Rodil se je v kmečki družini očetu Jožetu in materi Jožefi (rojena Jekše). Ivo Šorli je po končani gimnaziji v Gorici študiral pravo v Gradcu. Služboval je kot notar v Istri, leta 1918 pa se je umaknil v Jugoslavijo. Objavljati je začel na začetku 20. stoletja in bil poznan kot eden vodilnih slovenskih romanopiscev, novelistov in mladinskih pisateljev. Uporabljal je psevdonim Ferdo Sokol. Objavljal je v domači periodiki, tudi v ženski reviji Slovenki. Kersnikov vpliv se kaže v opisih tržaškega okolja in strankarskih bojev. Sodeloval se je z Ivanom Cankarjem in Otonom Župančičem, o čemer piše v avtobiografskem romanu Moj roman (1940).
Delo
Šorli leta 1902 v Gradcu, ob njem Oton Župančič in lekarnar Karba
Začel je kot pesnik. Za njegove lirske pesnitve je značilen vpliv moderne. Dogajalni prostor sta meščansko in vaško okolje, njegove prepoznavna tema je strastna ženska erotika (Povest o neki drugi (1903), Brez tragike (1905), Tolažnica (1907), Barčica po morju plava (1909)).
V slogu spominja na Frana Govekarja in Guya de Maupassanta. Izbor njegovih prevedenih novel ima naslov Novele in je izšel leta 1909 (novele: Debeluška, Končano, Morilec, Poleno, Resnična dogodba, Skrbnik, Srečanje, Vrvica). Pogled na ženske je oblikoval ob spisu Über die Weiber filozofa Arthurja Schoppenhauerja.
Od pripovednih žanrov je pisal kmečko povest o življenje na Tolminskem, zlasti med prvo svetovno vojno, pisemsko novelo in okvirno novelo. Izmed del za otroke in mladino je bila najbolj uspešna knjiga V deželi Čirimurcev (1922), ki jo je ilustriral Hinko Smrekar.
Iz francoščine in italijanščine je prevedel več opernih libretov.
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
