Kjoto je ena najstarejših občin na Japonskem, saj jo je leta 794 cesar Kanmu izbral za nov sedež japonskega cesarskega dvora. Prvotno mesto, imenovano Heian-kjo, je bilo urejeno v skladu s tradicionalnim kitajskim feng šujem po vzoru starodavne kitajske prestolnice Čangan / Luojang. Japonski cesarji so vladali iz Kjota v naslednjih enajstih stoletjih do leta 1869. To je bilo prizorišče številnih ključnih dogodkov iz obdobja Muromači, obdobja Sengoku in bošinske vojne, kot so vojna Ōnin, incidenta Honō-dži, Kinmon in bitka pri Toba–Fušimi. Prestolnica je bila po obnovi Meidži prestavljena iz Kjota v Tokio. Sodobna občina Kjoto je bila ustanovljena leta 1889. Mesto je bilo med drugo svetovno vojno obvarovano pred obsežnim uničenjem, zaradi česar se je njegova predvojna kulturna dediščina večinoma ohranila.
Kjoto velja za kulturno prestolnico Japonske in je glavna turistična destinacija. Je dom številnih budističnih templjev, šintoističnih svetišč, palač in vrtov, od katerih jih je Unesco nekatere skupno uvrstil na seznam svetovne dediščine. Pomembne znamenitosti so Kjotska cesarska palača, tempelj Kijomizu (Kijomizu-dera), Kinkaku-dži, Ginkaku-dži in Kjotski stolp. Kjoto je tudi središče visokošolskega izobraževanja v državi, njegove institucije pa vključujejo Kjotsko univerzo, drugo najstarejšo univerzo na Japonskem.
Ime
V japonščini se je Kjoto prej imenoval Kjō (京), Mijako (都), Kjō no Mijako (京の都) in Keiši (京師). V 11. stoletju se je mesto uradno imenovalo Kjōto (京都, »glavno mesto«), iz srednjekitajskega kiang-tuo (prim. mandarinsko džīngdū).[3] Potem ko je bil sedež cesarja prestavljen v mesto Edo in se je to mesto preimenovalo v Tōkjō (東京, kar pomeni »vzhodna prestolnica«), je bil Kjoto na kratko znan kot Saikjō (西京, kar pomeni »zahodna prestolnica«). Kot glavno mesto Japonske od leta 794 do 1868 se Kjoto včasih imenuje tisočletna prestolnica (千年の都).
V zgodovini so tuja imena mesta vključevala Kioto in Miaco ali Meaco.[4][5]
Geografija
Kjoto je v dolini, delu Jamaširo (ali Kjoto) kotline, v vzhodnem delu gorate regije, znane kot višavje Tamba. Kotlina Jamaširo je s treh strani obdana z gorami, znanimi kot Higašijama, Kitajama in Nišijama, z največjo višino približno 1000 metrov nad morsko gladino. Posledica takšne notranje lege so vroča poletja in mrzle zime. V kotlini tečejo tri reke, reka Udži na jugu, reka Kacura na zahodu in reka Kamo na vzhodu. Mesto Kjoto zavzema 17,9 % ozemlja v prefekturi Kjoto in ima skupno površino 827,9 kvadratnih kilometrov.
Kjoto leži na vrhu velike naravne podzemne vode, ki mestu zagotavlja veliko vodnjakov sladke vode. Zaradi obsežne urbanizacije se količina dežja, ki odteka v podzemlje, zmanjšuje, vodnjaki po vsem območju pa se sušijo vse hitreje.
Kjoto ima vlažno subtropsko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacijaCfa) z izrazitimi sezonskimi nihanji temperature in padavin. Poletja so vroča in vlažna, zime pa razmeroma hladne z občasnimi snežnimi padavinami. Deževno obdobje v Kjotu se začne okoli sredine junija in traja do konca julija ter se nadomesti z vročo in sončno drugo polovico poletja. Kjoto je tako kot večina pacifiške obale in osrednjih območij Japonske poleti in jeseni nagnjen k tajfunom.
