjska plemiška in podjetniška družina italijanskega porekla, ki se je iz severne Italije v začetku 18. stoletja naselila v Ljubljani.
Začeli so, med drugim tudi zaradi želje po družbenem ugledu, nakupovati nepremičnine, poleg hiš v Ljubljani tudi gospostva: več manjših v okolici Novega mesta (Grm, Zaboršt, Graben, Volavče) in več drugih ob Savi jugovzhodno od Ljubljane ter Grad Strmol. Bogastvo jim je pripomoglo k pridobitvi plemstva (1739 dedno plemstvo, 1760 baronat) in sprejetju med kranjske deželane (1752).
Kot zemljiški gospodje so bili naklonjeni gospodarskemu in socialnemu napredku, vendar ne na račun donosnosti gospostev. S fužinarstvom so posegli tudi na Štajersko in Koroško, kjer so se povezali z gospodarsko uspešno rodbino Moro. Gospodarske krize, ki so jih povzročile vojne s Francozi, zaton fužinarstva in odprava fevdalizma so jih silile k zadolževanju; 1870 so njihovi obrati prišli v last Kranjske industrijske družbe.
Podporniki znanosti in napredka
Za Micheangelom je vodstvo družine prevzel njegov sin Žiga Zois, ki se je proslavil kot razsvetljenec, vsestranski znanstvenik in mecen. V njegovem krogu (Zoisov krožek) se je srečeval vrh ljubljanskega in kranjskega izobraženstva. Ukvarjal se je s široko paleto humanističnih in naravoslovnih dejavnosti. Razsvetljenski ideali so se manifestirali predvsem v tvorbi
Zoisovega kroga, ki je bil nosilec takratnih teženj po prenovi slovenskega jezika kot duše narodne identitete. Delovanje kroga je bilo usmerjeno v izobraževanje neukega ljudstva ter v splošni in gospodarski napredek slovenskih dežel. Zois se je navduševal tudi nad zoologijo, botaniko ter predvsem nad mineralogijo. Kot znanstvenik, botanik, se je proslavil tudi Žigov brat Karel Zois.
Poleg Žige Zoisa se je s kranjskim okoljem najbolj povezal njegov pranečak Anton Zois (1808-1873).
Odkar so bile 1851 ustanovljene občine pa do 1862 je bil Anton Zois župan v Predosljah. Podpiral je šolstvo, tudi šolarje, širil knjige Mohorjeve družbe (revnim jih sam plačeval), bil sploh velik podpornik revežev in domače cerkve. Od 1837 je bil član Kmetijske družbe, kmete učil umnega kmetovanja (npr. pridelovanja koruze). V Ljubljani je podpiral Narodno čitalnico (ob ustanovitvi podaril 5.000 goldinarjev) in Slovensko matico in na ustanovni seji slednje je bil 1864 soglasno izvoljen za prvega predsednika. Leta 1861 je bil izvoljen v prvi kranjski deželni zbor za poslanca v »skupini veleposestvo«, pri naslednjih volitvah 1867 pa za poslanca kmečkih občin (sodni okraji Kranj, Tržič, Škofja Loka) in 1869 mandat zaradi bolezni odložil.[2]
Večina članov rodbine te tradicije ni nadaljevala. Agrarna reforma po 1. svetovni vojni in odnosi do dela plemstva, ki ni sprejel Jugoslavije, sta Zoise skoraj popolnoma odtujila slovenskemu okolju. Preselili so se v Avstrijo, največ na Koroško, kjer živijo še sedaj. Po prvi svetovni vojni so prodali Grad Brdo, svoje zadnje posestvo na ozemlju Slovenije.
Zemljiška gospostva in posesti
Skozi zgodovino je bila večina družinske posesti organizirane v fidekomis Brdo pri Kranju, skupaj s tem pa je imela družina v posesti naslednje graščine in gospostva:[3]
Osnovni prikaz rodovnika osrednje veje rodbine Zois na Kranjskem. Družina Zois je bila sicer izredno številčna in prikaz zajema osebe, ki so dočakale odraslost in nekatere nosilce zemljiških gospostev.[3][4] Posestniki gospostva in družinskega fidekomisa Brdo so zapisani krepko. Numerizacija sledi omembam v literaturi. Ležeče zapisana imena pri večdelnih imenih so v literaturi pogosto uporabljana kot osebna imena.[3]
