Basa

Atene

Delfi

Epidaver

Rodos

Meteora

Gora Atos

Solun

Olimpija

Mistra

Delos

H. Lukas

Nea Moni

Pitagoreja in Herajon

Vergina

Mikene

Patmos

Tirint

Krf

Dafni

Filipi

Kraji Unescove svetovne dediščine v Grčiji

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) imenuje kraje svetovne dediščine, ki so pomembni kot svetovna naravna ali kulturna dediščina. Kraje svetovne dediščine ureja Unescova konvencija iz leta 1972.^[1] Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki, kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi, skupine zgradb in najdišča, vključno z arheološkimi najdišči. Kot naravna dediščina so opredeljene naravne znamenitosti, kot so fizične in biološke tvorbe, geološke in fiziografske tvorbe, vključno s habitati ogroženih vrst živali in rastlin, ter naravne znamenitosti, ki so pomembne z vidika znanosti, ohranjanja ali naravne lepote.^[2] Grčija je konvencijo ratificirala 17. julija 1981, in omogočila vpis svoje dediščine na Unescov seznam.^[2]

Leta 2021 je bilo na seznamu 18 grških krajev, od tega 16 kulturnih in dva mešana (Meteora in Gora Atos). Na seznam je bil prvi vpisan tempelj Apolona Epikurijskega v Basi leta 1986. Naslednja dva kraja sta bila arheološko najdišče Delfi in Atenska akropola, vpisana naslednje leto. Leta 1988 je bilo na seznam dodanih pet krajev, po dva kraja leta 1989 in 1990, po en kraj leta 1992 in 1996, dva leta 1999 in en kraj leta 2007. Nazadnje je bilo na seznam vpisano arheološko najdišče Filipi leta 2016. Vsi kraji so na ozemlju Grčije. Na seznamu krajev, ki po mnenju predlagateljev izpolnjujejo pogoje za vpis, je še 14. krajev. Vsi so bili nominirani leta 2014.^[2]

Unesco uvršča mesta po deset kriterijih. Vsako mesto mora izpolniti vsaj en kriterij. Kriteriji od i do vi so kulturni, kriteriji od vii do x pa naravni.^[3]