Demografija
Kjoto je bilo največje mesto na Japonskem do poznega 16. stoletja, ko sta njegovo prebivalstvo presegla Osaka in Edo.[6] Pred drugo svetovno vojno je Kjoto tekmoval s Kobejem in Nagojo za četrto ali peto največje mesto na Japonskem. Ker se je izognilo večini vojnih uničenj, je bilo leta 1947 ponovno tretje največje mesto. Do leta 1960 je spet padlo na peto, do leta 1990 pa na sedmo. Od leta 2020 je po številu prebivalcev deveto največje mesto na Japonskem. Vendar se število prebivalcev mesta poveča med običajnim delovnim časom in Kjoto se uvršča na sedmo mesto na Japonskem glede na dnevno prebivalstvo.[7]
Približno 55 % celotnega prebivalstva prefekture Kjoto je koncentriranega v mestu Kjoto, kar je najvišje razmerje med prefekturami na Japonskem.
Upravna delitev
Mesto Kjoto je razdeljeno na enajst oddelkov (区, ku). Občinsko vlado Kjota vodita župan in mestni svet. Osrednji predeli, ki so zahodno od reke Kamo, so majhni in gosto poseljeni. Mestna hiša je v Nakagjō-ku, uradi kjotske prefekture pa so v Kamigjō-ku.
Kjoto vsebuje približno 2000 templjev in svetišč.[8] Glavno poslovno okrožje je južno od Kjotske cesarske palače. V središču mesta je več pokritih nakupovalnih arkad, ki so odprte samo za pešce, kot sta ulica Teramači in Šinkjōgoku.
Prvotno mesto je bilo urejeno v skladu s tradicionalnim kitajskim feng šujem po vzoru starodavne kitajske prestolnice Čangan/Luojang. Cesarska palača je bila obrnjena proti jugu, zaradi česar je bil Ukjō (desni sektor prestolnice) na zahodu, medtem ko je Sakjō (levi sektor) na vzhodu. Ulice v sodobnih predelih Nakagjō, Šimogjō in Kamigjō-ku še vedno sledijo mrežastemu vzorcu. Okoliška območja ne sledijo istemu mrežnemu vzorcu kot središče mesta, čeprav se ulice po vsem Kjotu imenujejo po imenu, kar je v večini regij na Japonskem redko.
Daidairi (palača v središču) in mestna pokrajina Heian-kjo
Številni arheološki dokazi kažejo, da se je človeška naselitev na območju Kjota začela že v paleolitskem obdobju,[9] čeprav ni ohranjenega veliko objavljenega gradiva o človeški dejavnosti v regiji pred 6. stoletjem, okoli tega časa naj bi bilo ustanovljeno svetišče Šimogamo.
V 8. stoletju, ko se je mogočna budistična duhovščina vpletla v zadeve cesarske vlade, se je cesar Kanmu odločil za premestitev prestolnice, da bi jo oddaljil od klerikalne ustanove v Nari. Njegova zadnja izbira za lokacijo je bila vas Uda v okrožju Kadono v provinci Jamaširo.[10]
Novo mesto Heian-kjo (平安京, »prestolnica miru in spokoja«), pomanjšana replika tedanje prestolnice kitajske dinastije TangČangan,[11] je leta 794 postalo sedež japonskega cesarskega dvora, s čimer se je začelo obdobje Heian japonske zgodovine. Čeprav so vojaški vladarji ustanovili svoje vlade v Kjotu (šogunat Muromači) ali v drugih mestih, kot sta Kamakura (šogunat Kamakura) in Edo (šogunat Tokugava), je Kjoto ostal glavno mesto Japonske do prenosa cesarskega dvora v Tokio leta 1869 v času cesarske obnove.
Srednji vek
Rakučū rakugai zu, upodobitev osrednjega Kjota iz 16. stoletja, vključno s Gion Macuri (na sredini) in Kijomizu-dera (zgoraj desno)
V obdobju Sengoku je mesto utrpelo obsežno uničenje v vojni Ōnin 1467–1477 in si ni zares opomoglo do sredine 16. stoletja.[12] Med vojno so se bitke med samurajskimi frakcijami prelile na ulice in vključevale tudi dvorno plemstvo (kuge) in verske frakcije. Plemiške dvorce so spremenili v trdnjave, po mestu izkopali globoke rove za obrambo in požarne pasove, številne zgradbe pa požgale. Mesto od takrat ni videlo tako obsežnega uničenja.
