Otok je del kopnega sveta, obdan z vodo. V širšem pomenu besede so tudi kopna, ki jih imenujemo z izrazom celina, otoki, vendar je poimenovanje »celina« za ta ozemlja tradicionalno in se jih ne obravnava kot otoke. Enotna velikostna ali drugačna meja med otokom in celino ne obstaja, čeprav je najmanjša celina (Avstralija) zares mnogo večja od največjega otoka (Grenlandije). Otočje (s tujko arhipelag) je skupina geografsko ali geološko povezanih otokov.
Ločimo dva glavna tipa otokov: kontinentalne in oceanske. Prvi ležijo na kontinentalnih policah bližnjih celin, takšni so Velika Britanija, Irska, Sumatra, Borneo idr. Oceanski otoki nimajo povezave s kontinentalnimi policami in so v veliki večini ognjeniškega izvora – takšni so na primer Havaji in Aleuti. Posebna primera oceanskih otokov sta tektonski otoki in atoli. Tektonski otoki nastanejo, kjer se je zaradi premikanja in narivanja tektonskih plošč dno dvignilo nad gladino. Atol je nekdanji vulkanski otok, okrog katerega so zrasli koralni grebeni. Otok se je počasi ugreznil pod gladino, korale pa so zrasle do gladine, zato ima atol obročasto obliko z laguno v sredini.
Do 19. stoletja je tudi Koper ležal na otoku, ki se je pozneje povezal s kopnim. Prav tako je na otoku včasih ležala Izola (njeno originalno ime Isola pomeni v italijanščini otok).