Kraj	Slika	Provinca	Leto vpisa	Referenčna številka in kriteriji	Opis
Tempelj Apolona Epikurija v Basi		Peloponez	1986	392; i, ii, iii (kulturni)	Tempelj, posvečen Apolonu Epikuriju, je bil zgrajen v 5. stoletju pr. n. št. v gorah Arkadije na Peloponezu. Unesco ga šteje za enega najbolje ohranjenih spomenikov klasične antike. Je najzgodnejši spomenik, na katerem so predstavljeni vsi trije klasični grški slogi: dorski, jonski in korintski. Ko je tempelj izgubil svojo primarno vlogo, je bil skoraj 1700 let pozabljen. Ponovno so ga odkrili v 18. stoletju, ko je pritegnil pozornost zgodovinarjev in umetnikov.[4]
Atenska akropola		Atika	1987	404; i, ii, iii, iv, vi (kulturni)	Atenska akropola stoji na strmem hribu nad mestom. Prvotno je bila utrdba, ki se je postopoma razvila v versko svetišče, povezano s kultom boginje Atene. V 5. stoletju pr. n. št. so Atenci pod Periklejem po svoji zmagi v grško-perzijskih vojnah zgradili veliko spomenikov, med njimi Partenon, Erehteon, Propilejo in Tempelj Atene Nike. Spomeniki na akropoli so vidno navdihnili neoklasično arhitekturo.[5]
Gora Atos		Meniška republika Gora Atos	1988	454; i, ii, iv, v, vi, vii (mešani)	Gora Atos leži na ozkem polotoku, ki je od bizantinskih časov samostojna država. Polotok je od 10. stoletja duhovno središče Vzhodne pravoslavne cerkve. Na njem je okoli dvajset dejavnih samostanov. Sveta gora je trajno vplivala na razvoj verske arhitekture in monumentalnega slikarstva.[6]
Meteora		Tesalija	1988	455; i, ii, iv, v, vii (mešani)	Meteora je skalnata tvorba iz peščenjaka, v kateri je 24 pravoslavnih samostanov. Številni med njimi so bili med oživitvijo ideala puščavništva v 15. stoletju zgrajeni na skoraj nedostopnih vrhovih skalnih stebrov. Samostane krasijo freske iz 16. stoletja, ki predstavljajo ključno stopnjo v razvoju kretske šole pobizantinskega slikarstva.[7]
Starokrščanski in bizantinski spomeniki v Solunu		Osrednja Makedonija	1988	456; i, ii, iv (kulturni)	Solun je bil eno od prvih središč, iz katerih se je širilo krščanstvo. V mestu je več cerkva, vključno s cerkvijo Hosios David in cerkvijo sv. Dimitrija (na sliki), zgrajenih od 4. do 15. stoletja. Solunsko mestno obzidje je iz zgodnjega bizantinskega obdobja. Galerijeva vrata in Rotundo je dal zgraditi rimski cesar Galerij v 4. stoletju. Rotunda je bila kasneje preurejena v cerkev.[8]
Eskulapovo svetišče v Epidavru		Peloponez	1988	491; i, ii, iii, iv, vi (kulturni)	Kult boga medicine Eskulapa se je razvil v mestni državi Epidaver najkasneje v 6. stoletju pr. n. št. Med glavne spomenike spadajo Eskulapov tempelj, tolos in gledališče, ki se šteje za najbolj prefinjeno starogrško gledališče. Svetišče je pomembno za zgodovino medicine in označuje prehod od verovanja v božansko zdravljenje k znanstveni medicini.[9]
Srednjeveško mesto Rodos		Južna Egeja	1988	493; ii, iv, v (kulturni)	Otok Rodos je bil od leta 1309 do 1523 v posesti Reda svetega Janeza Jeruzalemskega (Malteški viteški red), ki je mesto Rodos spremenil v trdnjavo in ga obdal 4 km dolgim obzidjem. Utrdbe na Rodosu so bile zgrajene na že obstoječih bizantinskih utrdbah. V gornjem mestu je več zgradb v gotskem slogu, med njimi palača velikega mojstra rodoških vitezov, Velika bolnišnica in Ulica vitezov. Ko so otok osvojili Osmani, so večino cerkva preuredili v mošeje. Rekonstrukcija zgradb se je začela z italijansko okupacijo otoka v začetku 20. stoletja.[10]
Arheološko najdišče Mistra		Peloponez	1989	511; ii, iii, iv (kulturni)	Mesto Mistra se je razvilo okoli trdnjave, ki jo je leta 1249 zgradil ahajski knez Viljem Villehardouinski na pobočjih gore Tajget. Trdnjava se je leta 1262 vdala Bizantincem. Mesto je v obdobju paleološke renesanse doživelo velik razcvet. Pozneje ga je osvojilo najprej Osmansko cesarstvo in nato Beneška republika. Po letu 1834 so prebivalci začeli odhajati iz Mistre v sodobnejšo Šparto in Mistra se je pretvorila v ruševine.[11]