V poznem 16. stoletju je Tojotomi Hidejoši rekonstruiral mesto z gradnjo novih ulic, da bi podvojil število ulic v smeri sever–jug v osrednjem Kjotu in ustvaril pravokotne bloke, ki so nadomestili starodavne kvadratne bloke. Hidejoši je zgradil tudi zemeljske zidove, imenovane odoi (御土居), ki obkrožajo mesto. Ulica Teramači v središču Kjota je budistična tempeljska četrt, kjer je Hidejoši združil templje v mestu.
Zgodnja moderna doba
V obdobju Edo je gospodarstvo mesta cvetelo kot eno od treh večjih mest na Japonskem, druga sta bila Osaka in Edo. Ob koncu obdobja je upor Hamagurija leta 1864 požgal 28.000 hiš v mestu, kar je pokazalo nezadovoljstvo upornikov do šogunata Tokugava.[13]
Prizori v Kjotu in okolici (okoli 1615)
Zemljevid Heian-kjo, 1696
Grad Fušimi
Moderno obdobje
Na začetku obdobja Meidži je cesarjeva selitev iz Kjota v Tokio leta 1869 oslabila gospodarstvo mesta. Sodobno mesto Kjoto je bilo ustanovljeno 1. aprila 1889. Gradnja kanala jezera Biva leta 1890 je bil eden od ukrepov za oživitev mesta. Prebivalstvo mesta je leta 1932 preseglo milijon.[14]
Pogled na Kjoto iz hondōja Kijomizudera. – 1870-ta[15]
akvadukt Nanzenji
Sodobna zgodovina
Kjotski mednarodni konferenčni center
Ob koncu druge svetovne vojne so Združene države razmišljale o tem, da bi na Kjoto izstrelile atomsko bombo, ker je imel kot intelektualno središče Japonske dovolj veliko prebivalstvo, da bi morda prepričala cesarja, naj se preda.[16] Na koncu je bilo mesto na vztrajanje Henryja L. Stimsona, vojnega ministra v administraciji Roosevelta in Trumana, umaknjeno s seznama tarč in zamenjano z Nagasakijem. Mesto je bilo v veliki meri obvarovano tudi od konvencionalnega bombardiranja, čeprav so manjši zračni napadi povzročili žrtve.[17] Med okupacijo sta imela šesta ameriška armada in I. korpus sedež v Kjotu.[18]
Posledično je Kjoto eno redkih japonskih mest, ki ima še vedno veliko predvojnih stavb, kot so tradicionalne mestne hiše, znane kot mačija. Vendar pa modernizacija nenehno razgrajuje tradicionalni Kjoto v korist novejše arhitekture, kot je kompleks postaje Kjōto.
Kjoto je postal mesto, določeno z vladnim odlokom 1. septembra 1956. Leta 1997 je Kjoto gostil konferenco, ki je privedla do protokola o emisijah toplogrednih plinov (Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah).
Informacijska tehnologija in elektronika sta ključni industriji v Kjotu. V mestu je sedež podjetij Nintendo, Intelligent Systems, SCREEN Holdings,[19] Tose, Hatena, Omron,[20] Kyocera, Shimadzu,[21] Rohm, Horiba, Nidec Corporation, Nichicon, Nissin Electric in GS Yuasa.
Domači in mednarodni turizem pomembno prispevata h kjotskemu gospodarstvu. Leta 2014 je mestna vlada objavila, da je Kjoto obiskalo rekordno število turistov.[22] Zaradi močnega upada turizma med pandemijo COVID-19 je župan leta 2021 priznal »možnost bankrota v naslednjem desetletju« in napovedal krčenje delovnih mest v upravi ter zmanjšanje socialne pomoči, vključno z zmanjšanjem sredstev za domačo oskrbo.[23]
Glavna industrija Kjota so tudi tradicionalne japonske obrti; kjotski tkalci kimonov so še posebej znani in mesto ostaja glavno središče izdelave kimonov.
Varjenje sakeja je še ena pomembna tradicionalna industrija v Kjotu; sedež glavnih proizvajalcev sakeja Gekkeikan in Takara Holdings pa je v Kjotu.
Druga pomembna podjetja s sedežem v Kjotu so Aiful, Ishida, Nissen Holdings, Gyoza no Ohsho, Sagawa Express, Volks in Wacoal.
