Robert Faganel se je rodil v družini restavratorja Franca Faganela. Leta 1944 se je družina preselila v Trst. Po nižji srednji šoli je študiral in diplomiral iz violine na konservatoriju v Trstu. Vendar ga je že prej pritegnilo slikarstvo, katerega se je v letih 1960-1965 kot samouk učil pri priznanih tržaških likovnikih (Nino Perizzi, Riccardo Tosti).
Leta 1962 je pripravil svojo prvo osebno razstavo v "Caffé Teatro" v Gorici in se odlikoval po izvirnosti in eklektičnosti svojih slikarskih raziskav.
Leta 1968 je živel in delal v Keniji, Ugandi in Tanzaniji. Nato je potoval na Havajske in Kanarske otoke, od koder je prinesel dela z velikim vizualnim in čustvenim učinkom.[2]
Leta 1971 je bil imenovan za "akademika za zasluge Univerzalne akademije v Rimu, leta 1972 pa za akademika Tiberinske akademije v Rimu.[3]
Leta 1960 je v Trstu in Gorici sodeloval na kolektivnih razstavah, od 1962 je samostojno razstavljal po Italiji, Jugoslaviji in Sloveniji, zlasti na Primorskem. Leta 1975 je postal vodja starinarne v Gorici.[4] Za zadnje desetletje je značilna vrsta samostojnih razstav in več retrospektiv, ki so usmerjene v izpostavljanje določenih tematskih sklopov umetnikove obsežne produkcije.
Kot neutrudni popotnik Faganel zajema in prikazuje tako pokrajino in družbene razmere držav in ljudstev, s katerimi občasno prihaja v stik, kot tudi svoja čustva in sugestije. Rezultat so vizije močne intenzivnosti, za katere so značilni odločilna poteza, materialna barva in pogosto pomen, ki ga dajejo svetlobi ter njenemu odnosu do narave in sveta stvari.
Faganel slika Kras in pokrajino na splošno, največ v oljni tehniki, kot figuralik pa se zgleduje po impresionizmu. Ljubi velika platna, kontrastne barve in plastične poudarke.
Potovanje je tako v fizičnem in intimnem smislu izhodišče za vsako njegovo delo; potovanje je skoraj psihološko stanje, ki zato ne zadeva le oddaljenih in eksotičnih krajev, temveč se nanaša tudi na "umetnikovo ozemlje", na bližnje in lažje dostopno ozemlje, ki hrani njegove korenine in tradicijo.