Leta 972 je Géza na madžarskem prestolu nasledil očeta Taksonyja.[2] Madžarska se je tedaj nahajala v prelomnem času. Ko je nemški vladar Oton I. postal cesar, je preprečil namero Gézinega očeta Taksonyja, da bi mu papež poslal škofa neposredno iz Rima, torej mimo Nemcev.[5] Madžari so bili po letu 955 neuspešni v vojaških pogodih proti Nemcem,[5] leta 970 pa so doživeli še velik poraz na vzhodu, saj je Bizanc v bitki pri Arkadiopolisu uspel poraziti združeno vojsko Madžarov in Kijevske kneževine,[6][7] s tem pa se je tudi Bizanc dokončno otresel plačevanja odkupnin Madžarom.[8] Že leta 971je Bizanc osvojil Bolgarijo, pa tudi Nemci so napredovali ob bavarsko-madžarski meji, zato je Madžarska postala ogrožena tako iz bizantinske kot iz nemške smeri, kar se je še bolj potrdilo v letu 972, ko sta bizantinski cesar in cesar Oton I. sklenila zavezništvo.[5]
Nastale zunanjepolitične razmere so močno vplivale na Gézino vladavino, ko je Madžarska s krepitvijo osrednje oblasti, širjenjem krščanstva in z uveljavljanjem načela primogeniture pri iskanju vladarjevega naslednika doživljala nagel prehod od plemenske zveze k srednjeveški državi. Na potrebo po ustvarjanju srednjeveške države so kazale tudi notranje razmere, to je večji poudarek na kmetovanju zaradi konca plenilskih pohodov po Evropi.[8]
Prvi ogrski novec je bil v obtoku ob koncu sedmdesetih let 10. stoletja za časa Gézine vladavine
Za utrjevanje Gézine moči je bilo zelo pomembno, da se je Géza poročil s Šarolto, hčerjo transilvanskega gyule, saj je s tem pridobil podporo vzhodnega dela Madžarske,[2] da je na gospodarskem področju uvedel tržne priostojbine dajatve za trgovanje na daljavo,[2] da je na političnem področju vodil okrutno politiko zatiranja vsakega odpora, predvsem pa, da je spodbudil širjenje krščanstva, s čimer si je zagotovil vstop v družino tedanjih zahodnokrščanskih držav.[2]
Z namenom, da bi preprečil nastanek bizantinsko-nemškega zavezništva se je Géza zelo hitro skušal pomiriti z nemškim vladarjem Otonom I. Glede na dolga leta spopadov z Bizantinci je razumljivo, da se je ogroženi madžarski vladar odločil za Otona.[5] Oton I. je leta 972 na Gézino prošnjo, da mu pošljejo škofa, nemudoma za škofa imenoval Bruna iz Sankt Gallna.[2][4] Tudi sam Géza se je s tisoči ostalih plemičev dal pokristjaniti.[4] Leta 973 je Géza kot že krščeni vladar v Quedlinburg poslal odposlanstvo, ki se je cesarju Otonu poklonilo.[5][9][4] Sam se na cesarjevem dvoru ni pojavil osebno tako kot drugi vladarji in tako mu je uspelo, da Madžarske oziroma Ogrske ni spravil v vazalni odnos do cesarja.[5] Madžari so hkrati dosegli mir z Nemci, [9] pri tem pa so se odrekli bavarskih in moravskih ozemelj.[4]
Gézo so ustoličili tako, da so ga še po starem poganskem običaju dvignili na ščit.[5] Géza je krščanstvo sprejel le navidezno, da bi utrdil svoj položaj in položaj madžarske države proti Nemcem, dejansko pa je ostal pogan.[2] Ko so mu očitali, da je ob krščanskem Bogu častil tudi poganska božanstva, je menda odgovoril, da je dovolj bogat in mogočen, da si to lahko privošči.[5][9] Vendar pa je bilo širjenje krščanstva zanj pomenbno, ker je utrjevalo njegovo davčno oblast (»Dajte cesarju kar je cesarjevega«), obenem pa je krščanstvo zagovarjalo načelo primogeniture ali nasledstva po prvorojencu[5] in Gézi pomagalo pri preseganju tradicije dinastije Árpádovcev, da je oblast po starešinskem načelu dedoval najstarejši moški član rodbine.[2] Prestolonaslednik Vajk je bil krščen kot Štefan, Géza pa je zanj uredil tudi poroko z bavarsko princeso Gizelo.[2]
Pri utrjevanju osrednje davčne in politične oblasti je Géza po vojaško obračunal z nepokorno plemensko aristokracijo, le gyula z imenom Gyula, ki je tedaj vladal Transilvaniji, je še ohranil ločeno oblast.[10] Od sorodnikov je velike in okrutne politične čistke uspel preživeti Koppány.[4]
Veliki knez je zaradi svoje vojaške politike potreboval močno vojsko. V svoje utrdbe je vabil vojaštvo, ki je zaradi razpadanja plemenske ureditve zapuščalo plemenske združbe, v elitni najemniški konjenici, ki so ji verjetno poveljevali nemški vitezi, pa so kot prevladovali Varjagi, Hrvati in Bolgari.[10] Ti nemški vitezi so na Madžarsko prišli predvsem kot spremstvo bavarske kraljične Gizele, hčerke kralja Henrika.[3]
Engel, Pál (2001). The Realm of St. Stephen, A History of Medieval Hungary. United states: St. Martin Press. ISBN1-85043-977-X.
Gönz, László (2004). Kratka zgodovina Madžarov. Murska Sobota: Franc-Franc. ISBN961-219-077-1.
Horváth, Bernadetta (2009). Zgodovina Madžarov. Učbenik za poučevanje madžarske zgodovine od 1. do 4. letnika gimnazijskega programa dvojezične srednje šole. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. ISBN978-961-234-631-7.
Kontler, László (2005). Madžarska zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica. ISBN961-213-148-1.