Čeprav so ga v enajstih stoletjih cesarske prestolnice opustošile vojne, požari in potresi, Kjoto v drugi svetovni vojni ni bil popolnoma uničen. Z osebnim posredovanjem vojnega sekretarja Henryja L. Stimsona so ga odstranili s seznama tarč atomske bombe, saj je Stimson želel rešiti to kulturno središče, ki ga je poznal iz medenih tednov in kasnejših diplomatskih obiskov.[24][25]
Kjoto je bil in še vedno ostaja japonsko kulturno središče. V samem mestu je približno 20 % japonskega nacionalnega bogastva in 14 % pomembnih kulturnih dobrin. Japonska vlada načrtuje, da bo agencijo za kulturne zadeve leta 2023 preselila v Kjoto.
Gejše v Kjotu
S svojimi 2000 verskimi objekti – 1600 budističnimi templji in 400 šintoističnimi svetišči ter nedotaknjenimi palačami, vrtovi in arhitekturo – je eno najbolje ohranjenih mest na Japonskem. Med najbolj znanimi templji na so tempelj Kijomizu, veličasten lesen tempelj, podprt s stebri na pobočju gore; Kinkaku-dži, tempelj zlatega paviljona; Ginkaku-dži, tempelj srebrnega paviljona in Rjoan-dži, znan po svojem skalnjaku. Heian džingū je šintoistično svetišče, zgrajeno leta 1895, v čast cesarske družine ter v spomin na prvega in zadnjega cesarja, ki sta prebivala v Kjotu. Tri posebna mesta so povezana s cesarsko družino: območje Kjoto Gjoen, vključno s kjotsko cesarsko palačo in cesarsko palačo Sentō, domovinama japonskih cesarjev več stoletij; cesarska vila Kacura, eden najboljših arhitekturnih zakladov v državi in cesarska vila Šugakuin, e enim najboljših japonskih vrtov. Poleg tega so v templju Senju-dži grobnice cesarjev od Šidžō do Komei.
Druge znamenitosti v Kjotu so Arašijama, četrti gejš Gion in Ponto-čō, filozofska pot in kanali, ki vodijo nekatere starejše ulice.
Zgodovinski spomeniki starodavnega Kjota so na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Sem spadajo svetišča Kamo (Kami in Šimo), Kjō-ō-Gokokuji (Tō-dži), Kijomizu-dera, Daigo-dži, Nina-dži, Saihō-dži (Kokedera), Tenrjū-dži, Rokuon-dži (Kinkaku-dži), Džišō-dži (Ginkaku-dži), Rjoan-dži, Hongan-dži, Kōzan-dži in grad Nidžō, ki so ga zgradili predvsem šoguni Tokugava. Na seznamu so tudi druge lokacije zunaj mesta.
Kjoto je znan po svoji obilici okusne japonske hrane in kuhinje. Posebne okoliščine Kjota kot mesta, ki je oddaljeno od morja in je dom številnih budističnih templjev, so povzročile razvoj različnih zelenjadnic, značilnih za območje Kjota (京野菜, kjō-jasai). Najstarejša restavracija v Kjotu je Honke Ovarija, ki je bila ustanovljena leta 1465.[26]
Japonska televizijska in filmska industrija imata središče v Kjotu. Številni džidaigeki, žanr akcijskih filmov, Tv in video iger s samuraji, so bili posneti pri Toei Uzumasa Eigamura.[27] Eigamura, filmski set in tematski park v enem, predstavlja replike tradicionalnih japonskih stavb, ki se uporabljajo za džidaigeki. Med sklopi so replika starega Nihonbašija (most na vhodu v Edo), tradicionalna stavba sodišča, kōban (policijska postaja) iz obdobja Meidži in del nekdanje četrti rdečih luči Jošivara. Pravo snemanje filma poteka občasno, obiskovalci pa so vabljeni, da opazujejo dogajanje.
Narečje, ki se govori v Kjotu, je znano kot Kjō-kotoba ali Kjōto-ben, sestavni dialekt narečja Kansai. Do poznega obdobja Edo je bil kjotski dialekt de facto standardna japonščina, čeprav ga je od takrat nadomestila sodobna standardna japonščina. Tradicionalni kjotski izrazi vključujejo vljudno kopulo dosu, častno glagolsko končnico -haru in pozdravno frazo okoši-jasu.
