Primorski slovenski biografski leksikon je izdajala Goriška Mohorjeva družba med letoma 1974 in 1994.
Primorski slovenski biografski leksikon in Goriška Mohorjeva
Goriška Mohorjeva je izdala biografski leksikon, ki popisuje osebnosti, zaslužne za napredek duhovne kulture na Primorskem. Glede na Slovenski biografski leksikon so ga poimenovali bolj specifično. Kritike so padale na račun nepotrebnosti tega leksikona, češ da bi ga morala potemtakem imeti vsaka slovenska pokrajina. Toda Tržaška, Goriška, Benečija in Istra so v tem pogledu vendarle nekaj posebnega, saj so od narodnega prebujanja 1848 imele svojo politiko, stranke in časopise, od konca 1. svetovne vojne pa so bile pod italijansko oblastjo. S tem se je možnost kulturnega in političnega delovanja zmanjšala. Primorci so morali »narodno preživeti«.
Uredniki so zbirali drobce in gradivo za obsežen mozaik primorskega kulturnega, gospodarskega in političnega življenja. V leksikon so tako uvrščeni ljudje, ki so živeli in delovali na območju Istre, Benečije, Tržaške, Primorske, Goriške, dela Notranjske, Kanalske doline in Rezije ter tudi v Italiji rojeni in delujoči Slovenci. Opisanih je tudi nekaj Italijanov iz teh krajev – bodisi so Sloveniji koristili ali škodili. Pomen predstavljenih oseb je razviden iz vsebine člankov in ne iz njihove dolžine.
Začetki nastajanja
Leta 1949 je Stanko Stanič, predsednik Goriške Mohorjeve, predlagal pripravo knjige Obrazi naših mož, ki naj bi vsebovala krajše življenjepise tudi manj znanih kulturnih delavcev na Primorskem. Dela se zaradi prezaposlenosti ni nikoli lotil. Ko je drugič predlagal izdajo podobne knjige, je ni uresničil zaradi smrti (1955). Na seji 1965 je Anton Kacin opozoril na potrebo, da se končno le izda Galerija primorskih likov, to je kratkih življenjepisov zaslužnih primorskih osebnosti, vsaj od leta 1900 dalje. Leta 1971 je novogoriškibibliotekar in publicistMarijan Brecelj predstavil odboru Goriške Mohorjeve družbe načrt za Primorski slovenski biografski leksikon in zanj že sestavil geslovnik. Delo naj bi bilo podobno Slovenskemu biografskemu leksikonu, popisalo pa naj bi osebnosti, ki so bile pomembne za »primorskega človeka« ter tiste, ki zaradi nepomembnosti na splošni slovenski ravni niso prišle v Slovenski biografski leksikon, so pa zaslužne za Primorsko. Odbor je predlog sprejel leta 1972 in sklenil, naj delo izhaja v snopičih vsako leto, skupaj z vsakoletnimi mohorjevkami. Knjižni načrt so poleg Breclja sestavljali še Klinec (tajnik Goriške Mohorjeve) na Goriškem in Kacin na Tržaškem – pridružil se jim je še Jevnikar. Organizacijske naloge je opravljala Marija Češčutova. Od urednika Slovenskega biografskega leksikona, Alfonza Gspana, so pridobili dovoljenje za prenos gradiva iz že obstoječega leksikona.
V letu, ko je minevala petdesetletnica od izida prvih knjig Goriške Mohorjeve (1924), je 1974 izšel prvi snopič Primorskega slovenskega biografskega leksikona v nakladi 2400 izvodov. 19 sodelavcem 1. snopiča se je pridružilo 10 novih. V 5. snopiču je število sodelavcev naraslo na 49, v času nastajanja pa je svoje sodelavce tudi izgubljal. 20 snopičev v štirih knjigah je tako izhajalo vse do leta 1994.
Zgradba leksikona
Leksikon je faktografski, zasnovan je »demokratično neodvisno«. Za glavno načelo pri izdelavi so imeli »odprto širino«, kar pomeni, da so vsakega, ki je kakorkoli pripomogel k napredku duhovne kulture in je pustil sled za seboj, uvrstili v leksikon ne glede na njegovo politično oziroma versko pripadnost; s tega stališča jih tudi niso ocenjevali. Vzdržali so se odobravanja ali obsojanja osebnosti ter njihovih del. V sklepni besedi ob 20. snopiču so zapisali, da »skuša biti karseda popoln in ves čas ga vodita resnica in zgodovinska dejstva«. Vsa gesla so obdelana po istem vzorcu: življenje, delo in na koncu literatura, ki govori o obravnavani osebnosti. Vidnejše, že umrle osebnosti, imajo v leksikonu tudi svojo sliko, slikarji pa reprodukcijo kakega njihovega dela.