Cirilična črka ižica
Cirilica
А	Б	В	Г	Ґ	Д	Ђ
Ѓ	Е	Ё	Є	Ж	Ѕ	З
И	І	Ї	Й	Ј	К	Л
Љ	М	Н	Њ	О	П	Р
С	Т	Ћ	Ќ	У	Ў	Ф
Х	Ц	Ч	Џ	Ш	Щ	Ъ
Ы	Ь	Э	Ю	Я
Arhaične črke
Ҁ	Ѹ	Ѡ	Ѿ	Ѻ	Ѣ	ІА
Ѥ	Ѧ	Ѫ	Ѩ	Ѭ	Ѯ	Ѱ
Ѳ	Ѵ	Ѷ

Ѵ (starocerkvenoslovansko ižica, rusko и́жица) je starejša cirilska črka, ki je predstavljala ipsilon (Υ, υ) v besedah iz grščine, kot na primer сѵнодъ (sünodǔ, sinoda). Ker zveni kot /i/, enako kot normalna črka и, so jo začeli opuščati. Temeljila je na glagoliški ižici (Ⱛ, ⱛ).

Do leta 1917 sta bili v ruskem pravopisu edini besedi z ižico мѵро (mira) in сѵнодъ. V ruščini se je raba ižice v 18. in 19. stoletju vse bolj zmanjševala. Pravopisna prenova leta 1918 te črke sploh ni več omenjala, tako da je praktično izumrla. Veliko črko so v ruskih knjigah tradicionalno uporabljali namesto rimske številke V. Bila je zadnja črka ruske abecede do prenove leta 1918.

Ižica se še vedno rabi v cerkvenoslovanščini.

V neslovanskih abecedah se je ižica rabila na primer v Sjögrenovi osetinski abecedi. Pri prehodu na latinico leta 1929 so jo zamenjali z y. Pri vrnitvi na prilagojeno cirilico leta 1938 (v Južni Osetiji leta 1954) so namesto ižice začeli pisati ы.

Ta članek o jeziku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

• p
• p
• u