Unescov seznam svetovne dediščine Zgodovinski spomeniki starodavnega Kjota (mesta Kjoto, Uji in Otsu) vključuje 17 lokacij v Kjotu, Uji v prefekturi Kjoto in Ōtsu v prefekturi Šiga. Območja so bila leta 1994 razglašena za svetovno dediščino.
Poleg pobratenih mest, ki vključujejo večplastno sodelovanje, je Kjoto ustvaril sistem partnerskih mest, ki se osredotočajo na sodelovanje na podlagi določene teme. Trenutno ima Kjoto dogovore o partnerskih mestih z naslednjimi mesti:[31]
↑Lowe, John. (2000). Old Kyoto: A short Social History, p. x.
↑»Editorial Paragraphs«. The Missionary Herald. Zv. 83, št. 4 (objavljeno april 1887). april 1887. str. 126.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑»Partnerská města HMP« [Prague - Twin Cities HMP]. Portál „Zahraniční vztahy“ [Portal "Foreign Affairs"] (v češčini). 18. julij 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. junija 2013. Pridobljeno 5. avgusta 2013.
Fiévé, Nicolas (ed.) (2008) Atlas historique de Kyôto. Analyse spatiale des systèmes de mémoire d’une ville, de son architecture et de ses paysages urbains. Foreword Kôichirô Matsuura, Preface Jacques Gernet, Paris, Éditions de l’UNESCO / Éditions de l’Amateur, 528 pages, 207 maps et 210 ill. ISBN 978-2-85917-486-6.
Fiévé, Nicolas and Waley, Paul. (2003). Japanese Capitals in Historical Perspective: Place, Power and Memory in Kyoto, Edo and Tokyo. London: Routledge. 417 pages + 75 ill. ISBN 978-0-7007-1409-4
Lone, John. (2000). Old Kyoto: A Short Social History. Oxford: Oxford University Press. ISBN 0-19-590940-2.
Ponsonby-Fane, Richard A. B. (1956). Kyoto: The Old Capital of Japan, 794–1869. Kyoto: The Ponsonby Memorial Society.
Ropke, Ian Martin. Historical Dictionary of Osaka and Kyoto. 273pp Scarecrow Press (July 22, 1999) ISBN 978-0810836228.
Stewart, Harold. (1981). By the Old Walls of Kyoto: A Year's Cycle of Landscape Poems with Prose Commentaries. New York: Weatherhill. ISBN 0-8348-0154-X.
Titsingh, Isaac. (1834). [Siyun-sai Rin-siyo/Hayashi Gahō, 1652], Nihon Ōdai Ichiran; ou, Annales des empereurs du Japon. Paris: Oriental Translation Fund of Great Britain and Ireland. ...Click link for digitized, full-text copy of this book (in French)
Wyden, Peter. (1984). Day One: Before Hiroshima and After. Simon & Schuster, Inc. ISBN 0-671-46142-7.
Zunanje povezave
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Kyoto
تحتاج هذه المقالة إلى الاستشهاد بمصادر إضافية لتحسين وثوقيتها. فضلاً ساهم في تطوير هذه المقالة بإضافة استشهادات من مصادر موثوق بها. من الممكن التشكيك بالمعلومات غير المنسوبة إلى مصدر وإزالتها. لمعانٍ أخرى، طالع الرفاعي (توضيح). الرفاعي مدينة الرفاعي في محافظة ذي قار...
Unidad Popular Ketua umumSalvador AllendeDibentuk9 Desember 1969 (1969-12-09)Dibubarkan12 September 1973Kantor pusatSantiagoPosisi politikSayap kiri Unidad Popular (Persatuan Rakyat) adalah sebuah koalisi partai politik yang tersusun dari partai-partai sayap kiri yang menjadi pengusung calon presiden Salvador Allende yang berhasil memenangi pemilihan presiden Chili tahun 1970; Sejarah Koalisi Unidad Popular dimulai dengan ditandatanganinya perjanjian oleh pemimpin-pemimpin partai sa...
