Otto von Bismarck Leo von Caprivi Chlodwig zu Hohenlohe-Schillingsfürst Bernhard von Bülow Theobald von Bethmann-Hollweg Georg Michaelis Georg von Hertling Maximilian of Baden
Šolal se je v kasselskigimnaziji in na bonnski univerzi. Po smrti Viljema I. v marcu 1888 je njegov za rakom na grlu umirajoči oče Friderik III. zasedel cesarski prestol, a ga je že junija istega leta kot cesar nasledil Viljem II.
Oblast
Njegovo vladanje je zaznamoval militarizem, s katerim je želel razširiti kolonialno Nemčijo in ji zagotoviti »prostor pod soncem«. Nemški mirovnikLudwig Quidde je njegove zamisli že leta 1894 označil za megalomanske. S Tirpitzovim načrtom je v letih 1897 in 1900 sprejel pomorska zakona in zgradil nemško mornarico, ki bi se lahko kosala z Združenim kraljestvom. Njegova osebnost in politika sta nihala med nasprotovanjem in zabavanjem Velike Britanije, Francije in Rusije; previdnega kanclerjavon Bismarcka je leta 1890 odpustil in nadomestil s von Caprivijem, ki ga je štiri leta pozneje zamenjal s zu Hohenlohe-Schillingsfürstom. Temu sta sledila princ von Bülow leta 1900 in von Bethmann-Hollweg leta 1909. Vsi ti kanclerji so bili služabniki, ne politiki kot Bismarck, saj je Viljem želel izključiti prihod novega Bismarcka.
Navkljub njegovem obnašanju je težko reči, da je načrtoval I. svetovno vojno, čeprav ni dosti naredil, da bi jo preprečil. Bil je zaveznik Avstro-Ogrske in podpiral trdo roko na Balkanu. Čeprav so mu v zadnjem trenutku popustili živci, je bilo že prepozno, in kmalu si je opomogel in vzpodbujal svoje generale k velikim uspehom. Med vojno je bil poveljnik, a je kmalu izgubil ves nadzor nad nemško politiko in njegova popularnost je padla.
Življenje po padcu z oblasti
Cesar Viljem II. Nemški in cesar Franc Jožef I. Avstrijski na spominskem krožniku iz leta 1916
Po smrti žene Avguste Viktorije, s katero se je poročil leta 1881 in imel z njo sedem otrok, se je v begunstvu leta 1922 poročil s Hermino von Schoenaich, vdovelo princeso Reuss. V 1930. letih je domnevno gojil upanje, da bodo nacisti obnovili monarhijo, a ko se to ni zgodilo in ga je strankarski vodja Hitler tozadevno razočaral, je o njem povsem spremenil mnenje.
Po nemški zasedbi Nizozemske v začetku druge svetovne vojne, leta 1940, se je Viljem popolnoma umaknil iz javnega življenja. Cesar Viljem II. je umrl v Doornu zaradi pljučnice 4. junija 1941. Njegovo rezidenco so stražili okupacijski nemški vojaki, Hitler mu je priredil majhen vojaški pogreb, a udeležbo dovolil le nižjim častnikom; Viljemova želja je bila, da med pogrebom ne bi bilo nobene svastike.
