Različica delta virusa SARS-CoV-2, imenovana tudi varianta delta, linija B.1.617.2 ali neustrezno indijska različica, je ena od virusnih različic SARS-CoV-2, povzročitelja covida 19.^[1] Prvič so jo zaznali koncem leta 2020 v Indiji, z grško črko so jo poimenovali 31. maja 2021. Različica delta se je razširila po vsem svetu (do novembra 2022 so jo zaznali v več kot 179 državah).^[2]

Med drugim vsebuje mutacije v genu, ki zapisuje konično beljakovino,^[3] in sicer substitucije na mestih T478K, P681R in L452R,^[4][5] ki vplivajo na kužnost virusa ter na občutljivost proti protitelesom proti predhodno krožečim virusnim različicam.^[6] Velja za enega najbolj kužnih virusov nasploh.^[7]

Različica delta je v Indiji povzročila drugi kovidni val, ki je bil več kot dvakrat večji od predhodnega vala jeseni 2020.^[8] Svetovna zdravstvena organizacija je junija 2021 objavila, da je postala različica delta prevladujoča različica v svetovnem merilu.^[2][9]

Kužnost različice delta je v primerjavi z divjim tipom virusa približno dvakrat večja. Krajši je tudi čas od same okužbe do dokaza virusa v organizmu.^[10] Raziskava iz Kitajske je pokazala, da je pri bolniku, okuženem z različico delta, virusno breme 1200-krat večje kot pri divjem tipu.^[11] Tveganje za hud potek bolezni, ki zahteva sprejem v bolnišnico, je pri različici delta dvakrat tolikšna kot pri okužbi z različico alfa.^[12]

Cepljenje s protikovidnimi cepivi prepreči okužbo vsaj s 50-odstotno učinkovitostjo.^[13] Tveganje za hud poteg bolezni in za smrtni izid je pri necepljenih vsaj desetkrat večje kot pri cepljenih.^[14] S starostjo zaščita s cepivi upada.^[15] Cepljene osebe lahko širijo okužbo v podobnem obsegu kot necepljene.^[16]

Junija 2021 so se pojavila prva poročila o primerih okužb z različico delta, ki je vsebovala še dodatno mutacijo K417N.^[17] Mutacija, ki jo sicer vsebujeta tudi različici beta in gama, je poskrbela za dodatno zaskrbljenost, zlasti glede zmanjšane učinkovitosti cepiv in zdravil s protitelesi ter zvečanega tveganja za ponovno okužbo že prebolelih oseb.^[18] Za različico delta z dodatno mutacijo K417N se je začel uporabljati tudi izraz različica delta plus^[19]

• 
  Mutacije aminokislin, ki jih zapisuje genom različice delta (prikazan je odsek virusnega genoma s poudarkom na genu za konično beljakovino (angl. spike).^[20]

Virus različice delta (B.1.617.2) vsebuje v svoji dednini 13 mutacij (15 ali 17 po nekaterih druguh virih), ki povzročajo spremenjene aminokisline v beljakovinah, za katere nosi zapis.^[23]

V genu za konično beljakovino vsebuje naslednje mutacije: 19R, (G142D), Δ156-157, R158G, L452R, T478K, D614G, P681R, D950N (po podatkih GVN)^[24] oziroma T19R, G142D, del 156-157, R158G, L452R, T478K, D614G, P681R (po podatkih Genscripta).^[25] Štiri med njimi so še posebej zaskrbljujoče in vse te se nahajajo v genu za konično beljakovino:

• D614G (substitucija asparaginske kisline z glicinom na položaju 614) – prisotna je tudi pri drugih zelo nalezljivih različicah, kot so različice alfa, beta in gama;^[6]
• T478K^[6][26] (substitucija treonina z lizinom na položaju 478);^[27]
• L452R (substitucija levcina z argininom na položaju 452) – povzroči večjo afiniteto konične beljakovine za receptor ACE2,^[28] imunski sistem pa virus težje prepozna;^[5][29]
• P681R (substitucija prolina z argininom na položaju 681) – teoretično lahko poveča infektivnost virusa na celični ravni, in sicer s pospeševanjem cepitve prekurzorske beljakovine S v aktivno konfiguracijo S1/S2.^[30]

V dednini linije B.1.617.2 mutacija E484Q ni prisotna.^[30][31]

V Sloveniji so prvi primer različice delta potrdili na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo medicinske fakultete Univerze v Ljubljani v vzorcu, ki je bil odvzet 20. aprila 2021.^[32] Različica delta se je med slovenskimi bolniki maja in junija 2021 hitro širila in povsem prevladala ter izpodrinila predhodno močno razširjeno različico alfa.^[33] Ostala je prevladujoča različica med slovenskimi bolniki vse do začetka januarja 2022, ko se je začela močno širiti različica omikron.^[34]