Uni Eropa BaratUnion de l'Europe occidentale1954–2011 Bendera (1995–2011)1954–19901990–19951995–2011StatusAliansiIbu kotaBrusselEra SejarahPerang Dingin• Perjanjian Brussel yang dimodifikasi 23 Oktober 1954• Penyerahan tugas kebudayaan ke Majelis Eropa 1 Januari 1960• Perjanjian Roma 27 Oktober 1984• Wadah kepentingan keamanan Eropa 27 Oktober 1987• Deklarasi Petersberg 19 Juni 1992• Pengenalan ESDI 4 Juni 1996• Traktat Lisbon 1 Desem...
JetBlue Airways Penerbangan 292 yang melakukan pendaratan darurat di LAX Pendaratan darurat adalah pendaratan yang dilakukan oleh pesawat dalam menanggapi krisis yang baik mengganggu pengoperasian pesawat atau melibatkan darurat medis yang terjadi secara tiba-tiba dan memerlukan pengalihan ke bandar udara terdekat. Jenis Ada beberapa jenis pendaratan darurat untuk pesawat: pendaratan terencana ataupun pendaratan tidak terencana. Pendaratan paksa – pesawat terpaksa melakukan pendaratan karen...
American sitcom television series This article is about the sitcom. For the board game, see Go to the Head of the Class. This article is about the original series. For the revival, see Head of the Class (2021 TV series). This article describes a work or element of fiction in a primarily in-universe style. Please help rewrite it to explain the fiction more clearly and provide non-fictional perspective. (May 2018) (Learn how and when to remove this template message) Head of the ClassTitle cardG...
Douglas Joel FutuymaLahir24 April 1942New York CityKebangsaanAmerika SerikatPenghargaanPenghargaan Sewall WrightKarier ilmiahBidangBiologiInstitusiUniversitas MichiganState University of New York at Stony Brook Douglas Joel Futuyma (lahir 1942, New York City) adalah seorang biolog Amerika Serikat.[1] Futuyma merupakan penulis buku teks Evolutionary Biology dan Science on Trial: The Case for Evolution. Buku teksnya yang terbaru, Evolution, diterbitkan pada awal tahun 2005 sebagai buku...
Brazilian sprinter Melânia LuzPersonal informationNationalityBrazilianBorn(1928-06-01)1 June 1928Died22 June 2016(2016-06-22) (aged 88)[1]SportSportSprintingEvent200 metres Melânia Luz (1 June 1928 – 22 June 2016) was a Brazilian sprinter. She competed in the women's 200 metres at the 1948 Summer Olympics.[2] References ^ A pioneira Melânia Luz e força dos negros no esporte. Brazilian Athletics Confederation. 20 November 2020. Retrieved 23 November 2020. (in Por...
Motor vehicle Honda CR-XOverviewManufacturerHondaAlso calledHonda Ballade Sports CR-XHonda Civic CRXProduction1983–1991Model years1984–1991AssemblySuzuka Plant, Suzuka, Mie, JapanBody and chassisClassSport compactBody style3-door liftbackLayoutFront-engine, front-wheel-driveRelatedHonda CivicChronologySuccessorHonda CR-X del Sol The Honda CR-X (styled in some markets as Honda CRX), originally launched as the Honda Ballade Sports CR-X in Japan, is a front-wheel-drive sp...
Ne doit pas être confondu avec John Herrington. Pour les articles homonymes, voir Herrington. Cet article est une ébauche concernant un homme politique américain. Vous pouvez partager vos connaissances en l’améliorant (comment ?) selon les recommandations des projets correspondants. John S. Herrington Fonctions 5e secrétaire à l'Énergie des États-Unis 7 février 1985 – 20 janvier 1989(3 ans, 11 mois et 13 jours) Président Ronald Reagan Gouvernement Administra...
غولد الإحداثيات 34°40′09″N 99°46′23″W / 34.669166666667°N 99.773055555556°W / 34.669166666667; -99.773055555556 [1] تقسيم إداري البلد الولايات المتحدة[2] التقسيم الأعلى مقاطعة هارمون خصائص جغرافية المساحة 0.919471 كيلومتر مربع0.919472 كيلومتر مربع (1 أبريل 2010) ارتفاع 497 مت�...