Arheološko najdišče Olimpija		Zahodna Grčija	1989	517; i, ii, iii, iv, vi (kulturni)	V 10. stoletju pr. n. št. je Olimpija postala središče čaščenja boga Zevsa. Bila je panhelensko svetišče in prizorišče starogrških olimpijskih iger, ki so se začele leta 776 pr. n. št. V Olimpiji so razen številnih templjev in svetišč tudi ostanki več šortnih objektov, med njimi tudi stadion.[12]
Delos		Južna Egeja	1990	530; ii, iii, iv, vi (kulturni)	Delos je mitološki rojstni kraj Apolona in Artemide. Sveti otok Delos je bil v arhaičnem in klasičnem grškem obdobju eno od najpomembnejših panhelenskih svetišč. Apolonovo svetišče na Delosu je privlačilo romarje iz cele Grčije in z otoka naredilo cetoče trgovsko pristanišče. Po letu 69 pr. n. št. je mesto začelo propadati.[13]
Samostani v Dafni, Hosios Lukas in Nea Moni		Osrednja Grčija, Atika, Severna Egeja	1990	537; i, iv (kulturni)	Ti samostani, čeprav se nahajajo v različnih delih Grčije, so reprezentativni primeri srednjega obdobja bizantinske verske arhitekture in imajo enake estetske značilnosti. Vse tri cerkve imajo osmerokotni načrt; Nea Moni je enostaven osmerokotnik, medtem ko imata obe drugi cerkvi osrednji prostor, obdan z vrsto obokoc. Samostani so bili v 11. in 12. stoletju okrašeni z marmornimi kipi in mozaiki. Na sliki je samostan Hosios Lukas.[14]
Pitagoreja in Herajon na Samosu		Severna Egeja	1992	595; ii, iii (kulturni)	Otok Samos ima pomemben strateški položaj v egejskih otokih ob Mali Aziji. Bil je pomembno navtično in trgovsko središče in dosegel svoj vrh v 6. stoletju pr. n. št. Na Samosu sta arheoločko najdišče Pitagoreja in Herin tempelj. Samos je povezan s pomembnimi staroveškimi filozofi in matematiki, vključno s Pitagoro, Epikurjem in Aristarhom.[15]
Arheološko najdišče Vergina		Osrednja Makedonija	1996	780; i, iii (kulturni)	Staroveško mesto Ege, sedanja Vergina, je bilo prva prestolnica antičnega Makedonskega kraljestva. V mestu so odkrili monumentalno palačo, razkošno okrašeno z mozaiki In poslikanimi štukaturami, in pokopališče z več kot 300 tumuli. Nekateri so iz 11. stoletja pr. n. št. Enega od njih so prepoznali kot grob Filipa II. Makedonskega, očeta Aleksandra Velikega.[16]
Arheološki najdišči Mikene in Tirint		Peloponez	1999	941; i, ii, iii, iv, vi (kulturni)	Mikene in Tirint sta bila najpomembnejši mesti mikenske Grčije, ki sta cveteli med 15. in 12. stoletjem pr. n. št. Mesti sta bili dvorni gospodarstvi z monumentalno arhitekturo, vključno z Levjimi vrati in Atrejevo zakladnico. Tablice, pisane v linearni pisavi B, so prvi dokazi grškega jezika. Obe mesti sta povezani s Homerjevima epoma Iliada in Odiseja, ki sta močno vplivala na evropsko književnost in umetnost.[17]
Zgodovinsko središče Hore s samostanom Janeza Evangelista in Jamo apokalipse na otoku Patmos		Južna Egeja	1999	942; iii, iv, vi (kulturni)	Samostan Janeza Evangelista na otoku Patmos je po krščanskem izročilu posvečen evangelistu Janezu, piscu Evangelija po Janezu in Apokalipsi. Utanovljen je bil v poznem 10. stoletju in bil od samega začetka romarski kraj in središče grškega prevoslavnega učenja. Staro naselje Hora, povezano s samostanom, vsebuje veliko pomembnih verskih in posvetnih zgradb.[18]
Staro mesto Krf		Jonski otoki	2007	978; iv (kulturni)	Korenine starega mesta Krf na istoimenskem otoku segajo v 8. stoletje pr. n. št. Mesto ob vhodu v Jadransko morje je bilo pomembno zaradi varovanja pomorskih interesov Beneške republike pred Osmanskim cesarstvom. Beneški inženirji so v mestu zgradili tri utrdbe. Stare mestne zgradbe so večinoma iz beneškega obdobja in 19. stoletja, ko je bil otok britanski protektorat.[19]
Arheološko najdišče Filipi		Vzhodna Makedonija in Trakija	2016	1517; iii, iv (kulturni)	Mesto Filipi je ustanovil Filip II. Makedonski leta 356 pr. n. št. Bilo je ena od postaj na rimski cesti Via Egnatia in prizorišče bitke pri Filipih leta 42 pr. n. št. Rimljani so ga preuredili v "mali Rim" in ob grških zgradili še svoje javne zgradbe, vključno s forumom. Po obisku apostola Pavla leta 49-50 n. št. je mesto postalo zgodnje središče grškega pravoslavja, kar dokazujejo ostanki krščanske bazilike in osmerokotne cerkve.[20]

