V otoškem reliefu sta opazna dva vzdolžna gričevnata hrbta, na enem od katerih je tudi najvišji vrhKnežak, ki doseže višino 142 mnm. Na otoku se nahaja tudi istoimensko naselje.
Molat - satelitska slika
Molat je porasel z borovimgozdom in makijo. Njegova v glavnem nizka severovzhodna obala je razčlenjena in prepredena s številnimi manjšimi zalivi, od katerih je največji Jazi. Slabše razvejana in bolj strma je jugozahodna obala. V notranjosti otoka ležijo tri naselja: Molat, Zapuntel in Brgulje. Vsako od teh naselji ima ob obali svoje pristanišče, ob katerih so se razvili manjši zaselki. Na otoku stalno živi 222 prebivalcev (popis 2001), ki se ukvarjajo s kmetijstvom, pašništvomovc in ribištvom. V naselju Molat pa se je pričela razvijati tudi turistična dejavnost.
V dvajsetih letih dvajsetega stoletja so se otočani pričeli odseljevati. Odpluli so v New Orleans in New York, v zadnjih desetletjih pa se selijo predvsem v Zadar. Zadnji lastnik otoka je bil Conte Abelič, plemič, ki je od otočanov pobiral le sedmino pridelkov. Ob tem sogovorniki mimogrede pripomnijo, da je sedaj PDV 22 %. Leta 1936 je kraljevina Jugoslavija od grofa Abeliča otok odkupila in zemljišča podelila otočanom. V najboljših časih je na otoku živelo 700 otočanov, imeli so tri trgovine in dve mesnici. Pridno so obdelovali polja in se ukvarjali z ribištvom. Skoraj vsaka družina je imela tudi ovce, krave in svinje. Združevali so se v ovčarsko-mlekarski zadrugi, saj so na otoku vzgajali vsega skupaj čez 1500 ovac. Izdelovali so dober in znan sir. Ribiči so se združevali v ribiški zadrugi. Lovili so predvsem drobno plavo ribo, ki so jo prodajali na kontinent. Sardele pa tudi osoljevali in jih v lesenih čebričkih prodajali v Zadru. Danes tovrstnega ribištva ni več. Posamezni ribiči so organizirani v športno ribolovno društvo.
Od leta 1942 pa do kapitulacije Italije je bilo na otoku zloglasno koncentracijsko taborišče. V barakah in šotorih, obdanih z bodečo žico in s stražnimi stolpi, je v nečloveških razmerah težke čase preživljalo 20.000 antifašistov in upornikov, večinoma domačinov iz Dalmacije. Tisoč taboriščnikov je bilo ustreljenih ali pa so umrli zaradi lakote in težkih razmer. V spomin in opomin na te težke čase so domačini ohranili stražni stolp ob vhodu v nekdanje taborišče.
