Provincia Hispania Tarraconensis Tarakonska Hispanija
27 pr. n. št.–5. stoletje
Tarakonska Hispanija (obarvana zeleno) okoli leta 300.
Status	rimska provinca
Glavno mesto	Tarraco
Religija	mnogoboštvo
Zgodovinska doba	antika
• naslednica Hispanije Citerior po Avgustovi reorganizaciji Rimskega cesarstva	27 pr. n. št.
• ukinjena z vključitvijo v Vizigotsko kraljestvo	5. stoletje
Danes del	Španija

Tarakonska Hispanija (latinsko: Hispania Tarraconensis), ena od treh rimskih provinc v Hispaniji. Obsegala je večino sredozemske obale in osrednjo planoto Iberskega polotoka.

Sedanja južna španska pokrajina Andaluzija je bila provinca Betika. Na atlantski obali Iberskega polotoka je bila provinca Luzitanija, ki se je delno prekrivala s sedanjo Portugalsko.

Rimska provinca Tarakonska Hispanija je nastala po Avgustovi reorganizaciji Rimskega cesarstva leta 27. pr.n. št. kot naslednica province Hispanije Citerior, v kateri je v pozni republiki vladal konzul. Glavno mesto province je bil Tarraco, sedanja Tarragona v Kataloniji. Po kantabrijskih vojnah v letih 29-19 pr. n. št. je prišla pod rimsko oblast cela Iberija in se priključila Tarakonski Hispaniji. Zadnje ljudstvo, ki so ga pokorili Rimljani, so bili Kantabri na severozahodu Iberije v sedanji španski pokrajini Kantabriji.

V Tarakonski Hispaniji je od leta 61 vladal Servij Sulpicij Galba, ki je bil leta 68-99 221 dni rimski cesar. Leta 73 je bil njen prokurator Plinij Starejši. Pod Dioklecijanom je bila leta 293 razdeljena na tri manjše province: Galicijo, Kartaginsko Hispanijo in Tarakonsko Hispanijo. Tarakonska Hispanija je nato živela do invazije Vizigotov na začetku 5. stoletja. Njihovi napadi so leta 409 vzpodbudili upor Baskov in Kantabrov, ki se je končal z ustanovitvijo Vizigotskega kraljestva.

Invazija Vizigotov je sprožila obširno pridobivanje kovin, predvsem zlata, srebra in kositra. Aluvijalni rudniki zlata v Las Medulasu kažejo, da so zlato na veliko pridobivali že Rimljani, ki so z bližnjih gora do rudnikov zgradili več akvaduktov, dolgih do 48 km. Hitro tekoča voda je iz mehke kamnine izprala velike količine zlata. Ko so bili površinski kopi izčrpani, so se lotili jamskega rudarjenja. Tršo zlatonosno kamnino so lomili z ognjem in vodo. Njihove rudarske metode je dobro opisal Plinij Starejši, verjetno na osnovi lastnih opazovanj.

Sredozemsko obalo Iberskega polotoka so že v 8.-6. st. pr. n. št. kolonizirali Feničani in Kartažani. Posamezne kolonije so ustanovili tudi Grki. Rimljani so se na polotoku pojavili v 2. st. pr. n. št..

Najbolj priljubljeno božanstvo v rimski Hispaniji je bila Izida, kateri je sledila Velika mati - Kibela. Priljubljeni sta bili tudi kartažansko-feničanski božanstvi Melkart (bog sonca in morja) in Tanit (kraljica mati, morda povezana tudi z Luno). Omenjena božanstva so kmalu zamenjali rimski bogovi. Melkarta na primer je zamenjal Herkules, ki je bil sam različica grškega Herakleja. Poleg njih so bili pomembni tudi kartažanski najvišji bog Baal, in egipčanska bogova Bes in Oziris.

Najpomembnejši tarakonski izvozni proizvodi so bili les, cinabarit, zlato, železo, kositer, svinec, keramika, marmor, vino in olivno olje.

• Podrobna karta predromanskih ljudstev na Iberskem polotoku okoli leta 200 pr. n. št.. Arhivirano 2004-06-11 na Wayback Machine.
• Zgodovinski oris rimskih osvajanj Iberskega polotoka in province Tarakonske Hispanije.

• Tilmann Bechert: Die Provinzen des römischen Reiches. Einführung und Überblick, von Zabern, Mainz 1999, ISBN 3-8053-2399-9, str. 65–71.
• Franz Braun: Die Entwicklung der spanischen Provinzialgrenzen in römischer Zeit, Weidmann, Berlin 1909, ISSN 0259-7055.
• Rudolf Haensch: Capita provinciarum, von Zabern, Mainz 1997,ISBN 3-8053-1803-0.
• Patrick Le Roux: L'armée romaine et l'organisation des provinces ibériques d'Auguste à l'invasion de 409, Boccard, Pariz 1982, ISBN 2-7018-0002-1.
• Daniel Nony: Die spanischen Provinzen v Claude Lepelley: Rom und das Reich in der hohen Kaiserzeit, 2. del: Die Regionen des Reiches, Saur, München 2001, ISBN 3-598-77449-4, str. 121–150.
• W. Trillmich, Annette Nünnerich-Asmus: Denkmäler der Römerzeit, von Zabern, Mainz 1993, ISBN 3-8053-1547-3.