Poleg krajev, ki so že uvrščeni na seznam svetovne dediščine, lahko države članice predlagajo tudi nove kraje, ki po njihovem mnenju izpolnjujejo pogoje za vpis na seznam svetovne dediščine. Vpis na ta seznam je mogoč le, če je bil kraj prej na seznamu predlogov.^[21] Grčija ima leta 2021 na seznamu predlogov 14 krajev.

Kraj	Slika	Lokacija	Leto vpisa	Unescovi kriteriji	Opis
Poznosrednjeveške bastionske trdnjave v Grčiji		Devet krajev	2014	ii, iv, v (kulturni)	Z izumom smodnika in s tem bolj uničujočih načinov vojskovanja se je arhitektura trdnjav povsem spremenila. Na seznamu predlogov je devet trdnjav z bastioni. Gradili so jih predvsem na območjih, ki so pogosto prehajala iz beneških vo osmanske in druge roke. Med njimi je tudi mesto Krf, ki je že vpisano med svetovno dediščino. Na sliki je trdnjava Metoni v Mesiniji na Peloponezu.[22]
Narodni park Dadija – Lefkimi – Suflion		Vzhodna Makedonija in Trakija	2014	x (naravni)	Na tem gozdnem področju Rodopov živi veliko ujed in tri od štirih evropskih vrst jastrebov: egiptovski jastreb, beloglavi jastreb in rjavi jastreb. Področje se nahaja tudi na pomembni poti ptic selivk, ki se selijo iz zahodne Palearktike.[23]
Rudniki v Lavrionu		Atika	2014	ii, iv (kulturni)	Rudarjenje na območju Lavriona se je začelo že v 4. tisočletju pr. n. št. in se nadaljevalo tudi v 20. stoletju. V klasičnem grškem obdobju so se s srebrom finanicirale gradnje v Atenah in gradnja vojnih ladij. Predlagani kraj zajema ostanke rudnikov in z njimi povezane industrije, najdišča v starodavni naselbini Torikus in Pozejdonov tempelj v Sunionu.[24]
Okameneli gozd na Lezbosu		Severna Egeja	2014	vi, vii, viii, x (mešani)	Na otoku Lezbosu je v zgodnjem miocenu (pred 18,5 milijoni let v obdobju burdigalian) rasel mešan subtropski gozd. Zaradi vulkanskih izbruhov na tem območju so se rastlinski ostanki ohranili kot fosili. Ostanke sta raziskovala že Aristotel in Teofrast in nato napisala vrsto pomembnih besedil o ekologiji, biologiji, geologiji in mineralogiji.[25]
Arheološko najdišče v starodavni Miseni		Peloponez	2014	i, iii, vi (kulturni)	Misena leži v rodovitni dolini blizu gore Itome na Peloponezu. Prvi templji in svetišča na tem območju so iz 9. in 8. stoletje pr. n. št., medtem ko je mesto Misena ustanovil tebanski general Epaminonda leta 369 pr. n. št. Najdišče je dobro ohranjeno, ker ga kasnejša naselja niso uničila ali prekrila.[26]
Minojske palače (Knosos, Fajstos, Malija, Zakros, Kidonija)		Kreta	2014	ii, iii, vi (kulturni)	Predlog zajema najpomembnejše palače minojske civilizacije, ki je bila glavna sila evropske bronaste dobe. Minojci so imeli velik vpliv na kulture vzhodnega Sredozemlja in se pojavljajo v številnih starodavnih mitih, vključno z mitom o Dedalu in Ikarju in mitom o Labirintu.[27]
Arheološko najdišče Nikopol		Epir	2014	ii, iv, vi (kulturni)	Mesto Nikopol je ustanovil cesar Gaj Avgust Oktavijan po bitki pri Akciju leta 31 pr. n. št., ki je potekala v njegovi bližini. Nikopol je bil značilno rimsko kolonialno mesto na gršem ozemlju. Naseljen je bil do 13. stoletja. Bil je tudi eno od zgodnjih središč krščanstva. Ostanki spomenikov in javnih zgradb in deli 50 km dolgega akvadukta so dobro ohranjeni.[28]
