Leteče veverice imajo s krznom obložene membrane (patagiuim), ki se širijo med zapestjem in gležnjem. Te membrane omogočajo veverici da jadra med drevesi.
Zemeljske veverice so na splošno bolj močne od drevesnih veveric in imajo pogosto kratke in močne prednje okončine, ki jih uporabljajo za kopanje lukenj. Njihovi repi, ki so ravno tako krzneni, na splošno niso tako košati kot pri drevesnih vevericah.
Za vse prave veverice je značilna njihova relativno primitivna struktura čeljusti. Lobanja pravih veveric je nizka, s kratkim gobcem (rostrum) in obočenim profilom.
Kot mnogi drugi glodavci imajo vse prave veverice pet funkcionalnih prstov na zadnjih nogah in štiri na prednjih, z dobro razvitimi kremplji na vsakem prstu.
Prehrana
Prave veverice se hranijo z oreščki in semeni in včasih tudi z gobami, žuželkami in mladimi pticami. Nekatere drevesne veverice luščijo lubje in se hranijo z njim in z drevesnim sokom. Rdeče veverice lahko naredijo precejšno škodo na drevju s tem ko jedo poganjke iglavcev. Zemeljske veverice se večinoma prehranjujejo z zelenimi rastlinami. Prave veverice, ki živijo zmernem pasu pogosto skrijejo oz. zakopljejo oreščke in semena, ki jih potem lahko uporabijo v zimskem času. Ta navada, da hrano skrivajo, povzroča razprševanje rastlinskih semen, ker zakopana semena pogosto ne najdejo in tako semena lahko začnejo kaliti. Veliko zemeljskih veveric pozimi spi (hibernacija) in nekatere spravljajo hrano v podzemne brloge.
Izkoriščanje veveric
Nekatere severne vrste lovijo zaradi njihovih mehkih, gostih kožuhov in kar nekaj večjih vrst, lovijo za hrano. Rep sivih veveric se uporablja za slikarske čopiče, svizščeva maščoba pa se je v Alpah uporabljala za zdravljenje revmatizma.
Prenašalec bolezni
Veverice so lahko gostitelj parazitov, ki prenašajo kugo in klopno vročico Skalnega gorovja (angleško: Rocky mountain tick fever). Toda veverice običajno smatrajo za igrive in privlačne prebivalce gozdov in prerij.
Klasifikacija
Družina veveric je razdeljena v 5 poddružin, 51 rodov in 278 vrst.
Steppan, S. J. B. L. Storz, and R. S. Hoffmann. 2004. Nuclear DNA phylogeny of the squirrels (Mammalia: Rodentia) and the evolution of arboreality from c-myc and RAG1. Molecular Phylogenetics and Evolution, 30:703-719.
Thorington, R. W. and R. S. Hoffmann. 2005. Family Sciuridae. pp 754–818 in Mammal Species of the World A Taxonomic and Geographic Reference. Johns Hopkins University Press, Baltimore.
Feldhamer, G. A., L. C. Drickamer, S. H. Vessey, and J. F. Merritt. 1999. Mammalogy. Adaptation, Diversity, and Ecology. WCB McGraw-Hill, Boston. xii+563pp.
MacDonald, D. (Ed.). 1987. The Encyclopedia of Mammals. Facts on File Pubs, New York.
McLaughlin, C. A. 1984. Protrogomorph, sciuromorph, castorimorph, myomorph (geomyoid, anomaluroid, pedetoid, and ctenodactyloid) rodents. pp. 267–288 in Anderson, S. and J. K. Jones, Jr. (eds). Orders and Families of Recent Mammals of the World. John Wiley and Sons, N.Y. xii+686 pp.
Paradiso, J. L. 1975. Walker's Mammals of the World, Third Edition. Johns Hopkins University Press, Baltimore.
Savage, R. J. G. and M. R. Long. 1986. Mammal Evolution, an Illustrated Guide. Facts of File Publications, New York. 259 pp.
Vaughan, T. A. 1986. Mammalogy. Third Edition. Saunders College Publishing, Fort Worth. vii+576 pp.
Vaughan, T. A., J. M. Ryan, N. J. Czaplewski. 2000. Mammalogy. Fourth Edition. Saunders College Publishing, Philadelphia. vii+565pp.
Wilson, D. E., and D. M. Reeder. 1993. Mammal Species of the World, A Taxonomic and Geographic Reference. 2nd edition. Smithsonian Institution Press, Washington. xviii+1206 pp.
Ilustrirana enciklopedija živali, Sesalci, Ivan T. Sanderson
Zunanje povezave
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Prave veverice.
