V Gorici je hodil v srednjo trgovsko šolo. Že tam je okrog sebe zbiral enako misleče in med Slovenci ter fašisti je pogosto prihajalo do pretepov, zaradi česar ga je oče nazadnje vzel iz šole. Ko ni več hodil v šolo, pa je sam nadaljeval z učenjem in bil kasneje znan po tem, da je na pamet znal veliko slovenskih in jugoslovanskih pesmi.
Sodeloval je tudi v antifašištičnem gibanju in po zvezah z Ljubljano dobival ter razpečeval slovenske knjige. Zagovarjal je politiko upora proti sovražniku in med drugim pripravil neuspel atentat na podnanoškega učitelja Tovalaccija, ki je bil znan po krutosti do slovenskih otrok. Januarja 1942 mu je Ivan Kosovel, podčastnik in vodja slovenskega krožka, izposloval dokumente za dopust, s katerimi je Premrl pobegnil iz vojske.
Ker so Italijani požgali domačo hišo in družino odgnali v internacijo, je Vojko odšel neposredno v partizane in 3. februarja 1942 postal borec Primorske čete. Kot vodja skupine partizanov se je izkazal 18. aprila v boju na Nanosu in še v osmih uspelih akcijah v naslednjih treh mesecih.
Junija 1942 ga je Posebno sodišče za zaščito države v Rimu obsodilo na smrt. 20. avgusta je goriški prefekt Cavani za njim izdal tiralico in na njegovo glavo razpisal 50.000 lir nagrade.
Ko je bil ustanovljen Gregorčičev bataljon, je bil imenovan za namestnika komandanta in postal komandir Zgornjevipavske ter nato Trnovske čete. V drugi polovici septembra 1942 se je s četo utaboril na Črnem Vrhu, najprej v bližini Griž, nato pa na Brinovem Griču. S tega območja je četa nadzirala Trnovski gozd. Ker je bilo taborišče dobro zakrito, so tam ostali kar šest mesecev.
13. februarja 1943 ga je Štab primorske operativne cone imenoval za komandanta 1. primorske partizanske brigade Andreja Laharnarja. Ta zaradi njegove bližnje smrti in zaposlenosti enot s spremljanjem prostovoljcev v osrednjo Slovenijo ni bila nikoli ustanovljena.
Ko se je 16. februarja 1943 od Brusa v Idrijski Beli kolona italijanske gozdne milice selila v Idrijo, sta jo napadli dve desetini partizanov pod Vojkovim vodstvom. Vojko se je dvignil, da bi se premaknil na drug položaj, takrat pa ga je po pričevanju soborca v trebuh zadela zablodela krogla manjšega kalibra, verjetno iz oficirske pištole. Ker je bil hudo ranjen, se je četa takoj umaknila v taborišče na Brinovem griču. V »Strugu«, zgornjem toku reke Idrijce, je Janku posvečena spominska plošča, t.i. Vojkova plošča.
Zaradi izrednega stanja na italijanski strani, si zdravnik ni upal iz Idrije in je dal le napotke za zdravljenje. Ko je zdravnik končno prišel, je bilo že prepozno. V teh dneh sta se v taborišču mudila tudi Franc Leskošek - Luka in Albert Jakopič - Kajtimir, ki sta mu sporočila, da je bil imenovan za komandanta brigade. Vojko pa je pripomnil, da tega ne bo dočakal, in umrl v noči na 22. februar.
Po 1990 so partizanskemu gibanju nasprotni pisci razširjali govorice, da je bil ustreljen v hrbet s strani soborca, ker je bil v svoji gorečnosti za pravičnost in enakost (pa tudi v svoji veri v Boga) moteč za Komunistično partijo.[2] O govoricah po njegovi smrti je poročala njegova sestra Radoslava Premrl v knjigi Moj brat Janko Vojko.[3] To so zanikali nekateri njegovi soborci, nekateri pa potrdili. Nekateri drugi so sumili, da aktivisti Komunistične partije niso dovolili zdravniku v Idriji, da bi mu prišel pomagat, dokler ni bilo prepozno. Umrl je po sedmih dneh. Čeprav ni dokumentov o njegovem članstvu v organizaciji TIGR, ga nekateri navajajo med tigrovci. Sestri je povedal, da bo po vojni postal »popolni komunist«.[4][5]
↑Premrl, Radoslava (1992). Moj brat Janko-Vojko. Ljubljana: Slovenska matica. COBISS30261504. OCLC441857617. Tudi Jankova smrti se mi ni zdela več tako strašna, pa čeprav me je motil neki nejasen nemir, ki so mi ga pustila vsa pripovedovanja o Jankovem koncu. Bilo je nekakšno izmikanje, ki se je končalo z besedami: »Veš tovarišica, jaz ne vem točno, kako je bilo, vprašaj tega in tega tovariša, on ti bo vse podrobno povedal.« ... Nekje sem napisala, da se mi je zdelo, da ima o Jankovi smrti vsak od njegovih tovarišev svojo resnico. Da, meseci, leta so minevala, a tista govorica še danes ni utihnila. Pred poldrugih letom je član naše družine slučajno spoznal starejšega človeka, nekdanjega Jankovega soborca C. V., ki se je čudil, da Premrlovi o Jankovem koncu ničesar ne vemo ... in C. V. je rekel, da zdaj, ko je minilo že 25 let, kar je Janko mrtev in mrtev je tudi tovariš I. pač lahko pove, kako je bilo. In povedal je o trenju in zavisti v Jankovi četi in na terenu, in da je zato med zadnjo akcijo streljal nanj. Jankov soborec je rekel, da partizan I. ni bil Primorec, ampak nekje z Notranjske, in da potem zaradi svojega dejanja ni bil kaznovan, temveč je bil kasneje zaradi zaslug v borbi odlikovan. Pa še je rekel, da če se hočemo prepričati in kaj več izvedeti, naj kar vprašamo Jankova soborca C. P. in I. R. Čeprav so mi doma prigovarjali, da naj grem poiskat Jankovega soborca C. V., da bom kaj več izvedela, nisem šla ... čez pol leta smo izvedeli, da je Jankov soborec umrl.
↑Pelicon, Ciril (2003). Po Vojkovih poteh. Koper: Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske; Nova Gorica: Območna skupnost ZB. COBISS125399296. ISBN961-91131-0-1.
↑Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995 (COBISS)
↑Črtomir Šinkovec, Janko Premrl-Vojko Junak iz Podnanosa, Slovenski izseljenski koledar, XVI. letnik, Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, 1968 (COBISS)
_crowned.svg){kind=small}