Širša okolica Olimpa		Tesalija, Osrednja Makedonija	2014	vi, viii, ix, x (mešani)	Gora Olimp, domovanje dvanajstih olimpskih bogov, je z nadmorsko višino 2.918 m najvišji vrh Grčije. Na njegovih pobočjih je bilo zgrajenih veliko svetišč, vključno s Kapelo preroka Elije na enem od vrhov. Področje je pomembno predvsem zaradi gorske favne in flore, pa tudi zaradi njegovih geoloških značilnosti.[29]
Okolica Prespanskih jezer: Velika (Megali) in Mala (Mikri) Prespa, ob katerih so bizantinski in pobizantinski spomeniki		Zahodna Makedonija	2014	ii, iv, vii, ix, x (mešani)	Območje okoli Prespanskih jezer je zaradi okoljske raznolikosti bogato s floro in favno, vključno z mokrišči, gozdovi listavcev in alpskimi travniki. V jezerih živi največja gnezdeča kolonija kodrastega pelikana, pa tudi številne endemične rastline in ribje vrste. Na tem območju so bile v bizantinskem in pobizantinskem času zgrajene številne cerkve. Na sliki je Malo Prespansko jezero.[30]
Narodni park Soteska Samarija		Kreta	2014	vii, viii, ix, x (naravni)	Soteska Samarija je kanjon v pogorju Lefka Ori na zahodu Krete. V narodnem parku so zelo različna naravna okolja, od gorskega na višinah nad 2.000 m do obalnega ob Sredozemskem morju. V parku je tudi nekaj globokih jam. Park je domovanje kretske koze (kri kri) in več endemičnih živalskih vrst, med njimi brkatega sera, kretske divje mačke in sredozemske medvedjice.[31]
Trdnjava Spinalonga		Kreta	2014	i, ii, iv, vi (ulturni)	Spinalonga je skalnat otoček ob severovzhodni obali Krete. V beneškem obdobju je bila na njem zgrajena trdnjava za zaščito naravnega pristanišča Elunda. Otoček so v 18. stoletju zasedli Osmani. V prvi polovici 20. stoletja je služil kot kolonija gobavcev.[32]
Starodavni stolpi na Egejskem morju		Severna Egeja	2014	iii, iv (kulturni)	Nominacija vključuje deset stolpov, zgrajenih na egejskih otokih in celini, večinoma v 4. in 3. stoletju pr. n. št. Stolpi so bili zgrajeni na neurbanih območjih in so služili obrambi, včasih tudi kot del širših utrdbenih sistemov, pa tudi kot stražarski stolpi in svetilniki. Na sliki je Beli stolp v Serifosu.[33]
Zagori – Narodni park severni Pindus		Epir	2014	iii, v, ix, x (mešani)	Pindsko gorstvo je dom veliko živalskih in rastlinskih vrst, vključno z rjavim medvedom, evrazijsko vidro, črnopikčasto kuščarico in pindskim smrkežem v reki Aoös. Prebivalci the odmaknjenih krajev so Karakačani, aromanski Vlahi in druge etnične skupine. Njihova naselja imajo začilno tradicionalno arhitekturo.[34]
Staroveška grška gledališča		15 krajev	2014	i, ii, iii, iv, v, vi (kulturni)	Nominacija obsega 15 grških gledališč v različnih grških regijah. Gledališča so bila v klasičnem grškem obdobju nepogrešljiv element urbanih središč. Popolno arhitekturno obliko so dosegla v 4. stoletju pr. n. št. Nekatera nominirana gledališča so del obstoječih krajev svetovne dediščine. Takšna so na primer gledališče v Epidavru, Delfih in na Delosu (na sliki).[35]