Круїзний лайнер Судноплавство Судноплавство у Вікісховищі Судноплавство — використання водних шляхів (морів, річок, озер, каналів та інше) для руху суден. За призначенням судноплавство розрізняють на: торговельне, що служить для перевезення вантажів і пасажирів; �...
Long Live Студийный альбом The Chariot Дата выпуска 23 ноября 2010 Дата записи 2010 Место записи Glow In The Dark Studios Жанры металкор, маткор Длительность 30:29 Продюсер Мэтт Голдман Язык песен английский Лейбл Good Fight Хронология The Chariot Wars and Rumors of Wars(2009) Long Live(2010) One Wing(2012) Сингл Music Of A Grateful Heart Long Liv...
Citizenship law in the Seychelles Seychelles Citizenship ActSeychellois National Assembly Long title Seychelles Citizenship Act No. 18 of 1994 (as amended by Act No. 11 of 2013) Enacted byGovernment of SeychellesStatus: Current legislation Seychellois nationality law is regulated by the Constitution of Seychelles, as amended; the Citizenship Act, and its revisions; and various international agreements to which the country is a signatory.[1][2][3] These laws determ...
Bundesautobahn 31 EmslandautobahnLocalizzazioneStato Germania DatiClassificazioneAutostrada InizioEmden FineBottrop Lunghezza220 km PercorsoLocalità serviteMeppen Principali intersezioni Strade europee Manuale La Bundesautobahn 31, abbreviata anche in BAB 31, è una autostrada tedesca che si sviluppa tra la Renania Settentrionale-Vestfalia e la Bassa Sassonia ed è il principale asse di collegamento tra i paesi del Nord-Ovest della Germania con la regione della Ruhr. Il percorso inizia ...
Équipe d'Espagne de football au championnat d'Europe 2012 Fédération Fédération royale espagnole de football Classement FIFA 1ere Organisateur(s) Pologne / Ukraine Participation 9e Meilleure performance Champion en 1964 et 2008 Classement Champion Sélectionneur Vicente del Bosque Capitaine Iker Casillas Meilleur buteur Fernando Torres (3) Maillots Domicile Extérieur Équipe d'Espagne de football Équipe d'Espagne à l'Euro 2008 Équipe d'Espagne à l'Euro 2016 modifier Cet artic...
Voce principale: Aquila 1902 Montevarchi. Questa voce sull'argomento stagioni delle società calcistiche italiane è solo un abbozzo. Contribuisci a migliorarla secondo le convenzioni di Wikipedia. Segui i suggerimenti del progetto di riferimento. Aquila 1902 MontevarchiStagione 2022-2023Sport calcio Squadra Montevarchi Allenatore Roberto Malotti, poi Marco Banchini All. in seconda Jonatan Binotto Presidente Angelo Livi Serie C20° (in Serie D) Coppa Italia Serie CSecondo turno Mag...
Pour les articles homonymes, voir Denis Kapoustine et Nikitine. Si ce bandeau n'est plus pertinent, retirez-le. Cliquez ici pour en savoir plus. La mise en forme de cet article est à améliorer (mai 2023). La mise en forme du texte ne suit pas les recommandations de Wikipédia : il faut le « wikifier ». Cet article est une ébauche concernant une personnalité russe. Vous pouvez partager vos connaissances en l’améliorant (comment ?) selon les recommandations des pro...
NHL Entry Draft 2013LuogoNewark; NJ, Newark Data30 giugno 2013 Prima sceltaNathan MacKinnon Scelto daColorado Avalanche Selezionati211 ← 2012 2014 → L'NHL Entry Draft 2013 è stato il 51º draft della National Hockey League. Si è tenuto il 30 giugno 2013 presso il Prudential Center di Newark, casa dei New Jersey Devils. Per la prima volta l'Entry Draft si è svolto nello stato del New Jersey. Le formazioni della National Hockey League selezionarono i migliori giocatori di hoc...
_(41286152260).jpg)
.jpg)
.svg){kind=small}
_-_right_screen.jpg)
_Japanese_Map_of_Kyoto,_Japan_-_Geographicus_-_Kyoto-genroku9-1696.jpg)
![Pogled na Kjoto iz hondōja Kijomizudera. – 1870-ta[15]](Slika:Kyoto_View_from_Kiyomizudera_1870s.jpg)
_-1_(November_2008)_-_panoramio.jpg)
