Solun je bil drugo največje mesto v Vzhodnem rimskem cesarstvu poleg Konstantinopla (sodobni Carigrad), imel je pomembno vlogo za krščanstvo v srednjem veku in so ga krasile impresivne stavbe. Zaradi pomena Soluna v zgodnjem krščanskem in bizantinskem obdobju je v mestu več paleokrščanskih spomenikov, ki so pomembno prispevali k razvoju bizantinske umetnosti in arhitekture po vsem Bizantinskem cesarstvu in Srbiji. Razvoj cesarske bizantinske arhitekture in blaginja Soluna gresta z roko v roki, zlasti v prvih letih cesarstva, ko je mesto še naprej cvetelo. Kljub zavzetju Soluna s strani Osmanskega cesarstva leta 1430, krščanski spomeniki niso bili uničeni in popotniki, kot sta Paul Lucas in Abdulmedžid I., dokumentirajo bogastvo mesta s krščanskimi spomeniki v času osmanskega nadzora nad mestom.
Leta 1988 je bilo petnajst spomenikov v Solunu uvrščenih na Unescov seznam svetovne dediščine pod imenom Starokrščanski in bizantinski spomeniki v Solunu:[2][3]
