Samo galerijo je zasnoval arhitekt Carlo Rossi (razsvetljena je s stropa, ki je polkrožen); gradnja je potekala med junijem in novembrom 1826. Tako so zamenjali več manjših sob v sredini glavnega dela Zimskega dvorca - med Belo prestolno dvorano in Veliko prestolno dvorano v neposredni bližini dvorne cerkve. Sama dvorana je bila zasnovana v treh sklopih, ki so jih delili dvojni stebri, srednji del tako predstavlja predprostor dvorane sv. Jurija, kjer se je nahajal prestol. Portreti se nahajajo v petih vrstah.[1]
Slovesna otvoritev galerije je bila 25. decembra 1826 na obletnico umika Napoleonove vojske iz Rusije; v počastitev obletnice so pred portreti generalov izvedli parado njihovih polkov.[1]
Leta 1837, manj kot 10 let od končanja, je bila uničena. Zaradi počasi napredujočega požara so uspeli rešiti vse portrete. Arhitekt Vasilij Stasov je obnovil galerijo po prvotnih načrtih.
Med prvo svetovno vojno so galerijo uporabili kot skladišče medicinskih pripomočkov.[3] V času Sovjetske zveze so galerijo dopolnili s štirimi potreti dvornih grenadirjev; posebnih enot, ki so bile ustanovljene leta 1827 z namenom varovanja hiše veteranov patriotske vojne. Tudi te portrete je izdelal George Dawe, in sicer leta 1828. V zadnjem času pa je galerija dobila še dva portreta, deli Petra von Hessa iz 40. let 19. stoletja.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
